Jedro

Toženi stranki nista poskrbeli za popravilo lokalne poškodbe na vozišču oziroma krpanje udarne jame. Drugotožena stranka tudi ni poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije pred kritičnim mestom. Opustila je tudi dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne poti in odredila odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti. Ravnanje toženih strank ni ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka, to je merilu skrajne skrbnosti, ki zahteva izvedbo prav vseh ukrepov za preprečitev škode. Toženi stranki odgovarjata tožnici za škodo, ki ji je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, v skladu s 1. in 3. odstavkom 186. člena OZ nerazdelno (solidarno), saj ni mogoče ugotoviti njunih deležev pri povzročeni škodi.

Protipravno ravnanje same tožnice, ki je sicer res imela več možnosti za preprečitev nastanka škodnega dogodka, ne predstavlja takšnega vzroka, ki bi pretrgalo samo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženih strank oziroma stanjem cestišča in škodnim dogodkom, temveč je lahko le podlaga za zaključek sodišča o deljeni odgovornosti toženih strank in tožnice, t.j. za zaključek, da je tudi tožnica sama soprispevala k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo kot potreben strošek tožeči stranki tudi potne stroške njene pooblaščenke za prihode na narok, saj pri tem ni upoštevalo, da ima pooblaščenka tožnice podružnico svoje odvetniške pisarne tudi v Celju in zato do priglašenih potnih stroškov ni upravičena.

Načeloma se uspeh v pravdi res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“. Sodna praksa pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini.

Izrek

I. Pritožbam tožeče stranke ter prvotožene in drugotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: “-” v točki II. I. izreka zneska 5.360,00 EUR nadomestita z zneskom 8.000,00 EUR, “-” v točki II. II. izreka znesek 489,37 EUR nadomesti z zneskom 1.928,82 EUR “-” v točki II. III. izreka znesek 327,74 EUR nadomesti z zneskom 160,99 EUR in “-” v točki II. IV. izreka znesek 7.140,00 EUR nadomesti z zneskom 4.500,00 EUR ter znesek 5.360,00 EUR nadomesti z zneskom 8.000,00 EUR.

