Jedro

Zgolj predložitev listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo ne more nadomestiti trditev stranke, ker bi šlo za izvajanje nedovoljenih preiskovalnih dokazov. Sodna praksa je že večkrat opozorila, da sodišče ni dolžno brskati po dokumentaciji stranke in iz nje luščiti potrebnih trditev, temveč je to naloga stranke.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.280,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.357,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka s pripadki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Glede plačila stroškov elektrike in vode ter manipulativnih stroškov_

5. Predmet (dela) tožbenega zahtevka je plačilo stroškov elektrike, vode in manipulativnih stroškov za mesece od januarja do aprila 2019. Pravna podlaga za obračun teh stroškov je Pogodba o delitvi in plačilu tekočih stroškov z dne 11. 6. 2007 (v nadaljevanju Pogodba). V 2. členu Pogodbe je določeno, da druga pogodbena stranka (sedaj tožena stranka) plačuje stroške električne energije po odštevalnem števcu; omrežnino in porabljeno električno energijo po ceni, ki jo prva pogodbena stranka (sedaj tožeča stranka) plačuje A.; ter stroške vodarine, kanalščine in čiščenja odplak po odštevalnem števcu, in sicer po ceni, ki jo prva pogodbena stranka (sedaj tožeča stranka) plačuje družbi B., d. o. o. in C. 6. Tožeča stranka za januar in februar 2019 iztožuje plačilo poračuna stroškov elektrike in vode ter manipulativnih stroškov (za januar v višini 187,54 EUR, za februar pa v višini 144,50 EUR), za marec in april 2019 pa plačilo pavšalnega zneska stroškov elektrike in vode (v višini po 121,00 EUR). Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za takšen obračun stroškov v Pogodbi ni pravne podlage. Pogodba namreč ne predvideva plačila pavšala za tekoči mesec ter nato (v naslednjem mesecu) poračuna glede na dejansko porabo, temveč določa, da se stroški plačujejo po dejanski porabi (po odštevalnih števcih). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve), pa tožeča stranka z (enostranskim) dopisom Pogodbe oz. načina obračunavanja ni mogla spremeniti (15. člen Obligacijskega zakonika).

7. Višje sodišče nadalje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožeče stranke glede višine dejanskih stroškov elektrike in vode ter manipulativnih stroškov za mesece od januarja do aprila 2019 pomanjkljiva oziroma da zahtevka v tem delu po višini ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka namreč, kljub pozivu tožene stranke in sodišča prve stopnje, ni navedla dejanskih stroškov elektrike in vode (ter kanalščin in čiščenja odplak) ter manipulativnih stroškov za posamezen iztoževani mesec, prav tako ni navedla, koliko od tega je tožena stranka že plačala (da je tožena stranka te stroške plačevala po svojem preračunu, med strankama ni bilo sporno). Nadalje iz Pogodbe izhaja, da tožena stranka stroške elektrike in vode plačuje po ceni, ki jo tožeča stranka plačuje dobaviteljem, tega podatka pa tožeča stranka, kljub ugovornim navedbam tožene stranke, ni podala.1

8. Tožeča stranka je sicer za februar 2019 podala določeno trditveno podlago glede stroškov elektrike (list. št. 49), vendar pa ni navedla cen, ki jih plačuje A. v skladu z 2. členom Pogodbe, temveč je navedla zgolj povprečne cene s pribitkom. Pritožnica navaja, da je njen izračun do marca 2019 temeljil na povprečni ceni na kWh iz vhodnih faktur s pribitkom 12 % za nastale izgube med odčitki po posameznih števcih ter glavnim števcem ter da se obračunska moč varovalk ni obračunavala posebej. Pogodba določa, da tožena stranka plačuje omrežnino in porabljeno električno energijo po ceni, ki jo tožeča stranka plačuje A. Ta pa (kot je razvidno iz navedb tožeče stranke in prilog) stroške elektrike (ceno) obračunava glede na obračunsko moč uporabnika (ki glede na način obračunavanja, kot ga je opisala tožeča stranka, za januar in februar 2019 ni bila upoštevana) in porabo električne energije po števcu.2 Prav tako tožeča stranka za februar 2019 ni navedla podatkov glede stroškov vode, kanalščin in čiščenja odplak ter manipulativnih stroškov (torej skupnega zneska), da bi lahko sodišče glede na delna plačila tožene stranke preverilo, koliko tožena stranka za ta mesec še dolguje.

