Jedro

Tožena stranka ni imela podlage v veljavnih predpisih, da je v izogib ugotavljanju, kdo dejansko obdeluje sporno zemljišče, kot kriterij za dodelitev izravnalnih plačil uporabila kriterij lastništva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne ..., se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne ... ter jo spremenila tako, da se v točki 2.1. izreka glasi, da se tožeči stranki izplačajo izravnalna plačila na površino EKO 1 na površini 3,62 ha v skupnem znesku 39.820,00 SIT, v točki 2.2. izreka, da se zavrne zahtevek za neposredna izravnalna plačila na površino na površini 0.03 ha. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema potek postopka na prvi stopnji ter navaja, da je tožeča stranka (prej pritožnik) uveljavljala na površini 7,75 ha izravnalna plačila na površino-EKO 1. Prvostopenjski organ je na podlagi določb 10. odstavka 7. člena in 4. odstavka 15. člena Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 (Uradni list RS, št. 34/01 in 55/01, v nadaljevanju: Uredba) zavrnil zahtevek, ki ga je uveljavljala tožeča stranka za površino 3,65 ha pod zaporedno št. enote rabe 002, saj je na parc. št. 123, k.o. A, uveljavljal zahtevek za EKO 1 tudi B.B.. Nadalje ugotavlja, da je iz prvostopenjskega spisa razvidno, da sta bila oba vlagatelja pozvana k ureditvi medsebojnih razmerij. Tožeča stranka je tako izjavila, da je sama večinski lastnik sporne parcele, to je do 7/8, za B.B. pa je izjavila, da ni ne lastnik, ne solastnik, temveč je solastnica D.D. (do 1/8). Nadalje tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je za razjasnitev dejanskega stanja pozvala oba vlagatelja, da podasta izjavo, kdo obdeluje sporno zemljišče, pri čemer je B.B. izjavil, da sporno zemljišče obdeluje že 35 let, tožeča stranka pa je vztrajala pri svojih navedbah. Tožena stranka je zato med pritožbenim postopkom vpogledala v evidenco Geodetske uprave RS, v Centralno bazo zemljiškega katastra, iz katere je razvidno, da je parc. št. 123, k.o. A, površine 2061 m2, v lasti in uživanju tožeče stranke do 7/8 in D.D. do 1/8. Glede na to, da obe strani trdita, da sporno zemljišče obdelujeta v celoti, tožena stranka zaključi, da lahko tožeča stranka v zvezi s spornim zemljiščem uveljavlja izravnalna plačila le na zemljišču, ki je v njeni lasti oziroma v lasti članov kmetijskega gospodarstva, torej do 7/8 sporne parcele oziroma 18 arov. Tožeča stranka tako izpolnjuje pogoje za dodelitev izravnalnih plačil za skupno površino 3,62 ha v višini 39.820,00 SIT, zahtevek za preostali del, to je za 3 are, pa tožena stranka zavrne.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vložila tožbo. V njej navaja, da bi tožena stranka morala nesporno ugotoviti, kdo je dejanski uporabnik sporne parcele, ne pa določiti neposredna plačila glede na lastništvo sporne parcele. Meni, da pri tem ne gre prezreti, da sporno zemljišče sodi v sklop zaščitene kmetije in da jo glede na to, da je večinski lastnik, obdeluje tožeča stranka. Nadalje tudi meni, da je pri odločitvi potrebno upoštevati, da je kmetijska dejavnost za tožečo stranko edini vir dohodka. V kolikor pa bi tožena stranka vendarle upoštevala kriterij lastništva, pa tožeča stranka očita, da je zahteva B.B. brezpredmetna, saj ni lastnik spornega zemljišča. Zahtevo za dodelitev plačil bi lahko vložila le D.D., ki pa tega ni storila. Sodišču predlaga da izpodbijano odločbo razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise ter ob tem navedla, da vztraja pri izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom B.B. je po pooblaščencu E.E., odvetniku iz F, odgovoril na tožbo. Navaja, da sporno površino parcele obdeluje že več kot 30 let na podlagi ustne pogodbe med G.G. in I.I. (očetom). Po njegovi smrti je postala solastnica te nepremičnine D.D., obdeluje pa jo B.B. kot nosilec kmetije. V zvezi s tem pa prizadeta stranka prereka navedbe v tožbi, da za vložitev zahteve za plačila ni legitimirana. Po določbah 1. odstavka 3. člena ZKme lahko zahtevek vlaga nosilec kmetijskega gospodarstva, ki je pooblaščen za prejemnika sredstev.

