Jedro

Izpolnitev nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) je v javnem interesu, pri čemer ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko in ji kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke so nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na zadovoljevanje javnih potreb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 3.149,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se spremenil sklep redne skupščine tožene stranke z dne 29. 8. 2023 glede bilančnega dobička na dan 31. 12. 2022 v višini 635.348,00 EUR, in sicer tako, da namesto da ostane nerazporejen, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, pri čemer je dolžna družba dividende izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 29. 8. 2023, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 12.083,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da tožena stranka ne izvaja gospodarske javne službe. Dejavnost distribucijskega operaterja je obvezna državna gospodarska javna služba. Za to gospodarsko javno službo se podeli koncesija. Tožena stranka nima koncesije za opravljanje službe operaterja distribucije električne energije, niti ji tega ne podeljuje zakon. Podlaga za podelitev koncesije nujno temelji na izraženi volji gospodarske družbe, ki za pridobitev koncesije vloži vlogo. Tožena stranka ni in ne more biti izvajalka gospodarske javne službe, saj distribucijski sistem le oddaja distribucijskemu operaterju, ki je izvajalec gospodarske javne službe. Zgolj lastninska pravica na stvareh, ki tvorijo distribucijski sistem, prav gotovo ne more biti pravna podlaga za sklep, da takšna družba opravlja dejavnost gospodarske javne službe. Interes gospodarske javne službe se lahko upošteva zgolj kot okoliščina pri tistih gospodarskih družbah, ki imajo pravni status javnega podjetja oziroma koncesionarja za izvajanje gospodarske javne službe. Iz sodbe ne izhaja, v čem naj bi se kazala ogroženost likvidnosti tožene stranke oziroma njene zmožnosti nadaljnjega poslovanja. Iz izpodbijane sodbe nikjer ne izhaja, da bi prav zadržanje izplačila bilančnega dobička pomenilo tisto ravnanje, ki bi preprečilo grožnjo, ki vpliva na dolgoročno poslovno sposobnost gospodarske družbe oziroma njen obstoj. Zakonodajalec je v Zakonu o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUOPVCE) predvidel mehanizme za delno oziroma vsaj pretežno pokrivanje nastalega primanjkljaja. Znižanje prihodkov ni moglo ogroziti obstoja oziroma poslovanja tožene stranke. Nacionalni energetski in podnebni načrt (v nadaljevanju NEPN) je pravni akt, ki ga je sprejela vlada Republike Slovenije, zato gotovo ni pravni akt, s katerim bi se lahko osebam zasebnega prava naložile obveznosti glede investicij, predvsem pa tudi nedelovanje v javnem interesu. Zagotavljanje sredstev za investicije je primarna naloga Republike Slovenije kot nosilke javnega interesa. Ker tožena stranka ni izvajalka gospodarske javne službe, ne obstaja pravna podlaga, ki bi jo zavezovala k skrbi za javni interes. Pa tudi sicer kršitve tamkajšnjih zavez na finančno oziroma poslovno situacijo tožene stranke ne bi vplivale oziroma ne bi imele kakršnihkoli negativnih posledic. NEPN in Razvojni načrt (v nadaljevanju RN) neposredno sploh ne zavezujeta tožene stranke. Sprejeto letno poročilo velja, dokler ni ugotovljena njegova ničnost. Skupščina je vezana na sprejeto letno poročilo. Vezanost na letno poročilo pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz prejetega letnega poročila. Sklep o uporabi bilančnega dobička za leto 2022 temelji na letnem poročilu za leto 2022, sklep o uporabi bilančnega dobička za leto 2023 pa na letnem poročilu za leto 2023. Obe poročili sta veljavni, saj ni bila ugotovljena njuna ničnost, in gre tako pri vprašanju delitve bilančnega dobička za leto 2022 in 2023 za obravnavanje povsem ločenih stvari, ne glede na to, na kakšen način sta bili izračunani njuni višini.

3.Tožena stranka je po svoje svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je 29. 8. 2023 potekala 28. redna skupščina delniške družbe A. d.d. (tožena stranka), na kateri je bil pod točko 3.1 sprejet sklep, da bilančni dobiček, ki je v poslovnem letu 2022 znašal 635.348,00 EUR, ostane nerazporejen.

