Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES o pravici do združevanja družine niti po V. poglavju omenjene direktive specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil, Zakonu o tujcih ali po Ustavi, ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil. Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne 17. 6. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

: Iz uvoda in izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi določila 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil (ZAzil) odločila, da se prošnja za azil AA, roj. ... 1967 v kraju Akhisar, državljana Turčije, zavrne kot očitno neutemeljena in da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej povzema navedbe tožnika iz "prošnje" za priznanje azila. Glede uporabe materialnega prava v povezavi s procesnimi določbami pa tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi s sklicevanjem na upravno-sodno prakso, povzema in razlaga uporabo določila 1. in 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zazil in 36. člena ZAzil in v okviru tega posebej razlaga določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 36. člena ZAzil, ki urejata primer namernega zavajanja in zlorabe postopka. V naslednjem odstavku obrazložitve tožena stranka navaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje za azil opozorjen na pravico do svetovalca za begunce in da je tožnik odgovoril, da ga ne potrebuje v tej fazi postopka in je podal lastnoročno izjavo. Naslednji odstavek v obrazložitvi tožena stranka namenja oceni splošnega stanja demokratične ureditve v Turčiji s posebnim poudarkom na politiki nadzora nad varstvom človekovih pravic, pri čemer tožena stranka za podlago jemlje poročilo Ministrstva za zunanje zadeve ZDA (Turkey, Country Reports on Human Rights Practices - 2003). Sledi opis dejstev v zvezi z služenjem vojaškega roka v Turčiji, ugledom, ki ga ima vojska v Turčiji, obvezno dobo služenja vojaškega roka, izjemami od obveznega služenja vojaškega roka in kaznimi v primerih izogibanja nabora in dezertiranja; ob tem tožena stranka navaja, da so zaporne kazni pogosto spremenjene v denarne kazni, to pa se ne dogaja v primeru dvakratnega izogibanja. Narodnostna pripadnost nima vpliva na dolžino kazni. Ta dejstva tožena stranka opira na poročilo Ministrstva za notranje zadeve Velike Britanije (Turkey, Country Report, April 2004). V naslednjem odstavku obrazložitve tožena stranka pravi, da tožnik zmotno trdi, da bi moral odslužiti še 6 mesecev v vojski, ker je odslužil 12 mesečni vojaški rok, ker redni vojaški rok v Turčiji po reformi v mesecu juliju leta 2003 traja 15 mesecev. Sledi stavek, ki v celotni obrazložitvi, poleg stavka v zadnjem odstavku na strani 3 obrazložitve, pomeni konkretno subsumcijo dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi s pojmom preganjanja iz ZAzil in sicer, da so kazni za izogibanje služenja vojaškega roka in dezerterstva določene v zakonu in da v konkretnem primeru zato ne gre za preganjanje, ampak za dolžnost izpolnjevanja državljanskih obveznosti. To subsumcijo tožena stranka naredi tudi na koncu odstavka, v katerem materialno-pravni pojem preganjanja iz ZAzil razlaga s pomočjo Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito (Council Directive on minimum standards for the qualification and status of third country nationals and stateless persons or as persons who otherwise need international protection, 30. 10. 2001, 2002/C 51 E/17). V povezavi s tem pa stavek v zadnjem odstavku na strani 3 obrazložitve pomeni konkretno subsumcijo dejstev na zakonski dejanski stan zaradi tega, ker tožena stranka pravi, da kazni za izogibanje vpoklicu in dezerterstvo niso previsoke. Poleg tega se tožena stranka pri odločitvi opira na dejstvo, da je tožniku ciljna država Nemčija, kjer živi žena in njegov mladoletni sin, da je v Slovenijo vstopil s ponarejenim dokumentom in da je prošnjo podal dne 27. 