II. Nadaljnji pritožbi tožeče stranke ter prvotožene in drugotožene stranke se zavrneta.

III. Prvotožena in drugotožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožnici 396,44 EUR pritožbenih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 27. 6. 2016 pod točko I. sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe, pod točko II. I. toženima strankama naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačata znesek 5.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3. 1. 2011 dalje do plačila, prvotoženi stranki pa je naložilo, da plača še zakonske zamudne obresti od zneska 5.360,00 EUR za čas od 9. 11. 2010 do 2. 1. 2011, pod točko II. II. je toženima strankama naložilo, da v roku 15 dni nerazdelno povrneta tožnici pravdne stroške v znesku 489,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila, pod točko II. III. je tožnici naložilo, da stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 327,74 EUR, pod točko II. IV. pa je zoper obe toženi stranki v presežku za plačilo nadaljnjih 7.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 11. 2010 dalje do plačila in za drugotoženo stranko še za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.360,00 EUR za čas od 9. 11. 2010 do 2. 1. 2011, tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili tožeča stranka in obe toženi stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za plačilo 4.080,00 EUR s pripadki in v stroškovnem delu v višini 2.437,60 EUR s pripadki iz vseh pritožbenih razlogov, in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prvotoženo in drugotoženo stranko obsodi na nerazdelno plačilo še nadaljnje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 4.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2011 dalje do plačila, prvotoženo stranko pa še za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.080,00 EUR od dne 9. 11. 2010 do 2. 1. 2011 ter da izrek o stroških pravdnega postopka spremeni tako, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožnici poleg že znanih stroškov v znesku 489,37 EUR nerazdelno povrniti še nadaljnje pravdne stroške v nadaljnjem znesku 2.437,60 EUR s pripadajočimi obrestmi in ji povrniti tudi pritožbene stroške. Tožnica v pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sicer pravilno ugotovilo, katere poškodbe je v škodnem dogodku utrpela tožnica, je pa nato poškodbo in njene posledice pri odmeri višine odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov zaradi napačne uporabe materialnega prava vse premalo vrednotilo in pri tem tudi ni v zadostni meri upoštevalo sodne prakse, ki za enakovrstne primere prisoja bistveno višjo odškodnino, kot pa jo je tožnici iz posameznih odškodninskih naslovov prisodilo naslovno sodišče. Pri tem se tožnica sklicuje na nekatere primere iz sodne prakse, za katere trdi, da naj bi bili primerljivi in sicer na primere, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS in se v bazi povzetkov negmotnih škod nahajajo pod naslednjimi evidenčnimi številkami: VS000844 z dne 10. 12. 1998, VS000008 z dne 16. 4. 1990 in VS000801 z dne 14. 9. 1998. Tožnica trdi, da že samo navedeni primeri kažejo na dejstvo, da sodišče prve stopnje obsega tožnici nastale nepremoženjske škode dejansko ni vrednotilo v zadostni meri. Bolj bi moralo vrednotiti dejstvo, da je zdravljenje zadobljenih poškodb trajalo dva meseca in dva tedna, pri odmeri višine odškodnine iz tega odškodninskega naslova pa bi moralo bolj ustrezno vrednotiti tudi tožničino starost ob škodnem dogodku, ko je bila stara šele 17 let kot tudi čas, ki je pretekel od nastanka škode pa do dneva izdaje sodbe, kar pa sodišče prve stopnje sploh ni vrednotilo. Sodišču prve stopnje tožnica še očita, da ni v zadostni meri vrednotilo bolečinskih obdobjih, ki jih je morala tožnica v času 2,5 meseca dolgega zdravljenja prestati tako v desni rami, kot glavobole in ki jih je izvedenec v podanem mnenju opredelil v strnjeni obliki, prav tako pa tudi ni vrednotilo dejstva, da ima tožnica še vedno, torej šest let po škodnem dogodku, bolečine v desni rami ob obremenitvah le-te ter ob dolgotrajnih, ponavljajočih se gibih z le-to, nadalje ob nošenju bremen ter ob naslanjanju s ključnico ob trdo podlago, kar pomeni, da tožnica telesne bolečine v desni rami oziroma ključnici trpi vsakodnevno pri spanju (naslanjanje ključnice ob trdo podlago), pri nošenju bremen na le-tej (nošnja torbice, nahrbtnika). Tega sodišče prve stopnje ni vrednotilo v zadostni meri oziroma je celo napačno zaključilo, da bo tožnica v bodoče takšne nelagodnosti čutila le izjemoma, s čimer se tožnica ne more strinjati. Splošno znano dejstvo je, da pri vsakem ležanju, spanju, pri premetavanju iz različnih položajev spanja, človek naslanja ključnico ob posteljno podlago, na ramah vsakodnevno nosi bremena, vreče, nahrbtnike, torbice, predvsem ženske, kot je tudi tožnica pri svoji starosti sedaj 23 let. Glede na to, da je izvedenec bolečinska obdobja pri tožnici ocenjeval strnjeno, bi moralo po oceni tožnice sodišče prve stopnje bolj vrednotiti dejstvo, da bolečinska obdobja, ki jih je opredelil izvedenec pomenijo, da bi tožnica bolečine v navedenih obdobjih prestajala vsakodnevno po 24 ur na dan, prav tako pa tudi ni ustrezno vrednotilo intenzitete telesnih bolečin. Sodišču prve stopnje tožnica nadalje še očita, da tudi ni ustrezno vrednotilo dejstva, da so bile začasno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnice v trajanju kar 5 mesecev, ko je bila nesposobna za vsa dela z desnico, primarno roko kar pet tednov, nadalje pa za vsa dela, ki so zahtevala dvig desne roke nad višino rame, dvigovanje že lahkih bremen, česar ni zmogla dva meseca in pol, istočasno pa zaradi udarca v desno koleno ni bila pet tednov sposobna za dela, ki zahtevajo počepanje, poklekanje, vstajanje iz sedečega položaja ter dva meseca zaradi pretresa možganov nesposobna za dela, ki so povezana z dolgotrajnim branjem, gledanjem tv-ja, za dela, ki zahtevajo dobro koncentracijo, hitre miselne kombinacije, kar pomeni, da tožnica istočasno ni bila zmožna niti za opravila, ki zahtevajo dobro gibljivost in moč v desni roki in nogi, da 14 dni ni bila sposobna obiskovati pouka in je nato še pet tednov potrebovala pomoč pri učenju, prav tako pa tudi ni ustrezno vrednotilo dejstva, da je morala tekom zdravljenja kot 17-letno dekle prestati oskrbo rane na glavi v lokalni anesteziji, boleče in neprijetno odstranitev šivov, da je bila 5 x izpostavljena škodljivim RTG žarkom, posebej upoštevajoč tožničino mladost, da je prb. 10 x morala trpeti boleče in neprijetno zategovanje oprta, 33 dni je morala ves čas nositi neprijeten oprt in nadalje preventivno še tri tedne, torej več kot mesec dni, kar ji je povzročalo težave - tiščanje, prekomerno potenje, neprijetne vonjave, onemogočena ji je bila zahtevnejša osebna higiena, ni se mogla sama oblačiti, nositi določenih oblačil, moteno je bilo njeno spanje in sedenje, premalo je nadalje sodišče vrednotilo dejstvo, da je morala opraviti 10 fizioterapij, 4 x se zglasiti pri specialistih, 5 x pri osebnem zdravniku, kar vse je bilo za njo neprijetno. Če bi sodišče prve stopnje ustrezno vrednotilo vsa ta dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnici iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti zagotovo prisoditi vso oziroma upoštevajoč 20% sokrivdo tožnice in že dosojeno odškodnino iz tega naslova v višini 3.040,00 €, še nadaljnjo odškodnino v višini 1.760,00 EUR, saj prisojena odškodnina ni in tudi ne more biti pravična denarna odškodnina kot jo ima v mislih Obligacijski zakonik (OZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo naslovno sodišče tožnici prisoditi kot pravično denarno odškodnino vseh 4.800,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Tudi odškodnino iz naslova prestanega strahu ter bodoče zaskrbljenosti za izid zdravljenja sodišče prve stopnje po oceni tožnice ni vrednotilo v zadostni meri. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje mnogo bolj vrednotiti dejstvo, da je imela po ugotovitvah izvedenca tožnica utemeljen strah za izid zdravljenja kar 7 tednov, prav tako pa tudi ni v zadostni meri vrednotilo ugotovitve izvedenca, da je tožnica utrpela tudi hipen hud primarni strah ob izgubi ravnotežja na kolesu, 3 ure pa je trpela nadalje tudi hud strah zaradi bolečin v desni rami in krvavitve iz glave med samim prevozom v bolnišnico, mnogo bolj pa bi moralo vrednotiti tudi dejstvo, da je izvedenec ugotovil, da je pri tožnici še vedno prisoten strah oziroma kar blage psihične bolečine zaradi deformacije v predelu desne ključnice, zaradi česar ji je v določenih situacijah nelagodno. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vsa zgoraj navedenega dejstva ter ustrezno vrednotilo ugotovitve izvedenca travmatologa o tem, kako intenzivna je bila tožničina zaskrbljenost za izid zdravljenja med samim zdravljenjem ter, da še vedno trpi blage psihične bolečine zaradi deformacije desne ključnice, bi moralo tožnici upoštevajoč ugotovitve izvedenca ter pravilno uporabo materialnega prava tudi iz tega odškodninskega naslova prisoditi vso, po tožnici pred sodiščem prve stopnje zahtevano odškodnino s pripadajočimi obrestmi oziroma upoštevajoč 20 % sokrivdo tožnice za nastali škodni dogodek, še nadaljnji znesek odškodnine v višini 320,00 EUR. Tožnica sodišču prve stopnje še očita, da ji je prisodilo prenizko odškodnino tudi iz naslova doslej prestanih in bodočih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker pri odmeri višine odškodnine iz tega odškodninskega naslova ni ustrezno vrednotilo dejstva, ki izhaja iz podanega mnenja izvedenca, da je obravnavana poškodba desne ključnice pustila tožnici tako posledice v anatomskem, funkcionalnem in estetskem smislu, da po oceni izvedenca tožnica še danes, torej 6 let po škodnem dogodku, trpi blage psihične bolečine zaradi deformacije v predelu desne ključnice, zaradi česar ji je v določenih situacijah nelagodno, da ji je torej obravnavana poškodba desne ključnice pustila posledice tudi na njeni psihi, da ji je trajne posledice pustila tudi brazgotina v lasišču, zatrdlina v lasišču, ki je še danes občutljiva na dotik, pritisk na zatrdlino in brazgotino pa ji povzroča mravljinčenje, zaradi česar so ji trajne posledice ostale tudi zaradi poškodbe glave, deformirana ključnica pa je še danes boleča na dotik, prav tako se je zarasla s prikrajšavo, zaradi tega je tožnica še danes in bo tudi v bodoče oziroma, kot je ugotovil izvedenec - trajno zmanjšano sposobna za hude obremenitve desne rame v smislu dvigovanja težkih bremen, dela ki potekajo z več urnim gibanjem v desni rami, z vlečenjem, potiskanjem bremen, prav tako je zmanjšano sposobna za dela, ki potekajo v javnosti z razgaljenim dekoltejem oziroma eksponirano desno ramo s ključnico. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri višine odškodnine mnogo bolj vrednotiti vse te po izvedencu ugotovljene omejitve tožnice tako pri delu na delovnem mestu kot tudi pri domačih opravilih, pri ročnih delih in v prostem času in zaradi katerih se je tožnici ob škodnem dogodku njeno življenje dobesedno obrnilo na glavo in zaradi katerih se je tožničina kvaliteta življenja napram tistim pred škodnim dogodkom bistveno zmanjšala ter, da je tožnica zaradi poškodb, ki jih je zadobila od škodnem dogodku zapadla v takšno psihično stanje, da je tudi duševno trpela in trpi zaradi deformacije v predelu desne ključnice. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice premalo upoštevalo, da vsa dela ki zahtevajo zgoraj opisane aktivnosti od škodnega dogodka dalje lahko opravlja tožnica le s povečanimi napori oziroma jih več ne zmore in da bo takšno stanje pri tožnici, upoštevajoč povprečno življenjsko dobo trajalo okoli 60 let. Če bi tudi glede obsega tožničinega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter glede intenzitete in trajanja posledic duševnih bolečin sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožnici tudi iz tega naslova prisoditi še nadaljnjo odškodnino v višini vsaj 2.400,00 EUR oziroma upoštevajoč 20% sokrivdo tožnice nadaljnji znesek 2.000,00 EUR oziroma skupno 3.520,00 EUR, ne pa zgolj 1.520,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo uspeh tožnice v tej pravdi. Čeprav je ugotovilo pod točko 58. izpodbijane sodbe, da je tožnica uspela s temeljem v pretežnem delu, torej 80%, z višino pa v 43%, pa v nadaljevanju ni pravilno pri izračunu % uspeha tožnice v pravdi uporabilo izjeme od pravila in upoštevalo pri izračunu tako kriterij spornega temelja kot tudi kriterij sporne višine, ampak zgolj % uspeha tožnice v pravdi glede na njen uspeh po višini. Tožnica meni, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialno pravno zmoten, ker je bil pred pravdo temelj odškodninske odgovornosti med pravdnimi strankami sporen celo do te mere, da sta toženi stranki tudi v tem pravdnem postopku zanikali pasivno legitimacijo in je bila tožnica primorana vložiti tožbo zoper obe, nadalje pa je prvotožena stranka pred vložitvijo tožbe, ko je odklonila odškodninski zahtevek niti ni seznanila z dejstvom, da je imela na dan škodnega dogodka splošno odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici d.d. oziroma stranskemu intervenientu v tej pravdi, saj, v kolikor bi bila tožnica s tem seznanjena, bi namesto prvo tožene stranke tožila le omenjeno zavarovalnico in posledično dvojni stroški ne bi nastajali. Če toženi stranki pred vložitvijo tožbe s strani tožnice ne bi zanikali temelja odškodninske odgovornosti in prelagali odgovornosti ena na drugo oziroma prvo tožena stranka celo na drugo občino, bi se pravdne stranke naj prvem naroku ali poravnale ali pa bi se zgolj pribavilo izvedensko mnenje in bi se na naslednjem naroku obravnavanje te zadeve zaključilo, pravdni stroški pri takšnem poteku zadeve pa bi bili minimalni v primerjavi s pravdnimi stroški, ki so tožnici nastali zato, ker sta toženi stranki do konca postopka v celoti ugovarjali temelju odškodninske odgovornosti. S tem sta toženi stranki povzročili, da je bila tožnica primorana vložiti več pripravljalnih vlog, da je bilo potrebno na večih obravnavah zasliševati priče, kot tudi, da je bilo potrebno pribaviti izvedensko mnenje tako izvedenca gradbene stroke kot izvedenca za raziskavo prometnih nezgod. V konkretni zadevi je torej večina vseh opravil tekom pravde bila potrebna prav zaradi spornega temelja, zato bi po oceni tožnice moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožničinega uspeha v tej pravdi zagotovo upoštevati tako dejstvo, da je tožnica po temelju po dolgotrajnem dokazovanju uspela v pretežnem delu, z 80% in da je torej potrebno upoštevati oba kriterija, tako temelj kot višino. Tožnica se ob tem sklicuje še na sodbi Višjega sodišča v Celju, kjer je bilo zavzeto takšno stališče glede ugotavljanja deleža uspeha stran v pravdnem postopku (opr. št. Cp 606/2014 z dne 05. 03. 2015 in opr. št. Cp 324/2015 z dne 01. 10. 2015). Tožnica še opozarja, da je vložila tožbo dne 30. 7. 2012 za plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR. Upoštevano znesek, katerega je tožnica vtoževala s tožbo in ga vtoževala celoten postopek vse do vložitve svoje zadnje pripravljalne vloge z dne 12. 2. 2016, torej skoraj 4 leta, je torej njen uspeh v tej pravdi glede višine do vložitve zadnje pripravljalne vloge z dne 12. 2. 2016, s katero je svoj tožbeni zahtevek po prejetem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, zvišala, upoštevajoč, da ji je sodišče dosodilo odškodnino v višini 6.700,00 EUR, 84 %, po vložitvi zadnje pripravljalne vloge z dne 12. 2. 2016 do izdaje izpodbijane sodbe pa je njen uspeh po višini 54% oziroma skupno gledano 69%. Upoštevaje njen 80% uspeh po temelju je torej skupno gledano tožničin uspeh v tej pravdi najmanj 74,5% in ne le 43 %, kolikor ga je tožnici napačno priznalo naslovno sodišče. Ob pravilno izračunanem dejanskem tožničinem uspehu v tej pravdi bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati v povrnitev od obeh toženih strank nerazdelno stroške, upoštevajoč njen uspeh v pravdi v višini 74,5 % znesek 2.926,97 EUR in ne le 1.689,40 EUR kot je to napačno, zaradi napačne uporabe materialnega prava odločilo sodišče prve stopnje.

