Jedro

Vračanje premoženja, razlaščenega na podlagi Zakona o razlastitvi in Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe ni možno in dopustno v okviru postopka za denacionalizacijo. Predmet postopka za denacionalizacijo tudi ni revizija izplačane odškodnine na podlagi navedenih zakonov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote P. z dne 3.10.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo tožeče stranke za denacionlizacijo podržavljenih parc. št. 397/3, 397/5, 580, 466 in 469, vse k.o. P.. Tožena stranka je preizkusila izpodbijani sklep le glede parc. št. 580 k.o. P., ker se pritožba tožeče stranke nanaša le na ta del sklepa. Tožena stranka je ugotovila, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da ne obstaja pravna podlaga za denacionalizacijo, saj predmetna parcela ni bila podržavljena na podlagi predpisov, navedenih v 3. ali 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Predmetna parcela je bila razlaščena J.K. in ostalim solastnikom na podlagi Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), kar je razvidno iz odločbe SO Postojna z dne 17.6.1974. Tožena stranka je sicer ugotovila nekaj formalnih napak v postopku upravnega organa, ki pa niso take, da bi vplivale na zakonitost odločitve. Pri tem je opozorila, da upravni organ prve stopnje ni izdal delnega sklepa, čeprav je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa samega nedvomno razvidno, da je z njim odločeno, le o delu vloženega zahtevka. Tožena stranka je opozorila tožečo stranko tudi na možnost odprave odločbe o razlastitvi, če zemljišče ni bilo uporabljeno v razlastitveni namen.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da se ne strinja z veljavno metodologijo cenitve odvzetega gradbenega zemljišča in ta tako pomeni potrditev prisilne razlastitve. Za parc. št. 397/1, površine 175 m2, vpisano v posestnem listu št. 146 od 13.1.1950, vl. št. 307 na ime M.Š., niso prejeli niti odločbe o razlastitvi, niti ni ta omenjena v sklepu upravnega organa prve stopnje z dne 3.10.1995. Tožeča stranka poleg tega želi, da Upravna enota P. predloži dokument, iz katerega bo razvidno, da je bila plačana odškodnina za parc. št. 397/5, površine 462 m2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba ni utemeljena.

ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa ali na način, naveden v 3., 4. oziroma 5. členu zakona. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje pa sta v predmetni zadevi ugotovila, da je bilo premoženje, katerega vrnitev zahteva tožeča stranka, podržavljeno na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68 in 30/68) in Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72). Vračanje premoženja, razlaščenega na podlagi navedenih dveh predpisov (med tem tudi parc. št. 580 k.o. P.), pa ni možno in dopustno v okviru postopka za denacionalizacijo. Temu ustrezno pa tudi ne more biti predmet postopka za denacionalizacijo revizija izplačane odškodnine za razlaščene nepremičnine na podlagi Zakona o razlastitvi oziroma Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe. Zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Očitek upravnemu organu prve stopnje, da ni odločil o celotnem zahtevku, je zavrnila že tožena stranka s pojasnilom, da je ta dejansko odločal z "delnimi sklepi", kar je razvidno iz njihovih obrazložitev. Iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je upravni organ prve stopnje izdal dne 16.1.1996 sklep o zahtevi tožeče stranke za denacionalizacijo parc. št. 397/1 k.o. P., zoper katerega se ta ni pritožila in je tako postal pravnomočen dne 5.2.1996. Prošnja za vpogled potrdila o plačani odškodnini ni tožbeni zahtevek v smislu Zakona o upravnih sporih. Tožeča stranka pri tem tudi ne zatrjuje kršitve njenih pravic v postopku v zvezi s tem, niti da bi kršitev pravil v zvezi s tem vplivala na rešitev zadeve, prav tako pa ne zatrjuje, da so v zvezi s tem dejanske okoliščine nepopolno ugotovljene.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Določbo Zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).