5. 2004, ko je že od dne 24. 5. 2004 bival v Centru za tujce in čakal na odstranitev in mu je bila dne 24. 5. 2004 izdana odločba o prekršku. V tem delu obrazložitve tožena stranka pravi, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka po 5. alineji 36. člena ZAzil. V tožbi, ki jo tožnik vlaga iz vseh tožbenih razlogov, poleg pavšalnega sklicevanja na mednarodne pogodbe in mednarodne standarde varstva človekovih pravic, uveljavlja kršitev določila 35. člena ZAzil. Tožnik je namreč že v upravnem postopku navedel, da je zapustil državo, ker je že drugič dezertiral iz vojske. Kot Kurd je bil preganjan že, ko je prvič služil vojsko in sicer 6 mesecev. Bil je večkrat pretepen s strani oficirjev, prikrajšan je bil za izhode ob praznovanjih kurdskih praznikov, odtegovali so mu hrano, bil je psihično in fizično zlorabljan. Zato je prvič pobegnil iz vojske, za kar je bil kaznovan s 4 meseci strogega zapora, kjer se je slabo ravnanje nadaljevalo. Odslužiti bi moral še 9 mesecev, ker obveznost znaša 15 mesecev. V praksi se določilo o spreminjanju zaporne kazni v denarno kazen ne izvaja. Grozi mu višja zaporna kazen od enega leta, kar je nesorazmerna kazen oziroma bi vrnitev v Turčijo pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti. Bil bi izpostavljen mučenju in nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. V dokaz razmer v turških zaporih prilaga poročila "UK Home Office Opperational Guidance, maj 2004, str. 7., 8. in 9. ter poročilo Visokega komisariata za begunce in Country Report UK Home Office, april 2004". Poziva sodišče, da upošteva, da z matično državo nima nobenih vezi razen državljanstva, ker je zadnjih 28 let živel v Nemčiji, jezika ne razume več dobro, v Nemčiji se je naselil kot otrok s starši, vse šolanje in delovno dobo je preživel v Nemčiji. Tožena stranka bi morala, če meni, da niso izpolnjeni pogoji za azil, presoditi pogoje za dodelitev posebne oblike zaščite zaradi varstva pred kršitvijo pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Predlaga, da sodišče po opravljenem postopku in analizi vseh dokumentov izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbene navedbe drugače kot s trditvijo, da vztraja pri odločitvi.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Tožnik v tožbi uveljavlja argument, da je bil v izvorni državi podvržen maltretiranju v vojski v smislu preganjanja po ZAzil (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 - odločba US, 124/2000, 67/2001, 98/2003), ker je kot pripadnik kurdske narodnosti po šest mesečnem služenju vojaškega roka dezertiral. Trdi, da je potem dezertiral še enkrat, ko je pobegnil iz države, zato je po njegovem mnenju utemeljeno pričakovati, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožena stranka okoliščine, ali je bil tožnik že maltretiran v vojski iz razloga pripadnosti kurdski narodnosti, ali pa zaradi kakšnega drugega razloga, ki je tudi lahko podlaga za preganjanje po ZAzil, in ali mu preganjanje na kateri koli izmed 5 možnih podlag po ZAzil še vedno grozi, sploh ni vključila v dokazno oceno in v obrazložitev izpodbijane odločbe, čeprav bi obstoj te okoliščine tožena stranka morala razčistiti. Tožena stranka je okoliščino narodnosti tožnika vključila le v stavek, kjer pravi, da "narodnostna pripadnost nima vpliva na dolžino kazni", kar ima smiselno povezavo le z morebitno diskriminacijo pri izrekanju zakonite kazni, ne pa na preteklo in morebitno grozeče maltretiranje oziroma preganjanje zaradi pripadnosti kurdski narodnosti. Razlog, da bi tožena stranka morala v postopku razčistiti navedene okoliščine, je v tem, da se v spisu nahajajo podatki, ki kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je v dokazno oceno vključila tožena stranka, pri čemer tožena stranka po podatkih v spisu sploh ni izvedla zaslišanja prosilca za azil po določilu 29. člena ZAzil. Tožnik je v formularju prošnje za azil, ki jo je dne 28. 