4. Prvotožena in drugotožena stranka pa sodbo izpodbijata v prisodilnem delu v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni ali podredno vrne zadevo v ponovno sojenje na prvi stopnji. V pritožbi toženi stranki najprej nasprotujeta odločitvi sodišča prve stopnje glede temelja tožbenega zahtevka in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovljeno vzročno zvezo in soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka. Menita, da je ne glede na stanje cestišča vzročna zveza med tem stanjem (z betonom zalito vboklino v asfaltu) in padcem tožnice pretrgana, vzrok za padec pa zgolj na strani tožnice, kar po njunem mnenju izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod S. H. Da vzrok padcu tožnice ni vboklina v cestišču, temveč je ta izključno posledica pomanjkanja tožničine skrbnosti in njenih neustreznih ravnanj po njunem mnenju izhaja tudi iz dejstva, da nobena druga oseba zaradi sporne vbokline ni izgubila nadzora nad kolesom ali padla, temveč so se vse tožničine prijateljice brez težav vboklini izognile oziroma jo prevozile. Sklicujeta se na mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki je izrecno zapisal, da je bil „neposreden vzrok za nastanek nevarne situacije in posledično padca kolesarke v nepravilni drži na kolesu ob naletu na udarno jamo in nagibnem kotu kolesarke glede na iztek blage desne krivine pred naletom na udrtino.” V nadaljevanju pritožbe toženi stranki še povzameta dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je le-to sprejelo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in poudarita, da je glede na hitrost tožnice 33 km/h, vidnost vdolbine na razdalji 25 metrov, zavorno pot, ki je bila dolga največ 13,31 metra ter glede na dejstvo, da je neposredni vzrok za nastanek nevarne situacije in posledično padca kolesarke v nepravilni drži na kolesu ob naletu na udarno jamo in nagibnem kotu kolesarke glede na iztek blage desne krivine pred naletom na udrtino, saj bi tožnica kljub hitrosti 33 km/h lahko prevozila udarno jamo, če bi zavzela pravilno držo upoštevajoč tudi nagibni kot, jamo pa bi morala prevoziti po sredini, če pa bi se odločila za zaviranje, bi se lahko celo ustavila pred naletom na udarno jamo, več kot očitno da tožnica ni spoštovala določbe 1. in 2. odstavka 30. člena ZVCP-1, s tem pa ravnala protipravno ter nedvomno sama povzročila svoj padec. Glede na to, da pri nobeni od njenih prijateljic, ki so se neposredno pred njo peljale po isti poti, do padca ni prišlo, to kaže na subjektivno naravo tožničinega padca v smislu, da so prav lastnosti in reakcije tožnice tiste, ki so botrovale njenemu padcu in ne lastnosti vozišča. Toženi stranki v pritožbi še navajata, da iz izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod in iz njegove izpovedbe še izhaja, da vdolbina na vozišču sicer ni bila nekaj običajnega glede na stanje ceste same (ki je sicer brez vdolbin in udarnih jam), vendar da kljub temu ni mogla biti nepričakovana ovira, če bi kolesarka skrbno spremlja vozišče po katerem namerava peljati, zlasti glede na preglednost ceste, vreme, torej konkretne okoliščine, kar je sicer obveznost vsakega udeleženca v prometu. Tožnica očitno te svoje obveznosti ni izpolnila niti ni ves čas obvladovala svojega kolesa (vozila). Hitrost in način vožnje bi bila morala prilagoditi svojim sposobnostim, česar pa ni storila, zato je prišlo do padca. Vsak povprečen kolesar bi vdolbino v vozišču obvozil (kot sta to uspešno izvedli tudi tožničini prijateljici, ki sta bili v času nesreče iste starosti in izkušenosti kot tožnica) ali se pred vdolbino (v primeru dvoma v nevarnost vdolbine ali svoje sposobnosti) ustavil, ali vsaj zmanjšal hitrost in s tem preprečil nesrečo s padcem. Izpostavljata še, da je imela tožnica več kot pol metra (0,55m) prostora od skrajno desnega roba do roba vdolbine, kjer bi lahko povsem varno obvozila vdolbino po desni. Upoštevajoč, da v času obravnavane nesreče na zadevni cesti ni bilo nobenega prometa razen kolesark, med katerimi je bila tudi tožnica (ostale so vozile pred tožnico), tožnica tudi v kolikor bi vdolbino vozišča obvozila po levi strani, ne bi kršila nobenega predpisa, saj bi promet kljub vsemu tekel varno in neovirano. Vsekakor bi bila izbira, da obvozi poškodbo vozišča po levi boljša, kot prevoziti jo nepravilno, z neprilagojeno hitrostjo in ob neobvladovanju svojega vozila, kar vse je povzročilo padec. Cesta je bila dobro pregledna in tožnici je bilo jasno, da je na njej, poleg njenih prijateljic, ki sta vozili pred njo (in vdolbino na cestišču uspešno prevozili/obvozili), sama. Sodišču prve stopnje toženi stranki še očitata, da je spregledalo, da je imela tožnica kvalitetno gorsko kolo z izjemno širokimi gumami, ki so namenjene premagovanju ovir in neravnin, ter z vzmetenimi vilicami, ki blažijo nihaje pri premagovanju ovir, zaradi česar bi še mnogo lažje kot povprečno opremljen kolesar (in toženkama ni znano, da bi kateri od teh padel na poškodbi cestišča, kjer je padla tožnica) prevozila vdolbino, na kateri je padla. Kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod bi tožnica morala prevoziti omenjeno udarno jamo po sredini (glede na okroglo obliko), kjer bi prišlo do minimalnih prečnih porušitev ravnotežja voznice. Tožnica je torej imela povsem varne in realne možnosti vdolbino v asfaltu obvoziti po desni, obvoziti po levi, prevoziti (s pravilno držo na kolesu, po sredini vdolbine) ali pa se pred vdolbino varno in pravočasno ustaviti. Četudi drži, da je bilo cestišče v času nesreče poškodovano in neodvisno od obveznosti obeh toženih strank, da bi to poškodbo odpravili, vzročna zveza med stanjem cestišča in padcem tožnice (škodnim dogodkom), kot to jasno izhaja iz zgoraj navedenih dejstev in ugotovitev izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, po mnenju toženih strank ni podana, saj je pretrgana. Sodišču prve stopnje očitata, da čeprav sicer sprejema dejansko stanje in sklepe izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, jih nato napačno subsumira pod pravno normo, ko sklene, da je s tem tožnica zgolj soprispevala h nastanku škodnega dogodka, namesto da bi ugotovilo odsotnost (pretrganje) vzročne zveze. Sklep sodišča prve stopnje, da naj bi „pretežni del krivde za nastali dogodek ter posledično škodo“ šlo pripisati toženima strankama, po mnenju toženih strank ni niti logičen niti sprejemljiv. Iz enakih razlogov je napačen tudi subsumpcijski sklep, da naj bi bil „tožničin neprilagojen način vožnje svojim sposobnostim in lastnostim in stanju javne poti mogoče šteti zgolj kot manjši soprispevek k nastali škodi“, posledično pa je po mnenju toženih strank nepravilen in napačen tudi zaključek sodišča, da je tožnica prispevala h nastanku obravnavanega škodnega dogodka in posledične škode v 20%, toženi stranki pa 80%. Ker ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženih strank in škodnim dogodkom, odškodninska obveznost (terjatev) tožnice do toženih strank sploh ni nastala. Temelj zahtevka zato ni podan in je sodba zato napačna, zaradi česar jo je treba razveljaviti in spremeniti tako, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne in se ji naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov toženima strankama. Podredno pa navajata, da tudi če bi bila podana njuna odškodninska odgovornost, pa bi glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje soprispevek tožnice znašal najmanj 80% in ne zgolj 20%, zato pritožbenemu sodišču predlagata, da naj, če ne bo sodbe spremenilo v zavrnilno po primarnem predlogu, sodbo ustrezno spremeni tako, da bo upoštevalo vsaj 80% soprispevek tožnice tako glede glavnega zahtevka kot stroškovne posledice. V nadaljevanju toženi stranki nasprotujeta tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede same vzročne zveze in višine škode za posamezne oblike nepremoženjske škode, saj po njunem mnenju ni podan odškodninski element nastanka protipravne škode, pritožbeno pa grajata tudi višino prisojene odškodnine oziroma ocenjene pravične denarne odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela tožnica. Toženi stranki menita, da je tožnici prisojena odškodnina ob upoštevanju osebnostnih in fizičnih lastnosti tožnice ter načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, previsoka. Opozarjata, da je bila v času nesreče tožnica stara 16 let in pol, kar pomeni, da je bila