7.V skladu z določbo prvega odstavka 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija iz razloga, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini štirih procentov osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Ker gre za izjemo načela obveznosti delitve bilančnega dobička, je potrebno tako izjemo razlagati restriktivno. Dejstvo je, da je pravica do dobička ena temeljnih premoženjskih pravic družbenikov, zato morajo za poseg vanjo vselej obstajati izjemni razlogi. Pri tem se je že sodna praksa postavila na stališče, da pri komercialnih gospodarskih družbah ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni, saj se tudi ti načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti namreč sam poseg v pravico do udeležbe na dobičku.

8.Gospodarska družba sme kot dejavnost opravljati vse posle, razen tistih, ki se po zakonu ne smejo opravljati kot gospodarski posli (prvi odstavek 6. člena ZGD-1). Opravljanje dejavnosti pa samo po sebi ni cilj gospodarske družbe, ampak se z dejavnostjo uresničuje temeljni cilj družbe, to je pridobivanje dobička. Gospodarska družba je namreč pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (prvi odstavek 3. člena ZGD-1). S pridobitno dejavnostjo želi gospodarska družba doseči čim večji dobiček, pri čemer pa ni nujno, da gre korist v obliki dobička vedno in v celoti zgolj ekonomskim lastnikom družbe, ampak gre lahko tudi drugim osebam (zadovoljevanje negospodarskih potreb oseb zunaj lastniške sfere). Pri delniški družbi kot najbolj popolni oziroma izraziti pravnoorganizacijski obliki kapitalske družbe je značilno, da sodoben korporacijskopravni sistem zagotavlja pravno varstvo predvsem trem temeljnim kategorijam: upnikom, delničarjem (zlasti manjšinskim delničarjem) in v določeni meri tudi javnemu interesu.

9.Delniška družba je lahko tudi ena od oblik za zagotavljanje gospodarskih javnih služb po določbah Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS, člen 6 in 28). Z gospodarskimi javnimi službami se namreč zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija ali lokalne skupnosti zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (1. člen ZGJS). Posebno varovana kategorija po določbah ZGJS so predvsem uporabniki javnih dobrin na področju energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva in gospodarjenja z drugimi vrstami naravnega bogastva, varstva okolja ter drugih področij gospodarske infrastrukture (2. člen ZGJS). Iz teh razlogov je povsem razumljivo, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zagotavljanju javnih potreb (drugi odstavek 2. člena ZGJS).

10.Temeljni predpis, ki ureja področje energetike, je Energetski zakon (EZ-2, prej do 8. 5. 2024 pa EZ-1). Končni odjemalci po tem zakonu so fizične in pravne osebe, ki kupujejo energijo za lastne potrebe, pri čemer velja na tem področju načelo stroškovne učinkovitosti. Po določbi 7. člena EZ-1 se morajo namreč državni organi in organi lokalne skupnosti pri sprejemanju politik, strategij, programov, načrtov, splošnih in konkretnih pravnih aktov ter pri izvedbi ukrepov na podlagi energetske zakonodaje prizadevati doseči čim nižje neposredne stroške ukrepov za fizične in pravne osebe in čim nižje stroške glede na dosežene rezultate, ob upoštevanju stroškov v celotni življenjski dobi.

11.Tožena stranka je družba, ki opravlja gospodarsko javno službo na področju distribucije električne energije. Distribucija pomeni transport električne energije po distribucijskem sistemu in ne vključuje dobave (11. točka 3. člena Zakona o oskrbi z električno energijo, v nadaljevanju ZOEE). Kot distribucijski operater1 izvaja dejavnost distribucijskega operaterja električne energije ter je odgovorna za obratovanje, zagotavljanje, vzdrževanje in za razvoj distribucijskega sistema v njeni pristojnosti, za medsebojne povezave z drugimi sistemi in za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema za zadovoljitev razumnih potreb po distribuciji električne energije. Dejavnost distribucijskega operaterja je obvezna državna gospodarska javna služba (prvi odstavek 69. člena ZOEE). Tožena stranka zagotavlja distribucijo električne energije na način, da izvaja izgradnjo in vzdrževanje električnega omrežja, pri čemer za te aktivnosti v skladu z zakonom prejema mesečna plačila na podlagi pokrivanja priznanih stroškov delovanja in vzdrževanja distribucijskega sistema s strani družbe B. d.o.o. (sedaj C. d.o.o.). Ta družba pa izvaja ta plačila iz naslova prejetih sredstev iz omrežnine. Nobenega dvoma torej ni, da toženka ustvari veliko večino svojih prihodkov od najemnine in storitev v razmerju do C. d.o.o. (prej B. d.o.o.), te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci (124. in 126. člen ZOEE). Omrežnine so regulirane in so v osnovi namenjene pokrivanju upravičenih stroškov sistemskega in distribucijskega operaterja, pri čemer so med te stroške vključene tudi investicije v elektro omrežje.