5. 2004 vložil po 25. členu ZAzil, navedel, da je po narodnosti Kurd, da je njegov materni jezik kurdski in turški jezik kot drugi jezik. V izjavi, ki jo je podal ob vložitvi prošnje po 63b členu ZAzil sicer ni navedena nobena okoliščina v zvezi z njegovo narodnostjo oziroma uradna oseba tožnika v zvezi s tem ni nič vprašala. Med drugim pa je navedel, da želi priti v Nemčijo, kjer ima ženo in otroka in da pričakuje, da mu Slovenija na podlagi sporazumov med Slovenijo in Nemčijo omogoči, da pride do družine in mu pomaga, da doseže združitev družine. V spisu je tudi tožnikova izjava v nemščini in slovenski prevod te obširne pisne izjave tožnika v zvezi z postopkom azila v Sloveniji. Listina v slovenskem jeziku ni podpisana niti ustrezno dokumentirana, tako da ni razvidno, v okviru katerega procesnega dejanja po ZAzil je bila izjava pridobljena; iz originalne izjave tožnika v nemščini pa izhaja, da je bila napisana dne 25. 5. 2004 v Postojni, to je 3 dni pred vložitvijo prošnje za azil. Sodišče bo v nadaljevanju navedlo bistvene stvari iz te izjave, ne zaradi tega, ker bi jih štelo za dokazana dejstva, ampak zaradi tega, ker gre za dokazni material, ki ga je v zvezi z postopkom azila predložil prosilec za azil in v spodaj navedenih elementih predstavljajo relevantne stvari, ki jih bo morala tožena stranka razčistiti in vključiti v celovito dokazno oceno zaradi odločanja o prošnji za azil. V tej izjavi je tožnik med drugim navedel, da je bil 6. 3. 2001 iz Nemčije deportiran v Turčijo. Dne 11. 10. 2001 pa ga je aretirana turška vojaška policija, ker ga je hotela prisiliti, da bi pristal na "prostovoljno" 6 mesečno služenje vojske poleg 12 mesečnega rednega služenja. Po 6 dneh maltretiranja, ki ga je prosilec dokaj natančno opisal, je podpisal izjavo o služenju 6 mesečnega dodatnega vojaškega roka. V nadaljevanju je opisal življenjske razmere tekom 45 dnevnega vojaškega urjenja. Dobil je 10 dnevni dopust, potem pa bi se moral za 505 dni vrniti v vojsko. Odločil se je za pobeg. Dne 21. 6. 2002 naj bi ga turška vojska na meji z Grčijo prijela. Za 13 dni naj bi šel v pridržanje, kasneje pa je dobil kazen 4 mesecev zapora zaradi pobega iz vojske. Dne 22. 10. 2002 naj bi bil odpuščen iz zapora in se je odločil za pobeg iz države. Zamenjal je identiteto in pridobil potni list s pomočjo BB za plačilo 2500 EUR. Dne 13. 10. 2003 je bil na letališču v Istambulu aretiran s strani policije in je policiji povedal vse, kar ve o BB. Vojaška policija ga je držala 5 dni in ga pretepala. Potem naj bi bil 4 dni v vojaškem disciplinskem zaporu v pristojni kasarni, kjer naj bi ga šikanirali kot Nemca in izdajalca domovine. Pretepali so ga. Končal je v vojaškem disciplinskem zaporu, nato pa ga je sodišče obsodilo na 4 mesece zapora. Sodnik mu je povedal, da se lahko pritoži, vendar se ni smel pripraviti na obrambo in ni smel vzeti odvetnika. Iz kasarne ni mogel pobegniti. Poklical je starše v Nemčijo in mama je prišla dne 27. 3. 2004 v kasarno. To je bil razlog za dopust in priložnost za pobeg. Zaradi izjave, ki jo je podal dne 13. 10. 2003 policiji v Istambulu, je policija aretirala 25 moških, sorodniki in znanci BB so grozili njegovemu bratrancu. Mati mu je dala 5000 EUR in je z letalom odšel iz Istambula v Prištino. Tam se je povezal z nekaterimi pomembnimi Albanci, ki imajo povezave tudi v hrvaškem ministrstvu. V izjavi je še navedel, če ga bo Slovenija deportirala na Hrvaško, ga bodo tam prisilili, da se izpove zoper kosovske Albance, nato pa ga bo Hrvaška deportirala v Turčijo. Ker ga v Turčiji iščejo kot vojaškega dezerterja, ki je pobegnil v tujino, mu grozi kazen najmanj 5 let pa tja do smrtne kazni z obešanjem. Zato v omenjeni izjavi prosi, da lahko kot politični begunec ostane v Sloveniji.

Izpodbijana odločba je torej nezakonita, ker tožena stranka ni zaslišala tožnika po 29. členu ZAzil in dejstev, ki jih je tožnik navedel v izjavi z dne 25. 5. 2004, ni preverila in ustrezno vključila v celovito dokazno oceno. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa ima tudi druge pomanjkljivosti in nepravilnosti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je nelogična oziroma nepravilna, ker se med drugim sklicuje na določilo 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil (zavajanje in zloraba postopka), čeprav je pretežni del obrazložitve vezan na določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil in sicer, da tožnik očitno ni preganjan v izvorni državi, kar pa nima nobene zveze z zavajanjem ali zlorabo postopka. Tožena stranka sicer v predzadnjem odstavku na 3. strani obrazložitve konkretna dejstva subsumira pod materialno-pravni pojem zavajanja s tem, ko pravi, da je prosilec za azil dne 24. 5. 2004 s ponarejenim potnim listom vstopil v Slovenijo in da je v centru za tujce, ko je čakal na odstranitev iz Slovenije, dne 28. 5. 2004 podal prošnjo za azil. Vendar pa je tožnik že v izjavi z dne 25. 5. 2004 pojasnil, zakaj je potoval s ponarejenim potnim listom in svoje identitete v azilnem postopku ni prikrival. Iz njegove izjave z dne 25. 5. 2004 izhaja, da je izjavo o političnem azilu podal že 25. 5. 2004, ne pa šele 27. 5. 2004, kot to trdi tožena stranka. Nadalje dejstvo, da je bil tožnik izgan iz Nemčije nima bistvene zveze z zavajanjem in zlorabo azilnega postopka, kot tudi ne argument tožene stranke v tej povezavi, da ima tožnik za ciljno državo Nemčijo ne pa Slovenijo. Pri odločanju o prošnji za azil je bistveno, da tožena stranka ugotovi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za preganjanje v smislu ZAzil, kar pomeni, da ugotovitev, kam želi prosilec za azil v resnici oditi, v konkretnem primeru ne more imeti nobenega samostojnega ali odločilnega pomena, saj je prosilec za azil trdil, da je preganjan v izvorni državi in je jasno povedal, da želi in zakaj želi v Nemčijo. Ob tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka sploh ni odločala o zahtevku tožnika za združevanje družine oziroma tega zahtevka ni vključila v presojo obstoja pogojev za pridobitev katere koli oblike zaščite, prek katere bi tožnik lahko uresničil omenjeno pravico. Če bo tožnik v ponovnem postopku vztrajal na tem zahtevku, potem bo morala tožena stranka odločiti, da tožnik te pravice, po okoliščinah, ki so sodišču znane v času reševanja tega upravnega spora, ne more uveljavljati v Sloveniji niti po I. do IV. poglavju Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združevanja družine (Council Directive 2003/86/EC Official Journal L 251, 03/10/2003) niti po V. poglavju omenjene direktive, ki se specialno nanaša na pravico do združevanja družine za begunce, niti po ZAzil (3. člen), Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 108/2002) ali po Ustavi (35. člen, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ker se njegovi člani družine z ustreznimi upravnimi dovoljenji ne nahajajo na teritoriju Slovenije, tožniku pa ni onemogočeno, da to pravico neposredno zahteva od države, kjer prebivajo njegovi družinski člani. Vendar, ker tožnik ugovora, da tožena stranka ni odločila o zahtevku za združevanje družine, ni vključila v tožbo, izpodbijana odločba zaradi omenjenega ni nezakonita, sodišče pa se je o tem zahtevku načeloma izreklo zaradi učinkovitosti vodenja ponovnega postopka. Učinkovitost vodenja ponovnega postopka pa tudi zahteva, da sodišče v zvezi s konkretno subsumcijo dejstev na materialno-pravni pojem preganjanja v primeru dezerterstva pripomni naslednje: Tožena stranka ima prav, da ni mogoče govoriti o preganjanju takrat, ko se oseba s prošnjo za azil skuša izogniti določeni zakoniti obveznosti, tudi zakonito izrečeni kazni za večkratno prepovedano dejanje. Vendar mora v takem primeru tožena stranka po usmeritvah Visokega komisariata za begunce, ko ugotovi, kakšne kazni so predvidene za dejanje, ki ga je storil prosilec za azil v izvorni državi, oceniti tudi, kako visoka kazen zelo verjetno čaka prosilca za azil v izvorni državi in nato oceniti ali je tako ugotovljena visoka kazen oziroma takšna narava kazni sorazmerna glede na storjeno dejanje, in če je skladna s splošno sprejetimi standardi temeljnih človekovih pravic. Pristojni organ si pri tem lahko pomaga tudi s primerjavo tovrstnega kaznovanja v državi, v kateri oseba prosi za azil, pri čemer je dopustno sprejeti tudi pomembne razlike v kazenskih obravnavanjih dezerterstva med posameznimi državami (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca ŠHandbook on Procedure and Criteria for Determining Refugee Status, Geneva, January 1992, Poglavje II, B(2)d, str. 15-16). Tožena stranka se pri vsebinskem opredeljevanju pojma preganjanje tudi ne more pravno veljavno sklicevati