Jedro

Če je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje v obsdilno, je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i : I. V odločbi o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu M. K. tako, da se posamezna kazen za kaznivo dejanje ropa po III. in I.odstavku 213. člena KZ zviša na 2 (dve) leti in 6 (šest) mesecev zapora; enotna kazen pa se zviša na 3 (tri) leta zapora. Pritožbi obtoženega M. K. in J. Š. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Obtoženi J. Š. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT. Obtoženi M. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka. II. V prostoreku tako, da se obtoženi R. S. spozna za k r i v e g a , ker je M. K. in J. Š. naklepno pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja s tem, da jima je dal na razpolago sredstvo in jima obljubil, da bo prikril kaznivo dejanje, na ta način, da so se dne 24.7.1999 v popoldanskih urah na igrišču v Š. dogovorili, da bosta M. K. in J. Š. odšla v trgovino "N." v Š. in tam izvršila tatvino denarja, on pa ju bo s svojim vozilom, reg. št. ..., čakal pred trgovino M. v Š., po izvršitvi kaznivega dejanja, opisanega pod tč. I sodbe Okrožnega sodišča v C. z dne 27.1.2000, opr. št. K 189/99-70, sta M. K. in J. Š. prišla na dogovorjeno mesto, kjer ju je čakal R. S. in ju odpeljal na C. t. v Š. pod graščino, tam pa jima je izročil svoje vozilo, da sta se lahko z vozilom odpeljala proti P., za opravljeno uslugo pa mu je M. K. plačal 25.000,00 SIT z denarjem, ki sta ga pridobila s kaznivim dejanjem, opisanim v že omenjeni sodbi. S tem je storil kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju ropa po III. in I.odstavku 213.člena v zvezi s 27. členom KZ. Po III. odst. 213. člena KZ v zvezi s 1. točko 42. člena in 1. točko 43. člena se obtoženemu R. S. i z r e č e kazen: 1 (eno) leto zapora. Po II. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP) je dolžan obtoženi R. S. plačati oškodovani J. J. znesek 18.390,00 SIT v 15. dneh po pravnomočnosti te sodbe. Po I. odstavku 95. člena ZKP je dolžan obtoženi R. S. povrniti nerazdelno z obtoženima M. K. in J. Š. stroške kazenskega postopka v znesku 11.500,00 SIT in plačati 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtožena M. K. in J.Š. spoznana za kriva vsak kaznivega dejanja ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ. Obtoženemu M. K. je bila izrečena omiljena kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni devet mesecev zapora v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 5.10.1999, opr. št. K ..., je bila izrečena enotna kazen dve leti in dva meseca zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu, in čas odvzema prostosti od 25.7.1999 od 3,10 ure dalje. Obtoženemu J. Š. je bila izrečena omiljena kazen eno leto zapora; v to kazen je bil vštet čas pridržanja od 25.7.1999 od 4. ure do vključno 26.7.1999. Obtoženemu M. K. je bila odvzeta premoženjska korist v znesku 59.850,00 SIT, obtoženemu J. Š. pa v znesku 35.130,00 SIT. Obtoženca pa morata plačati na račun pridobljene premoženjske koristi še: M. K. znesek 44.150,00 SIT, J. Š. pa znesek 14.870,00 SIT. Obtoženi J. Š. je dolžan plačati oškodovani V. K. znesek 100.000,00 SIT. S presežkom za znesek 2,900.000,00 SIT je bila ta oškodovanka napotena na pravdo. Oškodovana J. J. je bila s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 6,000.000,00 SIT napotena na pravdo. Obtožena M. K. in J. Š. morata nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka v doslej znanem znesku 11.500,00 SIT, obtoženi J. Š. še plačati 75.000,00 SIT povprečnine. Obtoženi M. K. je bil oproščen te plačilne dolžnosti. Z isto sodbo je bil obtoženi R. S. oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju ropa po III. in I. odstavku 213. člena v zvezi s 27. členom KZ. Zato so stroški tega dela kazenskega postopka obremenili proračun. Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili obtožena M. K. in J. Š. po zagovornikih ter okrožna državna tožilka. Obtoženi M. K. jo je izpodbijal zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno spremembo ter znižanje posamezne in enotne kazni, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi J. Š. je uveljavil pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, podrejeno še zaradi odločb o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka. Predlagal je bodisi spremembo bodisi razveljavitev v smeri navedb v pritožbi. Okrožna državna tožilka je izrazila nezadovoljstvo s kaznijo, izrečeno obtoženemu M. K., in z izrečeno oprostilno sodbo. Slednjo je izpodbijala zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je spremembo in zvišanje posamezne ter enotne kazni, ki sta bili izrečeni obtoženemu M. K., ter razveljavitev oprostilne sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi R. S. je odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke po zagovorniku. Predlagal je zavrnitev te pritožbe. K točki I. izreka: Pritožbi obtoženih M. K. in J. Š. nista utemeljeni; pritožba okrožne državne tožilke zoper kazen, izrečeno obtoženemu M. K., je utemeljena. Sodišče druge stopnje ni našlo v ugotovljenem dejanskem stanju, na katerem temelji obsodilni del izpodbijane sodbe, prav nič oporečnega. Uporaba sile s strani obtoženega M. K. je dokazana z izpovedbo oškodovane V. K. in zagovorom soobtoženega J. Š.. Oškodovankine poškodbe pa so tudi dokazane z medicinsko dokumentacijo. Do teh na način, naveden v pritožbi obtoženega M. K., po mnenju sodišča druge stopnje sploh ne bi moglo priti. Predhodni dogovor za storitev tega kaznivega dejanja pa je potrjen v obeh prvotnih zagovorih obeh obtožencev med preiskavo. Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo izpovedbe priče V. S. utemeljeno sprejelo dokazni zaključek o predhodnem dogovoru. Zato je pritožbena trditev obtoženega M. K. o trenutnem nagibu za storitev očitanega kaznivega dejanja protispisna. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v popolno prištevnost obtoženega M. K. v času storitve tega kaznivega dejanja ne glede na pritožbeno ponovljeno trditev o vinjenosti. Iz ugotovljene dinamike dogajanja pred vstopom v trgovino (predhodni dogovor za storitev, čakanje pred trgovino na zapiralni čas) in po samem vstopu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo direktni naklep. Te ugotovitve ne bi uspelo ovreči pritožbeno predlagano izvedenstvo glede razsodnosti obtoženega M. K.. Sicer iz njegove pritožbe ni mogoče jasno razbrati, katero kaznivo dejanje milejše oblike bi prišlo v upoštev. Glede na dokazano sostorilstvo skupaj s soobtoženim J. Š. pa nobena druga, tudi milejša pravna opredelitev, zaradi ugotovljenega dejanskega stanja ne bi bila ustrezna. Sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenem navedbam obtoženega J.Š. glede izpodbijanega sostorilstva in glede storitve zgolj poskusa tega kaznivega dejanja. Ob dokazanem dogovoru za nasilno vzetje denarja iz blagajne v trgovini, dokazanem poskusu vzeti denar iz nje, ko je obtoženi M. K. že obvladal prodajalko V. K., njegove odstranitve s trgovine zaradi prihoda priče J.P. pred vhodna vrata trgovine tako njegovo ravnanje ne more pomeniti prostovoljnega odstopa od dokončanja kaznivega dejanja, pa čeprav je tako samo obtoženi M. K. uporabil silo zoper oškodovanko in jo prisilil k odprtju blagajne, od koder je samo on vzel denar. Sodišče druge stopnje opozarja, da je obtoženi J. Š. počakal soobtoženega M. K. pred trgovino, da sta skupaj stekla do avtomobila, v katerem ju je čakal soobtoženi R. S., da so si v avtomobilu denar vsi trije razdelili in da so ga kasneje tudi vsi skupaj zapravljali v gostilni. Tudi ostalo zanikanje predhodnega dogovora o uporabi sile za pridobitev denarja iz blagajne ne more izpodbiti pravilnega nasprotnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje. Ker pretveza z nakupom cigaret očitno ni uspela - pa tudi v tem primeru bi bil denar še vedno odvzet s silo, bi oba ob neuspelem poskusu na tak način priti do denarja trgovino pač zapustila. Predčasno zaprtje blagajne pa je povzročilo uporabo neposredne fizične sile s strani obtoženega M. K. zoper oškodovanko, kateri je bilo na tak način onemogočeno varovanje blagajne. Prav neuspeli poskus odprtja blagajne s strani soobtoženega J. Š. kaže na delitev dela pri izpolnjevanju predhodnega dogovora za to kaznivo dejanje. Če bi torej obtoženemu J.