12.Drži sicer, da C. d.o.o. opravlja na podlagi podeljene koncesije dejavnost distribucijskega operaterja (za obdobje 50 let), vendar pa pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je ta družba takoj po sklenitvi koncesijske pogodbe podpisala tudi pogodbe o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja električne energije na ozemlju Republike Slovenije s posameznimi distribucijskimi podjetji (kot lastniki elektroenergetske infrastrukture), med katerimi je bila tudi tožena stranka. Zakon namreč predvideva, da lahko distribucijski operater samo izvajanje nalog gospodarske javne službe po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese tudi na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, potrebno za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnost dobave ali proizvodnje elektrike. Ta mora distribucijskemu operaterju omogočiti neposreden in stalen dostop do vseh podatkov, ki jih uporablja in jih pridobiva za potrebe izvajanja nalog distribucijskega operaterja. Prav tako mora distribucijskemu operaterju omogočiti celoten vpogled za potrebe izvajanja nadzora, saj je ta dolžan kvartalno izvajati nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. Gospodarsko javno službo lahko izvaja le oseba (distribucijski operater), ki od vlade pridobi koncesijo za opravljanje te gospodarske javne službe in ki ima v lasti ali najemu distribucijski sistem. Če pa distribucijski operater ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki z lastnino upravlja ali razpolaga, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja. V tej pogodbi se zlasti uredijo obseg in namen uporabe sistema, višina najemnine oziroma drugega plačila distribucijskega operaterja, pogoji in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja in druga vprašanja, ki distribucijskemu operaterju omogočijo, da učinkovito opravlja svoje naloge. Vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja nadzira agencija za energijo z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka lastnica (pretežnega dela) elektroenergetske infrastrukture in je B. d.o.o. z njo sklenil zgoraj opisano pogodbo o najemu z dne 28. 8. 2019. Tožena stranka kot elektroenergetsko podjetje na omenjeni podlagi tudi dejansko izvaja dejavnost distribucijskega operaterja, ki opravlja obvezno gospodarsko javno službo. Izvajanje storitev gospodarske javne službe po tej pogodbi je glavna dejavnost tožene stranke in kot taka predstavlja več kot 95% vseh njenih prihodkov.

13.V konkretni pravdi ni bilo nobenega dvoma o tem, da državni NEPN, ki velja za obdobje do leta 2030, določa cilje, politike in ukrepe tudi na področju dejavnosti distribucije električne energije, pri čemer RN vsebuje obstoječe stanje, potrebne investicije v distribucijski sistem in oceno pričakovanega stanja distribucijskega sistema ter načrtuje bistveno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od leta 2021 do 2030 znaša 4.211,6 mio EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer na toženko pade ocenjena vrednost investicij v višini 626,3 mio EUR.

