Jedro

Domneva obstoja nevarnosti ali obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje predhodne odredbe onemogočena ali otežena, mora biti podana, kaže pa se v primeru domneve ta nevarnost v tem, da dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo predhodne odredbe, ki ga je vložila tožeča stranka, zavrnilo, in sicer z obrazložitvijo, da ni izpolnjen pogoj verjetne nevarnosti za uveljavitev terjatve, niti domneva te nevarnosti.

Zoper ta sklep se je pritožil upnik oziroma tožeča stranka iz pravde in ga izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da se po 258. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) šteje, da je podana nevarnost v smislu 257. člena ZIZ, če se predlog opira na plačilni nalog, izdan na podlagi verodostojne listine, če upnik predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja, kljub temu, da dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, zato so po stališču pritožbe podani pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 258. člena ZPP (najverjetneje pravilno: ZIZ), saj je s tem, ko tožena stranka ni prerekala temelja in višine same terjatve, „avtomatsko podana verjetnost obstoja obligacijskega razmerja med strankama“.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 257. člena ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Svoj predlog lahko upnik opre tudi na domnevo nevarnosti iz 258. člena ZIZ, kjer je v 1. točki prvega odstavka določeno, da se v primeru, ko predlog temelji na plačilnem nalogu (sodna odločba iz konkretnega primera), šteje, da je nevarnost podana, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

Zgoraj povzeta zakonska določba je v zvezi z domnevo nevarnosti jasna. Sodišče prve stopnje jo je tudi pravilno tolmačilo tako, kot je zapisana. Domneva obstoja nevarnosti ali obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje predhodne odredbe onemogočena ali otežena, mora biti podana, kaže pa se v primeru domneve ta nevarnost v tem, da dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja. Tožena stranka v ugovoru zoper plačilni nalog obstoja obligacijskega razmerja s tožečo stranko ni zanikala in tega tudi tožeča stranka v predlogu za izdajo predhodne odredbe ni zatrjevala, saj je izrecno zapisala, da je med strankama sporen le rok plačila vtoževane terjatve. Nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, torej ni bila niti zatrjevana, niti izkazana, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe neutemeljen in ga je zavrnilo. Tolmačenje pritožnika, da je s tem, ko tožena stranka ni prerekala temelja in višine terjatve, podana verjetnost terjatve, ne posega v zgoraj ugotovljeno dejstvo, da za izdajo predhodne odredbe ni bil izpolnjen pogoj v zvezi z nevarnostjo kasnejše uveljavitve terjatve.

Pritožbeni razlog torej ni podan, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvega odstavka 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).