9. Pritožnica nadalje navaja, da je predložila fakture, izdane toženi stranki, vhodne fakture dobaviteljev, specifikacije k posameznim fakturam in odčitke (odštevalnih) števcev za mesece od januarja do aprila 2019. V zvezi s tem višje sodišče pojasnjuje, da zgolj predložitev listinske dokumentacije ali sklicevanje nanjo (enako velja za uvažanje računov v tožbeno povest brez vsakršnih dodatnih obrazložitev) ne more nadomestiti trditev stranke (ker bi šlo za izvajanje nedovoljenih preiskovalnih dokazov). Sodna praksa je že večkrat opozorila, da sodišče ni dolžno brskati po dokumentaciji stranke in iz nje luščiti potrebnih trditev, temveč je to naloga stranke.3

10. Tožeča stranka v zvezi s tem delom zahtevka uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer naj bi bila stališča v sodbi arbitrarna in nepojasnjena do te mere, da naj se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Navedeni očitek ni utemeljen, saj je izpodbijana sodba izčrpno in jasno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni utemeljena uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami pritožba ne pojasni. V resnici je sodišče prve stopnje vsebino ključnih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, v sodbi korektno povzelo.

_Glede plačila 2 x 1.500,00 EUR_

11. Predmet (dela) tožbenega zahtevka predstavlja tudi plačilo stroškov za porabljeno elektriko za razsvetljavo skupnih in zunanjih prostorov in za pogon skupnih naprav za marec in april 2019 (v višini po 28,00 EUR) ter škodo zaradi domnevnih nepooblaščenih posegov tožene stranke v električno omrežje tožeče stranke (v višini 2 x 1.472,00 EUR).

12. V 2. členu Pogodbe je določeno, da druga pogodbena stranka (sedaj tožena stranka) plačuje stroške za porabljeno električno energijo in razsvetljavo skupnih in zunanjih prostorov in pogon skupnih naprav v višini 14,00 EUR na mesec. Pritožbeno ni sporno, da znaša višina tega stroška 14,00 EUR in ne iztoževanih 28,00 EUR mesečno (pritožnica navaja, da je šlo za pomoto). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka te stroške že plačala, ta dejanska ugotovitev pa pritožbeno ni izpodbijana.

13. Glede zahtevka za plačilo 2 x 1.472,00 EUR višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ta zahtevek po višini ni sklepčen (7. in 212. člen ZPP). Tožeča stranka je navedla, da je njen skupni letni strošek za storitve v zvezi z delovanjem elektroenergetskega sistema na lokaciji PC v letu 2019 znašal 53.711,24 EUR. Ta strošek naj bi predstavljal letno plačo v višini 46.150,00 EUR zaposlenega D. D., ki naj bi bil zaradi posegov tožene stranke in posledičnih težav z oskrbo elektrike, prerazporejen na sporno lokacijo, letni strošek v višini 2.807,00 EUR drugih oseb, ki opravljajo storitve za tožečo stranko, ki naj bi izhajal iz zbira delovnih nalogov, ter strošek v skupni višini 4.754,00 EUR zunanjega izvajalca E., d. o. o., za leto 2019. Tožeča stranka je ocenila, da približno tretjina teh letnih stroškov (17.903,75 EUR letno oz. 1.492,00 EUR mesečno) odpade na objekt Predilnica v kompleksu PC oz. predstavlja škodo, ki naj bi ji nastala zaradi domnevnih protipravnih posegov tožene stranke v elektroenergetsko omrežje (povezave dveh poslovnih prostorov na en števec), medtem ko se določene storitve izvajajo zaradi drugih vzrokov (dotrajanost, redno vzdrževanje ipd.). Višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka, kljub pozivu sodišča in tožene stranke, naj konkretizira svoje navedbe glede zneska 1.500,00 EUR (oz. 1.472,00 EUR), ni pojasnila, zakaj ravno tretjina vseh stroškov predstavlja škodo, ki je posledica domnevnih protipravnih posegov tožene stranke. Ker torej tožeča stranka ni konkretizirano zatrjevala višine škode, se višjemu sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti.

14. Glede na navedeno tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z odškodninskim zahtevkom izvesti dokaz z zaslišanjem D. D. in postaviti izvedenca elektro stroke. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov, saj bi šlo v tem primeru za informativne dokaze, ki niso dopustni. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca elektro stroke. Sodišče se namreč v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke, temveč se mora skladno s pravno teorijo in sodno prakso opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.4

15. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožeča stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

16. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.5 Višje sodišče je tako pritožbo tožeče stranke, potem ko tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter določbami Odvetniške tarife (OT). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (1. točka tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 279,99 EUR.

1 Prim. sodne odločbe VSL II Cpg 525/2020, II Cpg 426/2020 in II Cpg 215/2017. 2 Tako je stroške elektrike tožeča stranka obračunavala od vključno marca 2019 dalje. 3 Glej M. Voglar: Vprašanja sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 45. Enako tudi npr. sodbi VSL II Cp 17/2014 in II Cp 1143/2012. 4 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 12/2004 in III Ips 53/2009 ter VSL I Cpg 106/2010 in II Cpg 613/2019. 5 Prim. sklep Ustavnega sodišča Up-429/01-5 ter sklepa VSRS III Ips 3/2014 in III Ips 84/2017.