Jedro

Pri odločanju o ponovni prošnji za priznanje azila po določbi 41. člena ne gre, kot zmotno menijo tožniki, za ugotavljanje pogojev za azil, ampak gre za ugotavljanje pogojev za ponovno uvedbo azilnega postopka. Pogoj bistveno spremenjene okoliščine mora dokazati prosilec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 - UPB in št. 134-06 - odločba Ustavnega sodišča) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 14.8.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka po predhodni združitvi postopkov na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil zavrgla ponovne prošnje tožnikov za azil v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je prošnje zavrgla, ker je presodila, da fotokopija časopisnega članka iz časopisa V.V. z dne 30.10.2006 z naslovom "Za nasilje, ki smo ga videli na obrazu B., zakon predvideva nekaj let zapora" ne dokazuje bistveno spremenjenih okoliščin za tožnike, kot tudi ne kopija članka iz časopisa C. z dne 19.6.2007 z naslovom "En ubit in trije ranjeni".

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ker je bilo o prošnjah tožnikov za azil že pravnomočno odločeno, in sicer so bile te zavrnjene, je tožena stranka vlogo tožnikov z dne 6.7.2007 utemeljeno obravnavala kot ponovno prošnjo za azil na podlagi določbe 41. člena ZAzil. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da članki, na katere se sklicujejo tožniki, niso dokaz o bistveno spremenjenih okoliščinah za tožnike. Podlaga za tako presojo je vsebina člankov - prevedenih v slovenski jezik, ki jo je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu, iz katere ne izhaja, da bi do dogodkov, opisanih v navedenih člankih, prišlo zaradi razlogov vere oziroma, da bi bili opisani dogodki v zvezi s preganjanjem katoliške vere na Kosovu. Da tožena stranka ni pravilno povzela vsebine člankov, tožniki v tožbi ne navajajo. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da tožena stranka ni sposobna realno oceniti stanja na Kosovu. Tožena stranka je namreč pri odločanju na podlagi 41. člena ZAzil vezana na dokaze, ki jih predloži prosilec za azil in ni dolžna po uradni dolžnosti ugotoviti resničnega stanja stvari in v ta namen preskrbeti vseh dejstev, pomembnih za odločitev.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 ter kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom in ustavne pravice do enakega varstva pravic. Navedene ustavne pravice so bile tožnikom kršene s tem, da jim tožena stranka ni omogočila vložiti ponovne prošnje za azil, saj z vlogo tožnikov ni ravnala skladno s predpisi ne pri sprejemu vloge, ne pri odločanju o njej. Navedbe sodišča, da tožniki v tožbi niso ugovarjali vsebini predloženih časopisnih člankov, so neresnične. Z neresničnimi navedbami o vsebini tožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka. Tožniki so namreč v tožbi navajali, da če bi se v tej fazi postopka presojala le verjetna izkazanost predloženih dokazov, bi v fazi meritornega odločanja tožnikom morda le še uspelo s Kosova pridobiti časopisna poročila o uboju tožnikovega svaka in razlogih zanj, pa tudi časopisne članke in druge dokaze, ki bi potrdili navedbe prvega tožnika, da je bil odvetnik G. brutalno pretepen tudi zaradi zavzemanja za pravice katoličanov na Kosovu. Predloženi članek namreč o tem vidiku problema sploh ne govori, zato iz njega nikakor ne izhaja, kot navaja tožena stranka, da navedbe tožnikov niso resnične in še manj, da niso vsaj verjetne. Taka presoja tožene stranke kaže na nesposobnost ali morda nepripravljenost tožene stranke, da realno oceni stanje na Kosovu. Glede na navedeno je podan tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče ni odgovorilo na tožbeni ugovor, da s procesnim sklepom o zavrženju vloge ni mogoče odločati o izpolnjenosti ali neizpolnjenosti pogojev za pridobitev katerekoli pravice, predvsem ne pravice do azila. Tako odločanje je v nasprotju z elementarnimi načeli procesnega prava, in s tem tudi z načeli pravne države. Tožena stranka zatrjuje, da podobno situacijo ureja 267/1 Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pa ne drži. Iz navedene določbe, po kateri se predlog za obnovo postopka lahko zavrže, če okoliščina, na katero se predlog za obnovo postopka opira, ni verjetno izkazana, namreč izhaja ravno nasprotno in sicer, da je vključitev verjetne izkazanosti med procesne predpostavke verjetno skrajna meja, ko je odločanje o tem s procesnim sklepom še dopustno in v skladu z načeli pravne države. Odločanje o dokazanosti nekega dejstva s procesnim sklepom namesto z meritorno odločbo, pa to skrajno mejo brez vsakega dvoma jasno prekoračuje. Zato so tožniki v tožbi predlagali ponovno presojo ustavnosti določbe 41. člena ZAzil. Ker sodišče temu predlogu ni sledilo in tudi ni zavzelo stališča do tega vprašanja, je bistveno kršilo določbe postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 41. člena ZAzil. Ta določba ureja situacijo, ko je bila prosilcu za azil prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena, prosilec za azil pa je ponovno vložil prošnjo za azil. