Jedro

Slabša kvaliteta nadomestnih zemljišč je upoštevana v vrednosti zemljišč, izračunani po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Za subjektivno oceno vrednosti ni podlage v navedenem odloku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.9.2001. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in M. KŽK K.K., d.o.o., K., ugodila pritožbama in odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 29.6.2001 (1. točka izreka), zahtevo za vrnitev podržavljenih parcel št. 388 in 393 k.o. J. ter parcele št. 979 k.o. P. pa zavrnila (2. točka izreka). Z odločbo upravnega organa prve stopnje pa je bilo odločeno: da se v korist upravičenca do denacionalizacije pok. J.N. vzpostavi solastninska pravica do 4268/7197-tin na parceli št. 393 k.o. J., da je zavezanec za denacionalizacijo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, da znaša vrednost vrnjene parc. št. 393 k.o. J. 9.837,80 DEM, kar predstavlja razliko med vrednostjo podržavljenih parc.št. 388 in 979 k.o. P. ter parc. št. 393 k.o. J., skupaj 37.924,40 DEM in vrednostjo kot odškodnino danih nadomestnih zemljišč parc. št. 999/3, 1007 in 1011 k.o. G., skupaj 28.086,60 DEM, da se da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere A.T., da M. KŽK K. K., d.o.o., lahko uporablja vrnjeno parcelo do pravnomočnosti odločbe, razen če se s skrbnico za posebne primere ne dogovori drugače, da Okrajno sodišče v Kranju po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti opravi vknjižbo in da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo zdaj že pokojnemu J.N. kmetijsko zemljišče podržavljeno po predpisu, navedenem v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po navedenem predpisu pa so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za zemljišče, podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Tožena stranka zato v izpodbijani odločbi pravilno razlaga, da se podržavljeno premoženje ne vrača, če je bilo zanj dano ustrezno nadomestno zemljišče, za ustrezno nadomestno zemljišče pa je po uveljavljeni upravno-sodni praksi šteti zemljišče, ki dosega najmanj 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča. V obravnavanem primeru je arondiranec za v odločbi arondirana zemljišča prejel odškodnino v nadomestnih zemljiščih, ki po preračunu predstavljajo 74 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Navedeni odstotek vrednosti nadomestnih zemljišč pa po presoji sodišča prve stopnje predstavlja ustrezna nadomestna zemljišča, zaradi česar prejšnjega lastnika arondiranih zemljišč ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Slabša kvaliteta nadomestnih zemljišč je že upoštevana v vrednosti zemljišč, izračunani po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju: Odlok). Na ustreznost zemljišča, ki se ugotavlja v denacionalizacijskem postopku, glede na vrednost ugotovljeno po v Odloku predpisani metodi, pa ne vpliva bližina ceste in ravnost zemljišča. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe skopa in formalistična. Ali je bila upravičencu dana ustrezna odškodnina ali ne, je treba presojati z vidika upravičenca in ne le suhoparno primerjati vrednosti podržavljenih in kot odškodnina danih zemljišč. Vrednostna primerjava je le eno od meril, objektivno za vse upravičence. Odločilna je subjektivna ocena ustreznosti nadomestnih zemljišč - kaj je za upravičenčevo kmečko gospodarsko pomenila izguba najbolj rodovitnih njiv in dodelitev zemljišč, ki jih ob dodelitvi praktično ni bilo mogoče obdelovati kot njive. S to oceno se organi v dosedanjem postopku niso ukvarjali. Upravičenec je bil kmet. Tudi vlagateljici, oziroma sedaj že njeni hčeri, je kmetijstvo glavna in edina dejavnost. Ko je upravičenec dobil v last nadomestna zemljišča, nobenega od njih ni bilo mogoče obdelovati kot njivo. Podržavljena zemljišča so predstavljala velik delež obdelovalnih površin kmetije, po podržavljanju je bila kmetija praktično brez njiv. Še danes kot odškodnina pridobljena zemljišča predstavljajo kar četrtino obdelanih površin T. kmetije.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v izpodbijani sodbi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je pokojni J.N. kot arondiranec za arondirana zemljišča prejel odškodnino v nadomestnih zemljiščih, katerih vrednost je bila izračunana po Odloku in predstavlja 74 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Ta odstotek vrednosti nadomestnih zemljišč pa tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezna nadomestna zemljišča, zaradi česar prejšnjega lastnika arondiranih zemljišč po 29. točki 3. člena ZDen ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije. Slabša kvaliteta nadomestnih zemljišč, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, pa je bila, glede na bonitetni razred, že upoštevana v vrednosti teh zemljišč, izračunani po Odloku. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati ugovori o subjektivni oceni ustreznosti nadomestnih zemljišč, saj za takšen kriterij ni podlage v Odloku, ki je veljavna pravna podlaga za določanje vrednosti kmetijskih zemljišč v postopku denacionalizacije. Ta Odlok pa po presoji Ustavnega sodišča RS v njegovi odločbi, št. U-I-42/93 z dne 15.12.1994, ni v neskladju z Ustavo RS in zakonom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.