mlada in vitalna, takšni ljudje pa bolečino in nevšečnosti dobro prenašajo, kar je splošno znano dejstvo, tožnica pa ni niti zatrjevala niti izkazala svojih posebnosti glede tega. Tožnica je tudi ženska, ženske pa (zaradi svoje naravne funkcije rojevanja) bolečine prenašajo bolje kot moški (kar je splošno znano dejstvo). Mladim ljudem se rane in poškodbe celijo hitro in uspešno (kar je splošno znano dejstvo), kar velja tudi za tožnico in je razvidno iz njenega poteka zdravljenja. Vse navedene okoliščine govorijo v prid nižji odškodnini od prisojene, zlasti upoštevajoč sodno prakso, na katero se toženi stranki tudi izrecno sklicujeta. Tožnica je bila v času poškodovanja dijakinja brez otrok, kar pomeni, da ji v času zdravljenja ni bilo potrebno opravljati nobenega dela in je lahko cele dneve počivala, zaradi česar se je lahko izognila oziroma je lahko skrajno omilila bolečine in nevšečnosti s prilagoditvijo svojega življenjskega ritma utrpelim poškodbam, brez da bi bilo zato ogroženo preživljanje nje same ali kogarkoli drugega. V času zdravljenja je bil njen domnevni strah za izid zdravljenja lahko vezan zgolj na njo samo in je ni skrbela v smislu kako bo v času zdravljenja ali zaradi posledic izida zdravljenja skrbela za osebe, ki bi bile nje odvisne (npr. otroke, ostarele starše, odvisne oskrbovance), kar sicer lahko izjemno poveča intenziteto sekundarnega strahu poškodovanca. Obdobje, v katerem se je tožnica poškodovala je objektivno gledano iz navedenih razlogov torej optimalno, saj je lahko tožnica brez škode zase ali kogarkoli drugega počivala in se kar najhitreje regenerirala, pri čemer niti ni imela nikakršnih skrbi, saj niso bile zapostavljene nobene od njenih dolžnosti. Toženi stranki menita, da bi glede na utrpele poškodbe in glede na utrpele telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, upoštevaje tudi po njuni oceni primerljive zadeve (npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3021/2011 z dne 28. 9. 2011 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 625/2007 z dne 20. 9. 2007), znašala pravična denarna odškodnina iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem namesto prisojenih 3.800,00 EUR, le 2.500,00 EUR. Prav tako toženi stranki izpodbijata tudi prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Po njunem mnenju je prisoja odškodnine iz tega naslova neupravičena glede na to, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožnici zanemarljivo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vsakodnevne aktivnosti tožnica opravlja povsem normalno. Glede na spol tožnice se je smiselno vprašati, kolikokrat v življenju bo soočena s situacijo, ko bo primorana brez pomoči prenašati hude obremenitve desne rame z dvigovanjem zelo težkih bremen z desnico (pri tem velja upoštevati, da tožnica pri tem ne bo onemogočena, temveč bo zgolj utrpela pri takšnih izjemnih naporih nekaj večjo bolečino, kot jo zaradi napora utrpi povprečna ženska pri takšni aktivnosti, kot tudi, da si tožnica lahko pomaga s prenosom teže na povsem funkcionalno in neprizadeto levo roko in s tem razbremeni desno ramo ter prepreči bolečino) ali večurnega gibanja v desni rami z vlečenjem in potiskanjem težjih bremen (pri tem gre upoštevati, da tožnica pri tem ne bo onemogočena, temveč bo zgolj utrpela pri takšnih izjemnih naporih nekaj večjo bolečino, kot jo zaradi napora utrpi povprečna ženska pri takšni aktivnosti, kot tudi, da si tožnica lahko pomaga s prenosom teže na povsem funkcionalno in neprizadeto levo roko in s tem razbremeni desno ramo ter prepreči bolečino). Tožnici odškodnina iz tega naslova sploh ne gre, zato pritožbenemu sodišču toženi stranki predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da zahtevek za izplačilo denarne odškodnine iz tega naslova zaradi odsotnosti temelja (odsotnost škode) zavrne. Če pa bi pritožbeno sodišče menilo, da je temelj podan, naj iste okoliščine upošteva za primerno prilagoditev zneska pravične denarne odškodnine in le to zniža na 300,00 EUR. V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu pa toženi stranki izpostavljata, da je bil primarni strah le hipen in zato zanemarljiv in bi bilo iz tega razloga pri odmeri pravične odškodnine za strah verjetno upoštevati le sekundarni strah - strah zaradi poškodb oziroma strah za izid zdravljenja. Glede na to, da je bila tožnica v času padca stara 16 let in pol, kar je objektivno gledano zelo brezskrbno življenjsko obdobje, pa po mnenju toženih strank njen strah verjetno ni rušil njenega psihičnega ravnovesja. Toženi stranki sta prepričani, da strah tožnice po škodnem dogodku ne opravičuje denarne odškodnine, saj gre po ustaljeni sodni praksi (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II cp 3362/2012 z dne 17. 4. 2013) oškodovancu odškodnina za strah, če je strah intenziven in je trajal dalj časa, če je strah kratkotrajen, pa le tedaj, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. Sodišču prve stopnje ob tem očitata, da sploh ni ugotovilo, od kdaj in do kdaj naj bi sekundarni strah tožnice trajal, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj povzelo izvedensko mnenje in izpoved tožnice, pri čemer pa se izpoved tožnice nanaša zgolj na domnevni strah pred vsakokratnim slikanjem ključnice (to pa je bilo zgolj 4x). Prav izpoved tožnice (da jo je bilo strah za izid zdravljenja zgolj vsakič ob slikanju ključnice, ko so ji govorili, da stanje nikdar ne bo več kot prej in da bo v primeru, da se ključnica ne bo zacelila, potreben ponoven zlom) nakazuje na pravilnost teze toženih strank, da je bila tožnica sicer povsem brezskrbna. Za izvedensko mnenje pa velja, da izvedenec lahko zgolj poda oceno, koliko časa je bil strah z medicinskega stališča objektivno utemeljen, ne pa, kakšne intenzitete je bil in koliko časa je trajal pri konkretnem oškodovancu, ta dejstva pa mora ugotoviti sodišče. Ker sodišče prve stopnje v tem delu ni ugotovilo dejanskega stanja, ki bi ga za odločitev moralo ugotoviti, sodba nima ugotovitev o bistvenih dejstvih za odločitev o obstoju temelja (škode zaradi strahu) za odškodnino zaradi strahu, zato toženi stranki sodišču prve stopnje očitata, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (o intenziteti in trajanju strahu pri tožnici). Iz navedenih razlogov je sodbo sodišča prve stopnje po oceni toženih strank treba spremeniti tako, da se odškodnina za strah toženki ne prizna. Če pa bi pritožbeno sodišče menilo, da je na podlagi postavljenih trditev in vseh izvedenih dokazov tožnica do odškodnine za strah upravičena, naj ob upoštevanju njene izpovedi ter uvodoma opisanih subjektivnih značilnosti tožnice (mladost, brezskrbnost, neodvisnost drugih od nje, ipd.) znesek pravične odškodnine za strah zmanjša na 100,00 EUR. Toženi stranki še menita, da je tudi določitev pravične denarne odškodnina za skaženost, upoštevaje ugotovitve izvedenca specialista kirurga, da zarasla ključnica ne vzbuja gnusa, pomilovanja, negativnih občutkov in nesprejemanja okolice, na 400,00 EUR previsoka in je morebitna porušitev psihičnega ravnovesja tožnice zaradi vidno zarasle ključnice posledica njenih osebnih lastnosti in ni objektivno upravičena. Ker manjka objektivni element skaženosti, denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi „skaženosti“ po oceni toženih strank ni upravičena, zato predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča v tem delu spremeni tako, da zahtevek tožnice v tem delu zavrne. Če pa se z njunim razlogovanjem ne strinja in meni, da je odškodninska obveznost toženih strank tudi v tem delu podana, pa naj prisojeni znesek zniža na 100,00 EUR. Toženi stranki izpodbijata tudi stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje. Zaradi po njunem mnenju napačne odločitve o glavni stvari (ugoditvi zahtevka oziroma prisojene višine odškodnin) je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Glede prisojenih stroškov pa toženi stranki še posebej grajata odločitev sodišča prve stopnje, da je priznalo kot potrebne tudi stroške nagrade za posel v višini 852,50 EUR (za sestavo predpravdnih odškodninskih zahtevkov v prilogah A 19 do A 24) ter potne stroške pooblaščenke tožnice za prihode na narok na relaciji T. - C. - T. v višini 97,68 EUR za 2 naroka, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da ima pooblaščenka poslovno enoto oziroma odvetniško pisarno (podružnico) tudi v ….

5. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženih strank zavzema za zavrnitev pritožbe, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka, prav tako pa se tudi toženi stranki v svojem odgovoru na pritožbo tožnice zavzemata za zavrnitev njene pritožbe in priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

6. Obe pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V tej pravdni zadevi je tožnica zoper toženi stranki zahtevala, da ji nerazdelno plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku dne 24. 4. 2010, ko je kot kolesarka zapeljala v luknjo na vozišču ceste, kategorizirane kot javna pot 897 930 Zg. R. - P. - T. Trdila je, da je bila na tem odseku cesta poškodovana, saj je zaradi neustrezne podlage prišlo do „vsedanja“ asfalta, posledično pa je nastala luknja na vozišču, v katero je tožnica zapeljala ter pri tem izgubila oblast nad kolesom, trčila je v rob vdolbine, prednje kolo pa ji je zavilo in je padla preko krmila kolesa na brežino ob vozišču. Odškodninsko odgovornost toženih strank je utemeljevala tako po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti kot tudi po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. V okviru trditev o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti je tožnica navajala, da je prvotožena stranka pristojna za vzdrževanje in upravljanje te javne poti. Ker je prvotožena stranka vzdrževanje in modernizacijo javnih poti prenesla na krajevne skupnosti, za nastalo škodo tožnici odgovarja tudi drugotožena stranka, prvotožena stranka pa je za njene obveznosti še vedno odgovorna subsidiarno. Obema toženima strankama tožnica očita, da nista poskrbeli za redno vzdrževanje te javne poti ter za popravilo udarnih jam, poškodb ter drugih izrazitih nevarnosti na vozišču, prav tako pa tudi nista poskrbeli, da bi se na kritično mesto postavili posamezni manjkajoči prometni znaki. Prvotoženi stranki je tožnica poleg navedenega še očitala, da je opustila tudi nadzor nad opravljanjem rednega vzdrževanja in odreditve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti. Obstoj objektivne odškodninske odgovornosti obeh toženih strank pa je tožnica utemeljevala z navedbami, da predstavlja vožnja s kolesom po luknjasti in kot tako neprimerni cesti za promet vožnjo s povečano stopnjo nevarnosti, udarna jama oziroma luknja globine 10 cm pa predstavlja nevarno stvar.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku(1) v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo na način in v takšnih okoliščinah, kot jih je zatrjevala tožnica, v točki 43. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da je bila drugotožena stranka, na katero je bilo preneseno vzdrževanje te konkretne javne poti, dolžna zagotoviti tako vzdrževanje javne poti, da je zagotovljena njena varna uporaba, kljub prenosu te pristojnosti na krajevno skupnost (drugotožena stranka), pa je bila tudi prvotožena stranka za stanje navedene javne poti oziroma za obveznosti drugotožene stranke subsidiarno odgovorna. Ko je drugotožena stranka odklonila tožničin odškodninski zahtevek, je tako nastopila tudi odgovornost prvotožene stranke, ki je solidarna z odgovornostjo drugotožene stranke. V točki 49. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje še ugotovilo, da je bila zaradi konkretne neravnine na vozišču, za katero se uporablja tudi izraz udarna jama, javna pot, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nevarna za vožnjo, neravna in brez zagotovljene prometne varnosti, kot takšna pa neprimerna za normalni promet, bila je nestrokovno grajena in nevzdrževana, odgovorni na tej javni poti niso ukrepali tako, da bi lahko njeni uporabniki po njej varno vozili, saj promet po njej poteka brez opozorilnih prometnih znakov - označbe nevarnih mest in svetlobne prometne signalizacije (manjkajo znaki za poškodovano vozišče, omejitev hitrosti in nevarno vozišče). Opuščene so bile številne dolžnosti toženih strank in sicer pregledovanje stanja javne poti, njeno redno vzdrževanje, pregledniška služba dela ni opravila strokovno, opuščen je bil nadzor, posledično pa tudi redno vzdrževanje. Sodišče je zato v točki 50. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da toženi stranki nista poskrbeli za popravilo predmetne lokalne poškodbe oziroma krpanje predmetne udarne jame, drugotožena stranka pa prav tako tudi ni poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije pred kritičnim mestom, ki bi opozarjala na nevarno vozišče oziroma na poškodbe vozišča. Zaključilo je še, da je pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva na tej javni poti občinski inšpektorat za ceste opustil dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja javne poti in odrediti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti in nepravilnosti na navedeni cesti, ki ogrožajo varnost prometa. Takšno ravnanje obeh toženih strank ni ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka, zato je sodišče prve stopnje v točki 51. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da toženima strankama ni uspelo dokazati, da sta storili vse, kar jima nalaga zakonska dolžnost, da do obravnavanega škodnega dogodka ne bi prišlo, zato je podana njuna krivdna odškodninske odgovornost za obravnavani škodni dogodek in posledično škodo. V točki 55. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da tožnica kritičnega dne pri vožnji s kolesom po tej javni poti ni bila dovolj pozorna na spremljanje spreminjajočih se elementov vozišča (vzdolžni padec in blaga leva krivina) in je udarno jamo zagledala na prekratki razdalji, da bi lahko varno odreagirala, bodisi z umikanjem na levo ali desno stran udarne jame, z vožnjo preko nje s pravilnim zavzetjem drže ali pa se pred udarno jamo ustavila, s čimer je kršila določbo 1. in 2. odstavka 30. člena ZVCP, v skladu s katero sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje; hitrost in način vožnje mora voznik prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v točki 56. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tudi tožnica soprispevala k nastanku škodnega dogodka in posledično škode, njen soprispevek pa je ocenilo na 20% (točka 58. obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje ta soprispevek tožnice je sodišče prve stopnje tožnici za nastalo nepremoženjsko škodo prisodilo skupaj 5.360,00 EUR odškodnine in sicer iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 3.040,00 EUR (točka 71. obrazložitve izpodbijane sodbe), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1.520,00 EUR (točka 72. obrazložitve izpodbijane sodbe), za prestan primarni in sekundarni strah odškodnino v višini 480,00 EUR (točka 73. obrazložitve izpodbijane sodbe) in za duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v višini 320,00 EUR (točka 74. obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede temelja tožbenega zahtevka:

10. Glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka se pritožujeta le toženi stranki.

11. Toženi stranki v tem delu ne konkretizirata svojega očitka o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, zato so ti očitki neupoštevni in posledično tudi neutemeljeni.

12. Enako velja tudi za uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, saj toženi stranki v pritožbi ne navajata, katerih dejstev, ki so jih pravdne stranke zatrjevale, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo oziroma izrecno ne navajata, katera dejstva je ugotovilo zmotno. Prav nasprotno v pritožbi povzemata dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotavljalo sodišče prve stopnje (še zlasti tista, ki jih je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod S. H.) in se nanje tudi izrecno sklicujeta.

13. Tako se pokaže, da toženi stranki v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pravzaprav izpodbijata le materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, kar pa predstavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni podan.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pravilno ugotovilo naslednja za odločitev pravno pomembna dejstva: “-” da je do škodnega dogodka dne 24. 4. 2010 prišlo tako, da je tožnica zapeljala v luknjo na vozišču javne poti 897 930 Zg. R. – P. – T., odsek 897 932, ter pri tem izgubila oblast nad kolesom, trčila v rob vdolbine, prednje kolo pa ji je zavilo in je padla preko krmila kolesa na brežino ob vozišču; “-” da je bila drugotožena stranka, na katero je bilo preneseno vzdrževanje te konkretne javne poti, dolžna zagotoviti tako vzdrževanje javne poti, da je zagotovljena njena varna uporaba; “-” da je bila tudi prvotožena stranka za stanje navedene javne poti oziroma za obveznosti drugotožene stranke subsidiarno odgovorna; “-” da je bila zaradi konkretne neravnine na vozišču, za katero se uporablja tudi izraz udarna jama, javna pot, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nevarna za vožnjo, neravna in brez zagotovljene prometne varnosti, kot takšna pa neprimerna za normalni promet, bila je nestrokovno grajena in nevzdrževana, brez potrebnih opozorilnih prometnih znakov - označbe nevarnih mest in svetlobne prometne signalizacije (manjkajo znaki za poškodovano vozišče, omejitev hitrosti in nevarno vozišče); “-” da je občinski inšpektor za ceste opustil dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne posti in odrediti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti in nepravilnosti na tej cesti, ki ogrožajo varnost prometa; “-” da tožnica kritičnega dne pri vožnji s kolesom po tej javni poti ni bila dovolj pozorna na spremljanje spreminjajočih se elementov vozišča (vzdolžni padec in blaga leva krivina) in je udarno jamo, ki sicer ni bila nekaj običajnega, po drugi strani pa tudi ne nepričakovana ovira na vozišču, zagledala na prekratki razdalji, da bi lahko varno odreagirala, bodisi z umikanjem na levo ali desno stran udarne jame, z vožnjo preko nje s pravilnim zavzetjem drže ali pa se pred udarno jamo ustavila;

15. Na tako ugotovljena in s strani toženih strank neizpodbijana odločilna dejstva pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ter 163. člen OZ in materialnopravno pravilno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost obeh toženih strank za obravnavani škodni dogodek in posledično škodo, ki je nastala v tem dogodku tožnici, saj jima ni uspelo dokazati, da sta storili vse, kar jima nalagajo zakonske dolžnosti. Tudi pritožbeno sodišče se tako pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje v točkah 50. in 51. obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženi stranki nista poskrbeli za popravilo lokalne poškodbe na vozišču oziroma krpanje udarne jame, kot jima to nalaga določilo 1. odstavka 15. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju: Pravilnik), drugotožena stranka pa tudi ni poskrbela za postavitev ustrezne prometne signalizacije pred kritičnim mestom, ki bi opozarjala na nevarno vozišče oziroma na poškodbe vozišča na spornem odseku, kot ji to nalaga 51. člen Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju: Odlok), opustila pa je tudi dolžnost nadzorovati opravljanje rednega vzdrževanja te javne poti in odrediti odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti, kot ji to nalaga 1. odstavek 57. člena Odloka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ravnanje toženih strank ni ustrezalo skrbnosti dobrega strokovnjaka, to je merilu skrajne skrbnosti, ki zahteva izvedbo prav vseh ukrepov za preprečitev škode (2. odstavke 6. člena OZ). Pravilen pa je tudi nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki odgovarjata tožnici za škodo, ki ji je nastala v obravnavanem škodnem dogodku, v skladu s 1. in 3. odstavkom 186. člena OZ nerazdelno (solidarno), saj ni mogoče ugotoviti njunih deležev pri povzročeni škodi.

16. Ni pritrditi toženima strankama, da vzrok padca tožnice ni vboklina v cestišču, da ni podana vzročna zveza med stanjem cestišča in padcem tožnice (škodni dogodek), da je tožnica sama s svojim protipravnim ravnanjem povzročila svoj padec, da je torej padec izključna posledica pomanjkanja tožničine skrbnosti in njenih neustreznih ravnanj in da je vzročna zveza med stanjem cestišča in padcem tožnice pretrgana, kar vse naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod S. H., ki je zapisal, da je neposredni vzrok za nastanek nevarne situacije in posledično padca kolesarke v nepravilni drži na kolesu ob naletu na udarno jamo in nagibnem kotu kolesarke glede na iztek blage desne krivine pred naletom na udrtino, da tožnica ni posvetila dovolj pozornosti stanju vozišča, saj bi sicer lahko pravočasno opazila udarno jamo in nanjo tudi varno odreagirala. Gre namreč le za del izvedenskega mnenja izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, v katerem je pojasnjen neposredni vzrok za nastanek škodnega dogodka. To pa še ne pomeni, da je ta vzrok tudi edini in izključni pravno relevantni vzrok. Isti izvedenec je namreč, kot je to pravilno povzelo sodišče prve stopnje v zaključku točke 54. obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi dodal, da do padca tožnice ne bi prišlo, v kolikor na vozišču ne bi bilo udarne jame, kar nedvomno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je udarna jama na cestišču v tem konkretnem primeru v skladu z v sodni praksi uveljavljeno teorijo o adekvatni vzročnosti predstavljala pravno relevanten vzrok za nastanek škodnega dogodka in posledično tudi za nastanek škode tožnici. Protipravno ravnanje same tožnice, ki je sicer res imela več možnosti za preprečitev nastanka škodnega dogodka (umikanje na levo ali desno stran udarne jame, vožnja preko nje s pravilnim zavzetjem drže ali ustavitev pred udarno jamo), če bi bila dovolj skrbna in pri vožnji s kolesom pozorna na stanje cestišča, če bi vozila s takšno hitrostjo, da bi kolo ves čas obvladovala in bi ga lahko ustavila pred oviro in način vožnje prilagodila svojim sposobnostim ter lastnostim in stanju javne poti, pa ne predstavlja takšnega vzroka, ki bi pretrgalo samo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženih strank oziroma stanjem cestišča in škodnim dogodkom, temveč je lahko, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje, le podlaga za zaključek sodišča o deljeni odgovornosti toženih strank in tožnice, t.j. za zaključek, da je tudi tožnica sama v skladu s 171. členom OZ soprispevala k nastanku škodnega dogodka in posledično k nastanku škode.

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z materialnopravnim zaključkom sodišče prve stopnje v točki 57. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je ne glede na ravnanje tožnice pretežni del krivde za nastali škodni dogodek in posledično škodo pripisati toženima strankama, ki sta povsem opustili skrb, da bi bila prometna površina javne poti, kjer se je tožnica poškodovala, vzdrževana tako, da bi bil omogočen varen promet na njej. Materialnopravno pravilen pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na vse te okoliščine konkretnega primera tožničin soprispevek k nastanku škodnega dogodka in škode 20%, v deležu 80% pa sta za nastali škodni dogodek odgovorni toženi stranki. Zavzemanje pritožbe toženih strank za drugačno razmejitev oziroma porazdelitev odgovornosti med tožnico in toženima strankama (najmanj 80% soprispevek tožnice), pa v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju nima podlage in je zato neutemeljeno.

18. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica zagledala udarno jamo na prekratki razdalji, da bi lahko nanjo varno odreagirala, so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne pritožbene navedbe toženih strank, da je tožnica v času škodnega dogodka vozila kvalitetno gorsko kolo, s katerim bi še mnogo lažje kot povprečno opremljen kolesar prevozila vdolbino na vozišču. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta preostali kolesarki, tožničini prijateljici, ki sta vozili po cesti pred njo, vozili po drugi (levi) strani cestišča, pa so pravno nepomembne oziroma celo protispisne obširne pritožbene navedbe toženih strank, da nobena od tožničinih prijateljic, ki sta vozili pred njo, ni padla in da sta uspešno obvozili vdolbino v vozišču. Glede temelja posamezne vrste vtoževane škode in same višine odškodnine:

19. Zoper samo višino odmerjene odškodnine sta se pritožili obe pravdni stranki.

20. Ni pritrditi toženima strankama, da ima v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da se je sploh ne da preizkusiti, da nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (o intenziteti in trajanju strahu pri tožnici), s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo od kdaj do kdaj naj bi sekundarni strah tožnice trajal. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 62. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je obseg vseh štirih vtoževanih oblik negmotne škode ugotavljalo tako na podlagi izpovedi kot stranke zaslišane tožnice kot tudi s pomočjo izvedenca medicinske stroke prim. mag A. A., katerega izvedensko mnenje z dne 15. 1. 2016 je sodišče, ker je razumljivo, argumentirano in objektivno, ocenilo kot odločilni del dejanskih ugotovitev o obsegu v obravnavanem škodnem dogodku utrpele nepremoženjske škode. S to obrazložitvijo je sodišče prve stopnje pojasnilo, da predstavljajo ugotovitve in mnenje izvedenca medicinske stroke, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe, tudi dejanske ugotovitve sodišča samega. Ker je v točki 73. obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je presojalo zahtevek tožnice iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu, sodišče prve stopnje zelo skrbno in natančno povzelo tudi mnenje izvedenca medicinske o trajanju in intenziteti tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu, je glede na pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 62. obrazložitve izpodbijane sodbe te zaključke izvedenca medicinske stroke potrebno šteti tudi kot dejanske zaključke sodišča prve stopnje, to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na prestani primarni in sekundarni strah, ugotovilo vsa odločilna dejstva (v zvezi s trajanjem in intenziteto strahu), izpodbijana sodba pa se da preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, prav tako pa iz istega razloga tudi ni podan niti pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

21. Glede preostalih oblik nepremoženjske škode toženi stranki sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka ne očitata konkretizirano.

22. Pritožbene navedbe toženih strank, da je bila v času nesreče tožnica stara 16 let in pol, kar pomeni, da je bila mlada in vitalna, takšni ljudje pa bolečino in nevšečnosti dobro prenašajo, da tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala svojih posebnosti glede tega, ter da je tožnica tudi ženska, ženske pa (zaradi svoje naravne funkcije rojevanja) bolečine prenašajo bolje kot moški, kar vse naj bi bila splošno znana dejstva, pa so v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Tudi, če so ta dejstva splošno znana dejstva, kot to v pritožbi zatrjujeta toženi stranki, to stranke namreč ne odvezuje trditvenega bremena in pravočasnosti navajanja teh dejstev, saj te zahteve veljajo tudi za dejstva, ki so splošno znana. Čeprav dejstev, ki so splošno znana, v skladu s 4. odstavkom 214. člena ZPP ni potrebno dokazovati, pa jih mora stranka kljub temu v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP (pravočasno) zatrjevati, saj mora v nasprotnem primeru sodišče šteti, da ne obstajajo.(2) Nedopustno pritožbeno novoto nadalje predstavljajo tudi navedbe toženih strank, da je tožnica utrpela poškodbo v starostnem obdobju, ki objektivno gledano brezskrbno življenjsko obdobje in da zato njen strah ni rušil njenega psihičnega ravnovesja.

23. Pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenih dejstev, ki sta jih stranki pravočasno zatrjevali, pa toženi stranki ne izpodbijata, temveč sodišču prve stopnje dejansko očitata zgolj napačno uporabo materialnega prava pri odmeri višine pravične denarne odškodnine.

24. Tudi tožnica, ki sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ne konkretizira trditev o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na samo višino odmere denarne odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, temveč sodišču prve stopnje v tem delu dejansko očita zgolj napačno uporabo materialnega prava.

25. V tem delu pritožba toženih strank ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

26. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.(3)

27. Neutemeljeno je zavzemanje tožnice, da bi se moral pri odmeri višine pravične denarne odškodnine kot pravno odločilno dejstvo upoštevati tudi čas, ki je potekel od nastanka škode (oz. škodnega dogodka) pa do zaključka sojenja. Časovna komponenta je namreč relevantna le z vidika razmejitve pretekle škode od bodoče škode, na samo višino odškodnine pa nima nobenega vpliva.

28. Dokazno podprte so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarninsko-raztrganinsko rano na glavi, podplutbo na desnem licu, zlom desne ključnice z več odlomki in premaknitvijo odlomkov, odrgnine na desni nadlahti, udarnino in podplutbo v predelu desnega komolca, odrgnine desnega stegna, udarnino in odrgnino v predelu desnega kolena, podplutbo v predelu stegnenice in lažji pretres možganov. Zaradi navedenih poškodb je trpela 10 dni hude telesne bolečine, ki jih je bilo treba blažiti z zdravili proti bolečinam v rednih razmakih, nato je imela še tri tedne srednje hude telesne bolečine, ki jih je bilo potrebno pogosto blažiti z zdravili proti bolečinam, nato tri tedne blage in stalne telesne bolečine, ki so v stalni obliki po tem času prenehale, občasne blage telesne bolečine je trpela med opravljanjem fizioterapije, med ponavljajočimi se gibi v desni rami, pri ležanju na desni rami in pri dvigovanju lažjih bremen z desnico še dva meseca, tožnica pa ima lahko izjemoma, ob izredno hudih obremenitvah desne rame, še nelagoden občutek v desni rami in blage telesne bolečine ob nošenju bremen kot so nahrbtniki ali torbe z ročaji, ki pritiskajo v predel zloma, pa tudi ob naslanjanju s ključnico na trdo podlago. Tožnica je trpela tudi glavobol, ki je bil pogost in srednje hude intenzitete kakšne tri tedne, nato pa blag in pogost dva meseca, še dva meseca blag in občasen, nakar je prenehal, sedanji morebitni glavoboli pa niso posledica v obravnavanem škodnem dogodku utrpelih poškodb. Med zdravljenjem, ki je bilo zaključeno dne 5. 7. 2010 je tožnica trpela tudi neugodnosti: štirje pregledi pri zdravniku specialistu, pet pregledov pri domačem zdravniku, desetkratno izvajanje fizioterapije, enkratna primarna oskrba rane na glavi v lokalni anesteziji, enkratna odstranitev šivov, enkratno previjanje, petkratna izpostavljenost nizkim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskem slikanju, desetkratno zategovanje oprta, 33-dnevna neprestana (podnevi in ponoči) ter tritedenska preventivna nošnja oprta, ki je onemogočala opravljanje zahtevnejše osebne higiene (kopanje, tuširanje) in nošenje nekaterih oblačil ter ovirala oblačenje, sedenje in spanje. Zaradi teh poškodb so bile pri tožnici tudi začasno znatno zmanjšane njene splošne življenjske in delovne sposobnosti in sicer je bila pet tednov nesposobna za dela, ki zahtevajo uporabo desne zgornje okončine, nato pa je bila še najmanj dva meseca in pol še močno zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo dobro gibljivost v desni rami, dvig desne okončine nad višino ramena, dvigovanje bremen, težkih več kot dva kilograma, zaradi udarca v koleno pa je bila tožnica začasno za pet tednov zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo počepanje, poklekanje, vstajanje iz sedečega položaja in podobno. Zaradi lažjega pretresa možganov pa je bila tožnica kakšna dva meseca zmanjšano sposobna za dela, povezana z dolgotrajnim branjem, dolgotrajnim gledanjem televizije, za dela, ki zahtevajo dobro koncentracijo, hitre miselne kombinacije in podobno, v manjši meri pa je bila za te psihične aktivnosti zmanjšano sposobna še najmanj tri mesece, 14 dni ni obiskovala pouka, nato pa še pet tednov (do konca šolskega leta) potrebovala pomoč pri učenju.