14.Izpolnitev NEPN je v javnem interesu, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta izpolnitev zavezuje tudi toženo stranko, saj kot izvajalki gospodarske javne službe distribucije električne energije nalaga občutno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja v višini potrebnih investicij po NEPN oziroma RN s strani tožene stranke se tudi po oceni pritožbenega sodišča izkažejo za nujna dejanja, kar pomeni, da se mora tožena stranka pri samem poslovanju osredotočiti zlasti na potrebo po zadovoljevanju javnih potreb. Tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je že s sklenitvijo pogodbe o najemu z dne 28. 8. 2019 zavezala k zasledovanju javnega interesa in izpolnjevanju vseh s tem povezanih obveznosti iz te pogodbe, to je od vzdrževanja elektroenergetske infrastrukture na način, da je ves čas ohranjena njena nezmanjšana funkcionalnost, obratovalna usposobljenost in varnost delovanja, pa tudi do tega, da je dolžna prijaviti ter voditi investicije v elektroenergetsko infrastrukturo, pri čemer jo zavezujejo ukrepi, ki jih predvideva veljavni načrt razvoja distribucijskega omrežja za desetletno obdobje (gradnja novih delov omrežja, izboljšava ali nadomestitev delov obstoječega omrežja), oziroma jo zavezuje naložbeni načrt, po katerem mora spreminjati in ugotavljati kakovost oskrbe z električno energijo. Toženo stranko zavezujejo tudi zahteve v podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi EZ in standardih, ki urejajo to področje. Vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po RN in NEPN je torej za toženo stranko nujno in obvezno.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od leta 2023 do leta 2032 3.534,30 mio EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer je na toženo stranko odpadla ocenjena vrednost investicij v višini 373,10 mio EUR. Tožena stranka je bila v letu 2022 primorana znižati obseg potrebnih investicij in operativne stroške s ciljem, da si ustvari likvidnostno rezervo, potem ko je bila v začetku leta 2022 obveščena o izpadu prihodkov za tri mesece iz oddanega omrežja v najem. V tej zvezi je tožena stranka v letu 2022 za investicije v distribucijsko omrežje namenila okrog 20 mio EUR od prvotno načrtovanih 22 mio EUR. Tožena stranka je kot dober gospodarstvenik v letu 2022 morala izvesti vsaj nujen obseg investicij, ki so bile navedene v poslovnem načrtu 2022 in deloma tudi v zgoraj omenjeni pogodbi o najemu ter nujen obseg vzdrževanja omrežja v letu 2022, saj bi se neizvedba le-tega odrazila v poslabšanju tehničnih parametrov kvalitete oskrbe odjemalcev, kar nenazadnje pomeni tudi vrednostno penalizacijo družbe v sistemu določanja postavk regulativnega obdobja za leto 2022 (zmanjšanje prihodkov iz naslova spodbud za kvaliteto oziroma zanesljivost oskrbe z električno energijo).

16.Obseg investicij v omrežje v nadaljnjem triletnem obdobju (2024-2026) se izjemno povečuje, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo temu povečanju morala slediti tudi tožena stranka ter v letu 2026 nameniti za investicije kar 40 mio EUR. To pa predstavlja dvakrat večji obseg investicij, kot jih je tožena stranka uspela realizirati v letu 2022, da bo lahko sledila RN. Ob povedanem ne gre zanemariti dejstva, da je tožena stranka tudi v letu 2023 (kljub vsem ukrepom, ki jih je izvedla med letom 2022) precej zaostajala za RN, s čimer se upočasnjuje tudi zeleni prehod. Leta 2023 (kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) je tožena stranka za investicijske projekte namenila več kot 25 mio EUR, kar pa predstavlja bistveno manj sredstev od prvotno načrtovanih (33 mio EUR). Tožena stranka tako upravičeno ocenjuje, da bo manko pri virih financiranja samo v prvih petih letih znašal skupno kar 47.306.571,00 EUR, tako da bo morala temu cilju nameniti praktično vse razpoložljive vire, vključno z dodatnim zadolževanjem oziroma krediti.

17.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je marca 2022 začel veljati ZUOPVCE, ki je bistveno posegel v poslovanje in doseganje ciljev družbe za leto 2022. Zaradi znižanja tarifnih postavk za obračunsko moč in prevzeto delovno energijo so bili prihodki družbe v letu 2022 zmanjšani za približno 9 mio EUR. Tako je tožena stranka poslovno leto zaključila z negativnim poslovnim izidom v višini 1.547.196,00 EUR. Izpad prihodkov iz naslova omrežninskega primanjkljaja je znašal 9,612 mio EUR, kar je predstavljalo več kot 20% letno planiranih prihodkov. Toženka v obdobju od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022 praktično ni prejela nobenih sredstev, ki so bila namenjena tako zanesljivi in kakovostni oskrbi z električno energijo, kot tudi potrebna za razvoj omrežja.

18.Izpolnitev NEPN je brez dvoma v javnem interesu, pri čemer je treba imeti pri poslovanju toženke pred očmi predvsem potrebo po zadovoljevanju javnih potreb. Seveda pa ta interes sovpada tudi z dolgoročnim interesom vseh delničarjev toženke, ki bodo z vlaganjem v elektroenergetsko omrežje vsekakor imeli višjo vrednost svojega kapitalskega deleža.

19.Toženka je nujnost zadržanja izplačila bilančnega dobička utemeljevala na dveh okoliščinah, v katerih je poslovala, pri čemer je prva okoliščina temeljila na izpadu prihodkov zaradi interventnega zakona, druga okoliščina pa na nujnosti vlaganja v izgradnjo in vzdrževanje elektroenergetskega omrežja.