Zastopnik javnega interesa v tem sporu svoje udeležbe ni priglasil. Tožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožeča stranka s svojo zahtevo uveljavljala neposredna plačila za površino 7,75 ha. Organ prve stopnje je njeni zahtevi delno ugodil ter ji priznal izravnalna plačila za površino 4.10 ha v znesku 45.100,00 SIT, v preostalem delu (za površino 3,65 ha) pa zahtevek zavrnil. Tožena stranka je nato v pritožbenem postopku pritožbi tožeče stranke delno ugodila ter ji dodatno priznala izravnalna plačila za 3,62 ha v višini 39.820,00 SIT, pritožbo pa zavrnila glede 0,03 ha. Odločitev je oprla na določbe 10. odstavka 7. člena Uredbe. Ker sta tako tožeča stranka kot stranka z interesom vztrajali pri trditvah, da izključno obdelujeta sporno zemljišče, to je parcelo št. 123, k.o. A, v izmeri 2061 m2, je tožena stranka odločila, da tožeča stranka v zvezi s to parcelo lahko uveljavlja izravnalna plačila v obsegu svoje (so)lastninske pravice na spornem zemljišču, to je do 7/8 oziroma 18 arov. Torej je tožena stranka, v izogib nadaljnjemu ugotavljanju, katera od strank dejansko obdeluje sporno zemljišče, kot kriterij za dodelitev izravnalnih plačil uporabila kriterij lastništva. V zvezi s tem tožeča stranka utemeljeno očita, da je takšen način določanja neposrednih plačil napačen. Deseti odstavek 7.člena Uredbe namreč določa, da se v primeru, ko uveljavlja neposredna plačila za isto zemljišče več vlagateljev, sredstva odobrijo tistemu, ki dokaže, da zemljišče dejansko obdeluje. Iz citiranega člena Uredbe tako izhaja, da je pri dodeljevanju neposrednih plačil potrebno izhajati iz dejanske uporabe zemljišča, kar pomeni, da je do plačil upravičen tisti vlagatelj, ki zemljišče obdeluje. To izhaja tudi iz Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00, v nadaljevanju: ZKme), ki je bil podlaga za sprejem navedene Uredbe. Trinajsti člen ZKme namreč določa, da so upravičenci do sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike, kamor sodijo tudi neposredna plačila, kmetijska gospodarstva ali fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v skladu z načeli dobre kmetijske prakse. Namen neposrednih plačil je omogočiti izravnavo dohodkov upravičenca, kadar cene kmetijskih pridelkov oziroma živil ne omogočajo doseganja primerne dohodkovne ravni (17. člen ZKme). Iz zakona je tako jasno razvidna volja zakonodajalca, da so do izravnalnih plačil upravičene fizične ali pravne osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost, iz česar implicitno izhaja, da je pogoj za dodelitev neposrednih plačil obdelovanje zemljišča, v zvezi s katerim se ta plačila uveljavljajo, in ne lastništvo. Tožena stranka je bila glede na navedeno dolžna postopati po določbah 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) ter ugotoviti katera od strank sporno zemljišče obdeluje. Ob tem pa je potrebno še dodati, da zgolj na podlagi podatkov iz Centralne baze zemljiškega katastra, na katere se je očitno tožena stranka sklicevala v izpodbijani odločbi, ni mogoče zanesljivo zaključiti, kdo je obdelovalec kmetijskega zemljišča. Kot namreč ugotavlja že tožena stranka sama, ti podatki kažejo le na lastništvo in posest zemljišča, tovrstni podatki pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev, kdo obdeluje sporno zemljišče. Glede na navedeno je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje v predmetni zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) tožbi ugodilo, ter na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka tega člena izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo potrebno ugotoviti, v kolikšnem delu tožeča stranka sporno parcelo dejansko obdeluje ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o stvari. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, sodišče tudi ni izvajalo predlaganih dokazov, saj jih bo potrebno izvesti v okviru ponovljenega postopka. Sodišče pa je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS zavrnilo zahtevek tožeče stranke po povrnitvi stroškov postopka, ker je v tem sporu odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta.