Jedro

Ker je tožniku v letu 1979 prenehalo delo pri podjetju, od katerega je dobil stanovanje, in mu to tedaj ni odpovedalo stanovanjske pogodbe, je pač ostal imetnik stanovanjske pravice v spornem stanovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za dvosobno stanovanje v pritličju R. v M. za ceno 352.145,60 SIT pod pogoji, ki jih določa za privatizacijo Stanovanjski zakon in da mu mora plačati znesek 114.044,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov.

Ugotovilo je, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na podlagi stanovanjske pogodbe z dne 4.4.1978 in da tožena stranka ni dokazala nobene od okoliščin, ki jih predvideva Stanovanjski zakon kot razlog za odklonitev prodaje. Toženi stranki je naložilo tudi vračilo zneskov, ki jih je tožnik plačal kot najemnino potem, ko bi tožena stranka morala ugoditi tožnikovi zahtevi in mu prodati stanovanje.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da mora tožnik plačati kupnino za stanovanje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1994 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravno zmotno stališče, da je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na podlagi stanovanjske pogodbe. Za presojo pravnega razmerja je odločilen čas, ko je bilo tožniku stanovanje dodeljeno, to je leto 1973. Tožniku je bilo stanovanje dodeljeno kot službeno. Zato nima pravice do odkupa. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da toženo stranko zaveže, da zagotovi tožniku nakup drugega primernega stanovanja, oziroma obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožniku je bilo sporno stanovanje dodeljeno z odločbo z dne 15.3.1973 kot "nosilcu stanovanjske pravice" za čas, dokler bo v rednem delovnem razmerju v S. r. C. Tedaj je stanovanjska razmerja urejal Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 11/66 in 32/68). Nato je tožnik v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS 18/74 in 10/76) dne 4.4.1978 sklenil stanovanjsko pogodbo s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo M. na podlagi prej navedene odločbe o dodelitvi stanovanja in s tem postal imetnik stanovanjske pravice po tem zakonu. To pomeni, da bi mu stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko pogodbo v treh mesecih po prenehanju lastnosti delavca v združenem delu (drugi odstavek 67. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974). Ker je tožniku v letu 1979 prenehalo delo pri podjetju, od katerega je dobil stanovanje, in mu to tedaj ni odpovedalo stanovanjske pogodbe, je pač ostal imetnik stanovanjske pravice v spornem stanovanju. Novi zakon o stanovanjskih razmerjih Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84) tožnikovega pravnega položaja ni spremenil. Zato je pridobil pravico do privatizacije na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94). Glede na navedeno je tožnik veljavno pridobil stanovanjsko pravico in je ni nikoli izgubil. To izrečno izhaja tudi iz dopisa tožene stranke iz septembra 1992, s katero vabi tožnika, naj kot imetnik stanovanjske pravice podpiše najemno pogodbo (priloga C 1).

Tožena stranka se sklicuje še na okoliščine iz 2. odstavka 128. in 1. odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona. Tožniku je res prenehalo delo pri tedanjem stanodajalcu, vendar mu ta ni odpovedal stanovanjske pogodbe v roku iz 2. odstavka 67. člena tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Zdaj tožniku stanovanjskega razmerja ni več mogoče odpovedati in zato določba 2. odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona ne pride v poštev. Tožena stranka pa tudi ni dokazala razlogov iz 1. odstavka 129. člena Stanovanjskega zakona, namreč da je hiša, v kateri je sporno stanovanje, predvidena za rušenje ali za celovito prenovo.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).