20.Nobenega dvoma ni, da je pravica do udeležbe pri dobičku temeljna premoženjska pravica, ki jo delničar ima. Za zaščito manjšinskih delničarjev je predpisano pravilo, da se mora delež bilančnega dobička v višini štirih procentov osnovnega kapitala uporabiti za delitev med delničarje, razen tedaj, kadar je nujno neizplačati ta del bilančnega dobička glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Sodna praksa se je že izrekla, da je to neizplačilo dovoljeno, če je po razumni komercialni oceni nujno za zagotovitev sposobnosti preživetja in odpornosti družbe. Opustitev plačila dividend je upravičeno tudi, če je to potrebno za ohranitev dosežene ravni v primerjavi s konkurenco.

21.V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je morala tožena stranka (kot lastnica elektroenergetskega omrežja in izvajalka gospodarske javne službe distribucije električne energije) zagotavljati kvalitetno in zanesljivo oskrbo z električno energijo, saj bi jo sicer doletelo poslabšanje tehničnih parametrov kvalitete oskrbe odjemalcem in s tem zmanjšanje prihodkov iz naslova spodbud za kvaliteto/zanesljivost oskrbe z električno energijo. Izvedeni ukrepi pa niso zadoščali za njeno nemoteno delovanje in za finančno ter likvidnostno stabilnost družbe, saj je toženka poslovno leto 2022 zaključila z negativnim poslovnim izidom v višini 2.660.855,00 EUR oziroma s čisto poslovno izgubo v višini 1.547.196,00 EUR. Del prenesenega čistega dobička poslovnega izida iz leta 2022 v višini 81.820,00 EUR je toženka namenila za pokrivanje prenesene izgube iz preteklih let, del v višini 1.547.196,00 EUR pa za pokrivanje izgube v tekočem letu, tako da je ugotovljeni bilančni dobiček v letu 2022 znašal 635.348,00 EUR. Ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 je tako izhajala že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata tožene stranke v letu 2022.

22.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je poslovanje tožene stranke v letu 2023 v primerjavi s predhodnim letom 2022 sicer normaliziralo, kar se je kazalo zlasti v višji realizaciji prihodkov. Vendar pa so se obenem bistveno bolj povečali tudi realizirani stroški in odhodki. Tožena stranka je sicer poslovno leto 2023 zaključila s čistim poslovnim izidom v višini 4.244.764,00 EUR, vendar pri tem tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre zanemariti dejstva, da je navedeni rezultat odraz prizadevanj oziroma večjih aktivnosti tožene stranke na področju prodaje blaga in storitev med letom 2023, zmanjšanja obsega načrtovanih investicij, dodatnega zadolževanja ter zadržanja dela bilančnega dobička iz leta 2022, s katerim je tožena stranka lahko pokrila izgubo iz leta 2022. Poleg tega pa je potrebno tudi upoštevati, da tožena stranka v trenutku samega odločanja na skupščini (29. 8. 2023) še ni razpolagala z navedenimi končnimi podatki, temveč so ji bila takrat znana le določena dejstva (to je zaostajanje medletno realiziranih prihodkov za realiziranimi stroški in odhodki; zaostajanje z izvedbo potrebnih investicij; potreba po dodatnem zadolževanju). V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da je država v drugem odstavku 4. člena interventnega zakona sicer predvidela, da se bo izpad prihodkov iz naslova omrežnine za leto 2022 nadomestil na način, da agencija za energijo spremeni splošni akt, s katerim določa metodologijo za določitev upravičenih stroškov elektrooperaterjev iz 130. člena ZOEE in v postopku odstopanj od tekočega regulativnega obdobja za leto 2022 zniža priznano stopnjo donosnosti elektrooperaterjev. Manko omrežnine torej ne bo pokrit na način, da bo tožena stranka prejela sredstva, s katerimi bo lahko pokrila izgubo v letu 2022, temveč bo ta manko pokrit na način, da se elektrooperaterjem zniža priznana stopnja donosnosti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno upoštevalo že izpostavljene okoliščine, da je toženka lastnica elektroenergetske infrastrukture in izvajalka storitev gospodarske javne službe. Zlasti pa je pomembna okoliščina javnega interesa oziroma interesa končnih odjemalcev električne energije, ki predstavljajo na podlagi plačevanja omrežnine bistveni finančni vir za poslovanje toženke, ki kar 95% vseh prihodkov ustvari z izvajanjem obravnavane gospodarske javne službe. Ker toženka torej veliko večino svojih prihodkov ustvari iz naslova plačanih omrežnin, je vsekakor pravno pomembno, da se ima pred očmi tudi ekonomski in socialni interes končnih odjemalcev, ki izhaja tudi iz načela stroškovne učinkovitosti. Po tem načelu mora za delniške družbe, ki opravljajo gospodarsko javno službo, veljati pravilo o prizadevanju doseči takšen obseg plačane omrežnine v okviru svojih prihodkov, ki je z ekonomskega in socialnega vidika objektivno sprejemljiv tudi za končne odjemalce električne energije. V tej luči se torej po oceni pritožbenega sodišča kaže pravilo, da je pri zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb pridobivanje dobička vendarle podrejeno zagotavljanju javnih potreb.

