Jedro

Do škodnega dogodka je prišlo, ko sta se tožnik in voznik A. D. vračala v vojaško enoto. Za svojo odsotnost sta imela dovolilnico nadrejenega oficirja. Namen odsotnosti je bil umivanje in preoblačenje, saj za to v enoti ni bilo možnosti. Dovoljevanje tovrstnih izhodov je bila redna praksa v enoti, ko so to dovoljevale okoliščine (prenehanje neposredne vojne nevarnosti). Izhod z opisanim namenom je bil torej ugodnost, ki so je bili deležni vpoklicani vojaški obvezniki. Dovolilnico v tak namen je torej mogoče šteti kot posebno ugodnost, ne pa kot napotitev na izpolnitev vojaške naloge. Izhod oškodovanca in povzročitelja prometne nezgode tako ni bil v zvezi z opravljanjem vojaške obveznosti. To pa pomeni, da je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe (države) in nastalo škodljivo posledico (poškodbo tožnika).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 78.660,00 SIT, v roku 15 dni in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 17.7.1991 okoli 00.45 ure. Prometno nezgodo je povzročil voznik vojak, ki je bil tako kot tožnik mobiliziran v vojni junija 1991. Oba udeleženca prometne nezgode sta bila na izhodu iz enote z dovolilnico. Ob vračanju v enoto je tožnik povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil tožnik poškodovan.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker se nezgoda ni pripetila pri izvrševanju vojaške naloge, ampak je prometno nezgodo zakrivil A. D., ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa in pravnomočno obsojen za očitano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za vso škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 17.7.1991 okoli 00.45 ure na cesti v kraju B. Presodilo je, da sta bila oba udeleženca nezgode odsotna iz enote v okviru vojaških obveznosti. Za škodo v zvezi z opravljanjem vojaške službe, povzročeno z zakrivljenim ravnanjem vojaške osebe, je odgovorna po splošnih predpisih o povračilu škode tožena stranka. Ker je tožnikovo škodo povzročil vojak, ki ga je z dovolilnico predpostavljenega peljal z osebnim avtomobilom, ni mogoče trditi, da je prišlo do škodnega dogodka izven opravljanja vojaške službe, čeprav je bil čas za povratek v enoto nekoliko prekoračen. Tožena stranka je torej odgovorna za tožnikovo škodo skladno s 170. in 171. členom ZOR.

Zoper tako vmesno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da revizijsko sodišče zavrne pritožbo tožnika in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa razveljavi sodbo sodišča druge stopnje z vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da ne odgovarja za nastalo škodo tožniku, ker ta ni posledica nevarne stvari ali nevarne dejavnosti v okviru izvajanja vojaških aktivnosti, niti posledica krivdnega dejanja osebe, za katero je odgovorna tožena stranka. Četudi za osebno higieno v okviru same vojaške enote ni bilo možnosti, vojakovo umivanje in preoblačenje v njegovem domu, na kar se je glasila dovolilnica, ne spada med opravljanje vojaških dolžnosti. Izhod po dovolilnici, kot je bila izdana v tem primeru, ne spada v okvir vojaških obveznosti in dejavnosti vpoklicanih, ampak gre za dovoljeni izhod izključno za osebne namene. Za to, da bo tožnika vozil s svojim avtomobilom njegov sovojak, se je z njim dogovoril tožnik sam. Vozilo A. D. ni bilo mobilizirano in tudi upravljanje s tem vozilom na poti domov in nazaj v vojaško enoto ni spadalo med opravljanje vojaške dolžnosti A. D. Odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke je zato materialnopravno zgrešena.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Odškodninska obveznost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je odgovorna. Elemente splošnega civilnega delikta teorija opredeljuje tudi kot: škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost (Cigoj, Komentar ZOR). Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost države je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost, krivdna odgovornost pa, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja osebe, za katero odgovarja država. Država bi torej odgovarjala krivdno za škodo, ki bi jo povzročil njen delavec (funkcionar, delavec v javni upravi...) v zvezi z opravljanjem svojega dela (funkcije, naloge), razen če bi dokazala, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Bistven element odškodninske odgovornosti je vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem povzročitelja škode. Če je ta pretrgana, ni odškodninske odgovornosti.

Bistvene ugotovitve v postopku, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP), so bile, da je do škodnega dogodka prišlo, ko sta se tožnik in voznik A. D. vračala v vojaško enoto. Za svojo odsotnost sta imela dovolilnico nadrejenega oficirja. Namen odsotnosti je bil umivanje in preoblačenje, saj za to v enoti ni bilo možnosti. Dovoljevanje tovrstnih izhodov je bila redna praksa v enoti, ko so to dovoljevale okoliščine (prenehanje neposredne vojne nevarnosti). Izhod z opisanim namenom je bil torej ugodnost, ki so je bili deležni vpoklicani vojaški obvezniki. Dovolilnico v tak namen je torej mogoče šteti kot posebno ugodnost, ne pa kot napotitev na izpolnitev vojaške naloge. Izhod oškodovanca in povzročitelja prometne nezgode tako ni bil v zvezi z opravljanjem vojaške obveznosti. To pa pomeni, da je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe (države) in nastalo škodljivo posledico (poškodbo tožnika). Državni organ (odgovorni oficir, ki je izdal dovolilnico) ni odredil, da tožnik in voznik morata izkoristiti izhod iz higienskih razlogov, ampak je samo ponudil to možnost. Pri tem ni imel nobenega vpliva na to, ali bosta imetnika dovolilnice svoj izhod izkoristila skladno z namenom, za katerega je bila dovolilnica izdana ali ne. Ob takih ugotovitvah pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost države za nastalo škodo.

Izpolnjevanje vojaške dolžnosti je že po Ustavi Republike Slovenije (123. člen) dolžnost, ki pa med vpoklicanim obveznikom in državo ne vzpostavi takega razmerja, ki bi ga bilo moč enačiti z delovnim razmerjem ali z razmerjem med državo in njenim funkcionarjem ali uslužbencem. Materialnopravno zgrešeno je zato tolmačenje sodbe sodišča druge stopnje, da država tožniku v tem primeru odgovarja na podlagi 170. in 171. člena ZOR, ker je bil povzročitelj prometne nezgode vpoklican vojaški obveznik.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je zato njegovo sodbo spremenilo tako, da je reviziji ugodilo in istočasno zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke ter vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje (395. člen ZPP).

Izrek o povrnitvi revizijskih stroškov temelji na določilu 166. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo revizijo uspela, njeni stroški so bili potrebni in utemeljeni, revizijsko sodišče pa ji je priznalo stroške za sestavo revizije po odvetniški tarifi v višini 900 točk (v času sestave vloge) in po vrednosti točke v času odmere (vrednost točke 87,40 SIT).