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bila tožnikom prošnja za azil že pravnomočno zavrnjena (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 12/2007 z dne 24.1.2007), je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča vlogo tožnikov za priznanje azila, ki so jo tožniki vložil dne 6.7.2007, utemeljeno obravnavala na podlagi določbe 41. člena ZAzil. V navedeni določbi so določeni pogoji, pod katerimi sme pristojni organ ponovno uvesti azilni postopek istega prosilca za azil in sicer, da mora prosilec za azil vlogi - ponovni prošnji za azil, predložiti tudi dokaze, da so se okoliščine po izdaji prejšnje odločbe zanj bistveno spremenile. Če takih dokazov prosilec za azil ne predloži, pristojni organ ne uvede postopka, ampak ga s sklepom zavrže. Tožniki so sicer vlogi - ponovni prošnji za azil predložili dokaze, vendar pa to za ponovno uvedbo azilnega postopka ne zadostuje. Možnost ponovne uvedbe azilnega postopka takoj, ko bi prosilec za azil priložil kakršen koli dokaz, ne da bi bila onemogočena predhodna presoja predloženih dokazov, bi omogočila zlorabo procesnih pravic, da bi se preprečila prisilna odstranitev iz države. Prosilca za azil, ki je ponovno vložil prošnjo za azil namreč do pravnomočno končanega postopka o ponovni prošnji za azil ni mogoče prisilno odstraniti z ozemlja Republike Slovenije. Zato mora pristojni organ pred ponovno uvedbo azilnega postopka presoditi, ali predloženi dokazi dokazujejo obstoj bistveno spremenjenih okoliščin. Le v primeru, če tožena stranka na podlagi predloženih dokazov presodi, da so se okoliščine prosilca za azil v izvorni državi zanj bistveno spremenile, uvede azilni postopek in meritorno odloči o stvari. V nasprotnem primeru tožena stranka postopka ne uvede in prošnjo s sklepom zavrže. Glede na navedeno ureditev se tožniki motijo, ko menijo, da bi morala tožena stranka na podlagi presoje dokazov o spremenjenih okoliščinah, sprejeti meritorno odločitev. Ne gre namreč, kot zmotno navajajo tožniki, za ugotavljanje pogojev za pridobitev pravice do azila, ampak za ugotavljanje pogojev za ponovno uvedbo azilnega postopka. Ustavno sodišče je določbo 1. odstavka 41. člena ZAzil že presojalo in ugotovilo, da je ta določba v neskladju z določbo 18. člena Ustave RS, vendar ne zaradi razlogov, ki jih navajajo tožniki, ampak zato, ker šteje za bistveno spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, le tiste, ki nastanejo v izvorni državi po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe (odločba US RS, št. U-I-238/06). Prav v tej odločbi pa je Ustavno sodišče kot neutemeljene zavrnilo očitke, ki jih pritožniki navajajo tudi v pritožbi, da je navedena določba neskladna z Ustavo, ker omogoča, da se o pogojih za pridobitev pravice do azila odloča s procesnim sklepom. V tem smislu je sodišče prve stopnje tudi presodilo tožbene ugovore, ki jih tožniki ponavljajo tudi v pritožbi in jih utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno ureditev, je v tej zadevi bistvena za odločitev presoja, ali so se za tožnike bistveno spremenile okoliščine v izvorni državi. Pri tem pristojni organ ni dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti resničnega stanja stvari, ampak je vezan na dokaze, ki jih predloži prosilec. Iz podatkov spisa izhaja, da sta bila ob vložitvi prošnje predložena le dva članka in sicer iz časopisa V.V. in C. Zato je tožena stranka odločitev v tej zadevi utemeljeno oprla le na navedena članka, s katerima tožniki dokazujejo poslabšanje razmer na Kosovu za pripadnike katoliške vere. Tožnik je v prejšnjih prošnjah kot razlog za zapustitev izvorne države navajal strah pred preganjanjem zaradi njegove katoliške vere. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena članka bistveno spremenjenih okoliščin za tožnike ne izkazujeta. Iz njih namreč, kot ugotavlja tožena stranka, ne izhaja, da bi do dogodkov, ki jih opisujejo, prišlo zaradi vere oziroma bi bili v zvezi s preganjanjem katoliške vere na Kosovu. Tako ugotovitev tožene stranke potrjujejo navedbe pritožnikov, ki v pritožbi sami navajajo, da članka, ki sta bila predložena, nasilnih dogodkov ne obravnavata z vidika problema preganjanja zaradi zavzemanja za pravice katoličanov na Kosovu.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, neutemeljen pa je tudi očitek, da ureditev, ker omogoča izdajo procesnega sklepa, ni skladna z Ustavo RS, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.