23.Zaradi tega je treba pravni standard nujnosti posega v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička v konkretnem primeru razlagati nekoliko bolj široko; ne zgolj v smeri, da je izjema možna le v primeru prekomernega zadolževanja. Presežek prihodkov, ki so pridobljeni predvsem iz naslova omrežnin, nad odhodki (zmanjšani za davke in namene iz prvega in tretjega odstavka 230. člena ZGD-1), je treba prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. V konkretnem primeru je nedvoumno podana nujnost investicij v razvoj osnovne dejavnosti tožene stranke (povečanje zmogljivosti in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije), ki je potrebna za ohranitev oziroma povečanje konkurenčnosti tožene stranke, obenem pa je to vsekakor nujno tudi zaradi zagotavljanja javnega interesa. Investicije se lahko financirajo z lastniškim ali dolžniškim kapitalom, pri čemer je najpomembnejši vir lastniškega kapitala vselej nerazdeljeni dobiček, medtem ko dolžniško financiranje pomeni zadolževanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka že v letu 2022 visoko zadolžena, navedena situacija pa se v letu 2023 ni bistveno spremenila. Dejstvo je, da je stanje vseh posojil družbe na dan obravnavane skupščine znašalo 42 mio EUR, od tega je bilo 32 mio EUR dolgoročnih ter 10 mio EUR kratkoročnih posojil. To stanje se tudi s koncem leta 2023 ni bistveno spremenilo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako je mogoče zaključiti, da so se v letu 2023 najbolj povečale obveznosti do bank, v okviru poslovnih obveznosti pa so se povečale tudi kratkoročne poslovne obveznosti do dobaviteljev, saj so se iz 6,6 mio EUR povečale kar na 10 mio EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je Evropska investicijska banka (v nadaljevanju EIB) toženi stranki zaradi kršenja finančnih zavez ob zaključku leta 2022 nudila slabše pogoje ob sklepanju novega dolgoročnega posojila. Tožena stranka kot dober gospodar ni želela podpisati pogodbe o dolgoročnem zadolževanju pod slabšimi pogoji od predhodnih posojilnih pogodb, spričo česar je to obdobje (leto 2023) premostila s sklenitvijo kratkoročnega posojila pri komercialni banki v višini 10 mio EUR. Ta poteza je toženi stranki omogočala izboljšanje za EIB ključnih kazalnikov, posledično pa ji je EIB ponudila ugodnejše pogoje za sklenitev nove triletne posojilne pogodbe za dolgoročno investicijsko zadolževanje šele konec leta 2023. Novo pogodbo je tožena stranka sklenila v oktobru 2023, s črpanjem prve tranše (v višine 11 mio EUR) v decembru 2023 pa je poplačala prej najeto kratkoročno posojilo. V tej zvezi ne gre zanemariti dejstva, da toženi stranki vse posledice omenjenih ravnanj v trenutku sprejema izpodbijanega sklepa na skupščini še niso bile znane. Tožena stranka je razpolagala zgolj s podatki o poslovanju družbe, visoki zadolženosti te družbe in ogromnim razkorakom med realiziranimi in načrtovanimi investicijami v elektroenergetsko infrastrukturo, kar vse jo je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, vodilo v nujno odločitev, da zadrži bilančni dobiček. Izplačilo tega dobička bi poslabšalo že tako slabo finančno in likvidnostno situacijo, zlasti pa bi toženi stranki preprečilo nemoteno izvajanje gospodarske javne službe, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je tožena stranka v konkretnem primeru poslužila praktično vseh možnosti oziroma še razpoložljivih ukrepov (zmanjšanje investicij za nujno potreben obseg; dodatno zadolževanje; različne aktivnosti v smeri rasti prihodkov), ki pa toženi stranki niso zagotavljali, da lahko uresničuje javni interes.