29. Ob ugotovljenih telesnih poškodbah, ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela, upoštevaje pri tem tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je skupno trajalo okoli pet mesecev in upoštevaje dejstvo, da bo tudi v bodoče še lahko izjemoma trpela telesne bolečine, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in starost tožnice, tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine iz tega naslova v znesku 3.800,00 EUR (oziroma upoštevaje 20% soprispevek tožnice v višini 3.040,00 EUR) odškodnino odmerilo nekoliko prenizko in bi ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljata določili 179. in 182. člena OZ, predstavljala pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odškodnina v višini 5.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju 20% soprispevka tožnice odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage. Zavzemanje pritožbe toženih strank za znižanje odškodnine iz tega naslova na 2.500,00 EUR, pa je glede na ugotovljena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti neutemeljeno.

30. Dokazno podprte so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da podplutbe na desni strani obraza, udarnina in podplutba desnega komolca, odrgnine v predelu nadlahti, v predelu stegna ter desnega kolena, udarnina levega stegna in udarnina desnega kolena pri tožnici niso zapustile trajnih posledic, da niso potrjene tožničine navedbe, da bo tudi v bodoče ovirana pri delih, ki zahtevajo dobro koncentracijo, da ima popoškodbene glavobole, ki se ji pojavljajo pri vseh psihofizičnih naporih, izpostavljenosti hrupu, močni svetlobi, cigaretnemu dimu in ob vremenskih spremembah, ter da je opustila igranje harmonike. Trajne posledice pa je pri tožnici zapustil zlom desne ključnice (z več odlomki in premaknitvijo odlomkov), ki je zarasel s tvorbo nove kostnine v prebitku in z močno deformacijo, ki je vidna že z več metrov oddaljenosti, pri čemer je ta predel tudi boleč na pritisk. Zaradi te trajne posledice je tožnica trajno zmanjšano sposobna za hude obremenitve desne rame v smislu dvigovanja zelo težkih bremen (težjih od deset kilogramov) z desnico (npr. dvigovanje težkih zabojev v pakirnici, kjer dela preko študentskega servisa, ko zaradi bolečin v desni ključnici potrebuje nekoga, da ji pomaga), za dela, ki potekajo z dolgotrajnim večurnim gibanjem v desni rami in z vlečenjem in potiskanjem težjih bremen, za dela, ki potekajo z nastopanjem v javnosti z razgaljenim dekoltejem oziroma eksponirano desno ramo s ključnico, ob vsakodnevnih običajnih obremenitvah pa njene splošne življenjske in delovne sposobnosti niso zmanjšane.

31. Ob ugotovljenih trajnih posledicah, ki jih tožnica trpi zaradi utrpelih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku, upoštevaje dejstvo, da tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti le lažje intenzitete, ker je trajno zmanjšano sposobna le za hude obremenitve desne rame v smislu dvigovanja zelo težkih bremen (težjih od deset kilogramov) z desnico in za dela, ki potekajo z dolgotrajnim večurnim gibanjem v desni rami in z vlečenjem in potiskanjem težjih bremen, medtem ko vsakodnevne aktivnosti opravlja normalno, ter upoštevaje njeno starost ob škodnem dogodku (16 let in pol), zaradi katere bo duševne bolečine trpela še veliko let, tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine iz tega naslova v znesku 1.900,00 EUR (oziroma upoštevaje 20% soprispevek tožnice v višini 1.520,00 EUR) odškodnino odmerilo nekoliko prenizko in bi ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljata določili 179. in 182. člena OZ, predstavljala pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odškodnina v višini 4.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju 20% soprispevka tožnice odškodnina v višini 3.200,00 EUR. Za višjo odškodnino pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage. Zavzemanje pritožbe toženih strank za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v celoti oziroma podredno za znižanje odškodnine iz tega naslova na zgolj 300,00 EUR s sklicevanjem na spol tožnice in redkost opravljanja del, pri katerih je tožnica trajno zmanjšano sposobna, kar naj bi kazalo celo na odsotnost pravno priznane škode, pa je glede na ugotovljena dejstva ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti neutemeljeno.

32. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto ugotovilo, da je tožnica pred nesrečo za kak trenutek utrpela hipen hud primarni strah, ko je ob vožnji na kolesu izgubila ravnotežje, nato pa primarnega strahu ni več trpela, saj se dogodka ne spominja in je bila po dogodku zmedena. Ko se je njeno stanje po nekaj minutah zbistrilo, pa je tožnica zaradi bolečin v desni rami in krvavitve iz rane na glavi utemeljeno trpela hud sekundarni strah v obliki strahu med prevozom k zdravniku in v bolnišnico, ki je trajal skupno 3 ure, nato pa je trpela sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, saj je utrpela zlom desne ključnice z močno dislokacijo, katerega naravnava ni bila prav gotova in je obstajala možnost operativne naravnave, upravičeno pa se je tudi bala, da bo zlom zarasel z močno dislokacijo. Sekundarni strah hude intenzitete je trpela štiri dni, srednje hude intenzitete 14 dni, blage intenzitete pa tri tedne, po tem času pa je prenehal. 33. Glede na trajanje in intenziteto prestanega strahu je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova v znesku 600,00 EUR oziroma upoštevaje 20% soprispevek tožnice v višini 480,00 EUR odmerilo skladno z materialnim pravom, ki ga predstavlja določilo 179. člena OZ. Za višjo ali nižjo odškodnino (oziroma celo za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, za kar se zavzema pritožba toženih strank z navedbo nedopustnih pritožbenih novot, da zaradi brezskrbnosti življenjskega obdobja, v katerem je bila v času škodnega dogodka, strah verjetno ni rušil njenega psihičnega ravnovesja) tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje ne daje podlage.

34. Dokazno podprte so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da pri tožnici kot trajno posledico zadobljene poškodbe predstavlja tudi zarasel zlom desne ključnice s tvorbo nove kostnine v prebitku in z močno deformacijo, ki je vidna že z več metrov oddaljenosti in vzbuja nekoliko več pozornosti, če je razkrita, če je tožnica v perilu, v kopalkah, majicah z naramnicami in oblačilih s širokim izrezom. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je glede na opisane značilnosti deformacije desne ključnice, glede na njeno vidnost oz. opaznost, glede na mesto, kjer se nahaja ter možnost njenega zakrivanja, podan objektivni znak skaženosti, čeprav ne vzbuja gnusa opri okolici, pomilovanja, negativnih občutkov in nesprejemanja okolice tožnice kot osebnosti. Ker tožnica zaradi te deformacije trpi blage psihične bolečine, pa je podan tudi subjektivni znak skaženosti, zato je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ zaključilo, da je tožnica upravičena tudi do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode in sicer v višini 400,00 EUR oziroma glede na njen 20% soprispevek v višini 320,00 EUR, saj bo glede na starost, tožnica duševne bolečine trpela še veliko let. Zavzemanje pritožbe toženih strank za zavrnitev zahtevka tožnice za to obliko nepremoženjske škode oziroma za znižanje prisojene denarne odškodnine na 100,00 EUR, pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

35. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 10.000,00 EUR (ki je zaradi 20% soprispevka tožnica ustrezno zmanjšana na 8.000,00 EUR) bi tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavljala nekaj manj kot 10 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode(4), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnice. Zadeve, na katere se ob zavzemanju za še višjo odškodnino sklicuje tožnica (t.j. sodbe Vrhovnega sodišča RS št. VS000844 (oz. opr. št. II Ips 295/2000) z dne 10. 12. 1998, št. VS000008 (oz. opr. št. II Ips 644/90) z dne 16. 4. 1990 in št. VS000801 (oz. opr. št. II Ips 107/2000 z dne 27. 7. 1993) niso primerljive zadeve, saj v vseh teh zadevah obseg škode ni bil podoben obsegu škode, ki ga je utrpela tožnica v tem konkretnem primeru, tako je v zadevi št. VS000844 obseg škode bistveno večji zaradi obsežnejših trajnih posledic na področju spomina, prav tako je obseg škode večji tudi v zadevi št. VS000008, v kateri je poškodba oškodovancu zapustila trajne posledice (poleg tistih v predelu ramenskega področju) tudi v poškodovanem desnem stegnu. V zadevi št. VS000801 pa je oškodovanka ob lažjem pretresu možganov utrpela povsem druge poškodbe. Tudi zadeva, na katero se sklicujeta ob zavzemanju za znižanje odškodnine toženi stranki (opr. št. II Ips 625/2007), ni primerljiva zadeva, saj je oškodovanec v tej zadevi utrpel poleg zloma (leve) ključnice še povsem druge poškodbe, kot tožnica v obravnavani zadevi.

36. Pritožbeno sodišče je tako glede višine prisojene odškodnine pritožbo toženih strank zavrnilo, pritožbi tožnice pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine v točki II. I. izreka izpodbijane odločbe 5.360,00 EUR na dveh mestih nadomestilo z zneskom 8.000,00 EUR, in znesek zavrnjenega glavničnega dela tožbenega zahtevka v točki II. IV. izreka 7.140,00 EUR nadomestilo z zneskom 4.500,00 EUR, v delu, ki se nanaša na zavrnitev zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za drugotoženo stranko pa znesek 5.360,00 EUR nadomestilo z zneskom 8.000,00 EUR. Ob tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je dosojena pravična odškodnina v višini 8.000,00 EUR v okviru prvotnega s tožbo postavljenega tožbenega zahtevka tožnice, zato zakonske zamudne obresti tudi od tako zvišanega zneska prisojene odškodnine niso zastarane (glej točko 69. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

Glede stroškovne odločitve:

37. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje pa sta se tudi sicer pritožili obe pravdni stranki.