na t.i. "Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršen koli način potrebujejo mednarodno zaščito". Ta direktiva namreč še ni bila sprejeta in objavljena v Uradnem listu Evropske unije, ampak je še v procesu pogajanj med državami članicami Evropske unije. To še ni veljavni predpis niti ustaljena upravno-sodna praksa držav članic Evropske unije, ampak gre zaenkrat zgolj za politično usmeritev, ki ne more biti zakonita interpretativna metoda v pravnih postopkih. Glede ugotavljanja obstoja preganjanja po ZAzil bo morala tožena stranka v ponovnem postopku tudi ugotoviti, kaj je bil razlog, zaradi katerega je tožnik dezertiral iz vojske, kajti kaznovanje oziroma maltretiranje v vojski, da bi šlo za preganjanje v smislu ZAzil, mora imeti podlago v enem izmed 5 razlogov iz določila 2. odstavka 1. člena ZAzil (Priročnik o postopku in kriterijih za določitev statusa begunca, PoglavjeV, B, tč. 167-169, str. 15-16). Če nobeden od teh petih razlogov ni podan, potem je načeloma mogoče tožnikovo prošnjo presojati z vidika pogojev za humanitarni azil po določilu 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ta posledičnost iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. Za ugotavljanje obstoja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in za ugotavljanje obstoja pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil sicer so pomembne ugotovitve o splošnem stanju demokratične ureditve v Turčiji s posebnim poudarkom na politiki nadzora nad varstvom človekovih pravic, kar je tožena stranka dokaj obširno vključila v 3 odstavek obrazložitve na 2 strani izpodbijane odločbe, vendar to nikakor ne more to biti odločilen argument tožene stranke tudi, če je povezan z splošnimi ugotovitvami o pravnih okoliščinah služenja vojaškega roka v Turčiji in splošnih pravilih kaznovanja v primeru dezertiranja in izogibanja nabora (4 odstavek na 2. strani in 1 odstavek na 3 strani obrazložitve izpodbijane odločbe). S tem namreč tožena stranka ugotavlja samo splošne in objektivne okoliščine stanja v izvorni državi, ki se vežejo na pojem "utemeljenega" (strahu), ne pa tudi konkretne in specifične okoliščine primera v zvezi s preteklim in morebitnim prihodnjim preganjanjem oziroma maltretiranjem prosilca za azil, ki pa so relevantne tako za subjektivni element (strah) v omenjenem zakonskem dejanskem stanu iz 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil, kot tudi za omenjeni objektivni element. ZAzil v skladu z Ženevsko konvencijo namreč ne temelji na t.i. konceptu skupinske zaščite beguncev, ki je veljal po mednarodnih institutih zaščite beguncev pred sprejemom Ženevske konvencije, ampak ZAzil in Ženevska konvencija zahtevata tudi presojo konkretnih okoliščin primera, ki so vezane na individualnega prosilca za azil. Uporaba samo splošne in objektivne ocene stanja v državi v azilnih postopkih bi pomenila, da pristojni organ na podlagi objektivne analize stanja na določenem področju lahko na enak način odloči za več prosilcev za azil iz iste države, ki se sklicujejo na podobne okoliščine. To pa bi bilo v nasprotju z konceptom ZAzil in Ženevsko konvencijo. Tožena stranka sicer lahko za več prosilcev za azil na podlagi ugotovljene splošne in objektivne ocene stanja sprejme enako odločitev, vendar samo pod pogojem, da v vsakem individualnem postopku v dokazno oceno vključi tudi konkretne in specifične okoliščine, ki se nanašajo na individualnega prosilca za azil. Tožena stranka tega v konkretnem primeru ni naredila, ker tožnika ni zaslišala glede dejstev, ki jih je tožnik navedel v izjavi z dne 25. 5. 2004 in v tem smislu konkretnih dejstev primera, ki so specifični za tožnika, ni subsumirala pod zakonski dejanski stan. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka v dokazno oceno vključiti tudi dokazni material, ki ga predlaga tožeča stranka. Ob tem pa sodišče pripominja, da tožeča stranka tožbenih ugovorov ne more uspešno opirati na priložena poročila, če je njeno sklicevanje pavšalno, ampak mora konkretno navesti, kateri ugovor dokazuje, s katerim konkretnim podatkom iz priloženih poročil, pri čemer mora biti citat ustrezno dokumentiran, z navedbo strani v dokumentu in prevodom v slovenščino. Sodišče še pripominja, da v zvezi s takšnim dokazovanjem ne more imeti največje teže podatek iz opisa dejstev o stanju v predmetni državi na obravnavanem področju, ampak je treba posebno težo dati sklepom, kajti v teh sklepih avtorji poročila dejstva o razmerah v državi povezujejo in aplicirajo na postopke odločanja o azilu ali humanitarni zaščiti beguncev; to velja še posebej takrat, ko avtorji poročil upoštevajo tudi sodno prakso (na primer: sklep v priloženem dokumentu: "UK Home Office: Operational Guidance Note", maj 2004, sklep 3.10.12, str. 8-9).

Sodišče je na tej podlagi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določilom 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.