24.Sicer pa je bil na omenjeni skupščini sprejet sklep o nerazdelitvi bilančnega dobička, kar pomeni, da se je omenjeni bilančni dobiček opredelil kot preneseni dobiček, o katerem se bo ponovno odločalo v naslednjem letu, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da razume zadržanje izplačila bilančnega dobička s strani tožene stranke predvsem v smislu nekakšnega zavarovanja za primere dodatnega poslabšanja že tako slabe finančne in likvidnostne situacije. Če bi se tudi poslovno leto 2023 zaključilo z izgubo, bi se ta izguba v celoti pokrila iz prenesenega dobička.

25.V primeru izpodbojne tožbe, ki jo kateri od udeležencev vloži zoper skupščinski sklep o uporabi bilančnega dobička in s katero uveljavlja neveljavnost tega sklepa, je treba računovodsko obravnavati enako kot v primeru, kadar tožba sploh ne bi bila vložena. Zgolj vložena tožba torej na obravnavo skupščinskega sklepa ne vpliva. Na podlagi sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička, s katerim skupščina odloči o delitvi bilančnega dobička v obliki dividend, pridobijo delničarji terjatev za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička, družba pa to hkrati izkaže kot svojo obveznost. Neuporabljeni bilančni dobiček je treba v računovodskem izkazu - bilanci stanja (za naslednje leto) - izkazati kot posebno kategorijo, to je kot preneseni dobiček. Takšna obravnava v računovodskih izkazih traja ves čas trajanja sodnega postopka, v katerem sodišče odloča o neveljavnosti sklepa o uporabi bilančnega dobička, torej do pravnomočnega zaključka pravde. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je sodišče ugodilo oziroma zavrnilo zahtevek, je treba pravnomočno odločitev ustrezno poočititi tudi v računovodskih izkazih družbe. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je 2. 7. 2024 potekala 30. redna skupščina družbe A. d.d., na kateri je bil sprejet sklep, da se družbenikom v celoti izplača bilančni dobiček iz poslovnega leta 2023, ki je znašal 1.765.686,00 EUR in ki je vključeval tudi pretežni del prenesenega čistega poslovnega izida iz leta 2022 v višini 555.481,00 EUR. V konkretnem primeru je tako prišlo do specifične situacije, ko je bil isti preneseni dobiček oziroma pretežni del tega istega prenesenega dobička (del prenesenega dobička iz poslovnega leta 2022 je bil namreč namenjen za pokrivanje prenesene izgube iz preteklih let v višini 81.820,00 EUR) že izplačan delničarjem s 30. 10. 2024. Zato je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da bi v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v konkretnem primeru takšna odločitev dejansko pomenila, da bi tožeča stranka kot delničarka tožene stranke lahko prejela izplačano dividendo dvakrat; enkrat na podlagi omenjenega izkazanega bilančnega dobička, enkrat pa na podlagi kasnejše pravnomočne sodne odločbe. To bi torej v končni posledici lahko pomenilo, da bi delničarji prejeli izplačane dividende dvakrat. Enkrat na podlagi izkazanega bilančnega dobička, enkrat pa na podlagi pravnomočne sodne odločbe. V konkretnem primeru bi šlo tudi za iste delničarje, ki so dividendo dvakrat prejeli. V tej zvezi je treba upoštevati, da mora poslovodstvo družbe opozoriti delničarje na njihovo morebitno odgovornost po vračilu dividende, če je izkazana njihova nedobrovernost. Zato se po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga izkaže za neutemeljen.

26.Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 3.149,43 EUR s pp (za odgovor na pritožbo 4.250 odvetniških točk, za materialne stroške 52,5 odvetniških točk in 22% DDV).

-------------------------------

1Distribucijski operater v razmerju do C. d.o.o., ki opravlja naloge sistemskega operaterja, ustvarja veliko večino svojih prihodkov od najemnin in storitev v razmerju do C. d.o.o., ki ima njena osnovna sredstva distribucije v najemu.

Zveza:

Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (2022) - ZUOPVCE - člen 1 Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 3, 3/1, 6, 6/1, 230, 230/1, 230/3, 399 Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 1, 2, 2/2 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 7 Zakon o oskrbi z električno energijo (2021) - ZOEE - člen 3, 69, 69/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.