38. Obe pritožbi glede stroškovne odločitve sta delno utemeljeni.

39. Utemeljen je pritožbeni očitek toženih strank, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer 155. člen ZPP, ko je priznalo kot potreben strošek tožeči stranki tudi potne stroške njene pooblaščenke za prihode na narok na relaciji T.-C.-T. v višini 97,68 EUR za dva naroka, saj pri tem ni upoštevalo, da ima pooblaščenka tožnice podružnico svoje odvetniške pisarne tudi v … in zato do priglašenih potnih stroškov ni upravičena. Da ima pooblaščenka podružnico v … namreč izhaja tudi iz vseh njenih vlog in predlogov na teh vlogah, v katerih izrecno predlaga naj se ji vsa pisanja v tej zadevi vročajo na naslov Podružnice v ….

40. Delno je utemeljen tudi pritožbeni očitek toženih strank glede priznanja nagrade za posel v višini 852,50 EUR po Tarifni številki 2200 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) oz. z njim povezano priznano nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 443,30 EUR po Tarifni številki 3100 ZOdvT. Ni sicer pritrditi toženima strankama, da do nagrade za posel (predpravdni odškodninski zahtevek in vloge povezane z njim) po Tarifni številki 2200 ZOdvT tožnica sploh ni upravičena in da ji gre zgolj nagrada za postopek na prvo stopnji po Tarifni številki 3100 ZOdvT, ki naj bi zajemala tudi tovrstne posle pred pravdnim postopkom. Je pa potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. Tarifne številke 3100 ZOdvT upoštevati, da se v skladu z opombo 3/(3) ZOdvT v takem primeru polovica nagrade po Tarifni številki 2200 ZOdvT, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek po Tarifni številki 3100 ZOdvT. Ker sodišče prve stopnje tega pravila ni upoštevalo, je nagrado za postopek na prvi stopnji napačno odmerilo v celotnem znesku s količnikom 1,3, namesto 0,55 (1,3-0,75) oz. v višini 443,30 EUR namesto v pravilni višini 187,55 EUR. Vsi potrebni pravdni stroški tožnice tako namesto s strani sodišča prve stopnje odmerjenih 3.928,83 EUR, pravilno znašajo 3.497,65 EUR (nagrada po Tarifni številki 2200 ZOdvT (za posel) 852,50 EUR, nagrada po Tarifni številki 3100 ZOdvT (za postopek) 187,55 EUR, nagrada po Tarifni številki 3102 ZOdvT (za narok) 409,20 EUR, nagrada po Tarifni številki 6002 ZOdvT (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) 20,00 EUR, stroški za 22% DDV po Tarifni številki 6007 ZOdvT 323,24 EUR, izvedenine skupaj 1.344,32 EUR (za izvedenca medicinske stroke 543,40 EUR, za izvedenca gradbene stroke 358,00 EUR, za dopolnitev izvedenca gradbene stroke in za izvedenca za raziskavo prometnih nezgod skupaj 442,92 EUR), sodna taksa za postopek na prvi stopnji 321,00 EUR, potni stroški tožnice za prihode na štiri naroke skupaj 14,88 EUR in potni stroški tožnice za prihod na pregled k izvedencu 24,96 EUR).

41. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem stroškovnem delu sodbe odločalo o povračilu pravdnih stroškov na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče glede na doseženi uspeh lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje se je pri tem odločilo za metodo vrednotenja uspeha v pravdi zgolj po višini.

42. Načeloma se uspeh v pravdi res določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“, t.j. s kolikšnim deležem svojega zahtevka po višini je tožeča stranka uspela v postopku. Sodna praksa(5) pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov.

43. Pritrditi je pritožbi tožnice, da tudi v tej pravdni zadevi, ki je po svoji vsebini odškodninski spor, obstajajo takšne okoliščine, ki utemeljuje uporabo te metode določanja uspeha v pravdi ločeno po temelju in po višini. V tej pravdni zadevi je pretežni del stroškov postopka nastal ravno v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, saj je bilo potrebno v zvezi z odločanjem o temelju tožbenega zahtevka določiti kar dva izvedenca (izvedenec gradbene stroke in izvedenec za raziskave prometnih nezgod), sodišče prve stopnje je oba izvedenca tudi zaslišalo in soočilo na naroku za glavno obravnavo, v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bilo potrebno tudi zaslišanje številnih prič (zaslišanih je bilo kar šest prič), v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pa je bilo tudi izvedenih več narokov za glavno obravnavo (štirje naroki), kar vse je povezano z višjimi in znatnimi pravdnimi stroški. Ker takšne okoliščine upravičujejo ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o povračilu stroškov pravdnega postopka 2. odstavek 154. člena ZPP, kot to pravilno opozarja tožnica, uporabilo napačno.

44. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in način izračuna uspeha pravdnih strank ločeno po temelju in po višini, znaša nov uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje 72% (po temelju 80% in po višini 64%), uspeh tožene stranke pa 28%. Glede na spremenjeno odločitev sodišče prve stopnje o priznanju potrebnih pravdnih stroškov tožnici v višini 3.497,65 EUR, glede na toženima strankama in stranskemu intervenientu odmerjene potrebne pravdne stroške (pri čemer sama odmera pravdnih stroškov le-teh ni bila izpodbijana) in ugotovljen nov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje, je tožnica upravičena do povračila 2.518,31 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 72% od odmerjenih 3.497,65 EUR pravdnih stroškov tožnice), toženi stranki do povračila 589,49 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 28% od odmerjenih 2.105,31 EUR pravdnih stroškov toženih strank) in stranski intervenient do povračila 160,99 EUR pravdnih stroškov (kolikor znaša 28% od odmerjenih 574,98 EUR pravdnih stroškov stranskega intervenienta). Po medsebojnem pobotanju mora tako tožena stranka tožnici povrniti (namesto 489,37 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji) 1.928,82 EUR pravdnih stroškov (2.518,31 EUR - 589,49 EUR), zato je sodišče izpodbijano sodbo v točki II.II. izreka spremenilo tako, da je znesek 489,37 EUR nadomestilo z zneskom 1.928,82 EUR, v točki II.III. izreka pa znesek 327,74 EUR z zneskom 160,99 EUR.

45. Ker sta toženi stranki s svojo pritožbo delno uspeli le v stroškovnem delu izpodbijane sodbe, v katerem pa je delno uspela tudi tožnica, glede odločitve o glavni stvari pa je bila njuna pritožba neutemeljena, v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP sami trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

46. Tožnica pa je glede odločitve o glavni stvari uspela s pritožbo v 65% (pritožbeno sporno je bilo zanjo nadaljnje plačilo odškodnine v višini 4.080,00 EUR, prisojenih pa ji je bilo nadaljnjih 2.640,00 EUR), zato je pritožbeno sodišče, ko je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločalo o povračilu njenih stroškov pritožbenega postopka, odločilo, da sta ji v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki dolžni povrniti njene pritožbene stroške glede na njen uspeh v pravdi. Tožnici je pritožbeno sodišče priznalo naslednje v skladu s 155. členom ZPP potrebne pritožbene pravdne stroške: 283,20 EUR nagrade za postopek (Tarifna številka 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (Tarifna številka 6002 ZOdvT), 22% DDV na odvetniške storitve v višini 66,70 EUR (Tarifna številka 6007 ZOdvT) in 240,00 EUR sodne takse za pritožbo, kar skupaj znese 609,90 EUR. Tožnica je tako glede na njen uspeh v pritožbenem postopku 65%, upravičena do povračila pritožbenih stroškov v višini 396,44 EUR, ki sta jih ji dolžni povrniti toženi stranki nerazdelno v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

47. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo za 105,60 EUR preveč priglašene nagrade za postopek, ki je posledica nepravilne osnove, od katere je tožnica priglasila to nagrado, saj jo je priglasila glede na vrednost predmeta, ki jo predstavlja seštevek vrednosti pritožbeno spornih glavnega zahtevka in stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje, kar pa je nepravilno. Vrednost predmeta za odmero nagrade se namreč v skladu s 1. odstavkom 21. člena ZOdvT v zvezi s 1. odstavkom 19. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) ugotavlja na način, kot ga predpisuje ZPP. ZPP pa v 1. odstavku 39. člena določa, da se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tem konkretnem primeru je bilo spornih na pritožbeni stopnji še plačilo 4.080,00 EUR nadaljnje odškodnine, kar pomeni, da znaša vrednost predmeta, ki je osnova za odmero nagrade, 4.080,00 EUR, pri takšni vrednosti predmeta pa znaša vrednost količnika 1,0 177,00 EUR. Posledično je pritožbeno sodišče tožnici priznalo tudi nižji (za 23,24 EUR) strošek za 22% DDV. Ker je tožnica za nastale materialne in poštne stroške priglasila pavšal 20,00 EUR po Tarifni številki 6002 ZOdvT, pa tudi ni upravičena še do dodatnega povračila plačane provizije v višini 1,85 EUR v zvezi s plačilom sodne takse.

Op. št. (1): Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo so navedeni v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 693/2008 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.

Op. št. (4): V tem konkretnem primeru predstavlja vodilno poškodbo zlom desne ključnice. Za tovrstno poškodbo pa so v praksi dosojene odškodnine v razponu od 6 povprečnih neto plač v RS (če poškodba ne zapusti nobenih trajnih posledic) pa do 15 povprečnih neto plač v RS (če so nastale trajne posledice večjega obsega).

Op. št. (5): Primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1527/2016 z dne 28. 9. 2016, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 184472016 z dne 26. 10. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1292/2016 z dne 7. 9. 2016.