Š. uspelo odpreti blagajno, ko je soobtoženi M. K. že obvladal prodajalko, ni dvoma, da bi denar vzel on in ne soobtoženi. Res je ta kasneje po propadlem poskusu obtoženega J. Š. odpreti blagajno in po njegovem odhodu iz trgovine opravil pretežni delež dogovorjenega ropa (prisilil prodajalko k odprtju blagajne in nato iz nje vzel denar, za tem pa z denarjem pobegnil). Kot že rečeno: če bi obtoženi J.Š. resnično prostovoljno odstopil od dogovorjenega kaznivega dejanja ropa, potem ne bi reagiral na prihod priče J.P. z odhodom iz trgovine in čakanjem na soobtoženega M. K. z roparskim plenom. Zato v njegovi dejavnosti ni mogoče najti elementov za v pritožbi zatrjevani prostovoljni odstop od zgolj tako imenovane navadne tatvine. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo njegovo udeležbo kot sostorilstvo pri kaznivem dejanju ropa. Enako kakor sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje pri obtoženemu J. Š. ni ugotovilo nobene hibe v njegovi prištevnosti. V njegovi pritožbi opisane okoliščine kažejo predvsem na izredno predrznost,ne pa na neobvladljivost svojega ravnanja zaradi zaužitega alkohola. Tudi pobeg s kraja kaznivega dejanja ob pomoči najetega voznika in kasnejše popivanje v gostilni kažeta na ravnodušnost obeh sostorilcev, saj jima je bilo očitno vseeno, kakšne bodo posledice ropa. Zato si je tudi na tak način mogoče obrazložiti v tej pritožbi navedeno neuporabo maskirnih sredstev. Sledeč aktualni praksi pač vsi roparji pri kaznivem dejanju niso maskirani in tudi na drugačen način ne prikrivajo svoje identitete. Sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbi obtoženega M. K., ki je plediral na znižanje kazni. Nasprotno: sledilo je pritožbi okrožne državne tožilke in mu je izrečeno kazen ustrezno zvišalo. V njegovi pritožbi navedeni olajševalni okoliščini ne moreta bistveno vplivati na odmero kazni. Državna tožilka ima prav, da sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo odločilnega deleža tega obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja v primerjavi z deležem soobtoženega J.Š.. Tudi škodne posledice tako pri oškodovanki, kakor tudi pri premoženju lastnice trgovine, je pripisati predvsem njegovemu ravnanju. Razlika med obema kaznima znaša v izpodbijani sodbi le šest mesecev. Z upoštevanjem povratništva pri obtoženemu M. K. je tako zvišana kazen dve leti in šest mesecev zapora pravična odmena za zlo, ki ga je povzročil. Obtoženi J. Š. je v svoji pritožbi predlagal izrek milejše, pa tudi pogojne obsodbe. Razlog za tak predlog je v pritožbenih navedbah glede pravne opredelitve in ne v grajanju same izrečene kazni kot previsoke. Sodišče druge stopnje meni, da mu je bila izrečena primerna kazen. Glede na pravno opredelitev izrek pogojne obsodbe ne more priti v poštev, kakor to določa II. odstavek 51. člena KZ. Sicer pa je izrečena omiljena kazen tako na samem minimumu in je zato ni mogoče znižati pod eno leto zapora. Sodišče druge stopnje meni, da obtoženi J.Š. z delom na domači kmetiji toliko zasluži, da bo stroške tega kazenskega postopka zmogel plačati. Zato ga ni oprostilo te plačilne dolžnosti. Glede na obrazloženo tako pritožbama obtoženih M. K. in J. Š. ni bilo mogoče ugoditi. Izreka o stroških pritožbenega postopka sta posledica zavrnitve obeh pritožb. Tudi soobtoženi M. K. bi moral plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino, vendar ga je sodišče druge stopnje iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje oprostilo te dolžnosti. K točki II. izreka: Sodišče druge stopnje se pridružuje upravičeni kritiki prostoreka v pritožbi okrožne državne tožilke, saj je sodišče prve stopnje glede obtožbe zoper obtoženega R. S. dejansko stanje resnično zmotno ugotovilo. Ob pravilni dokazni oceni vseh treh zagovorov (drugih dokazov glede udeležbe tega obtoženca namreč ni biloĐ) je sodišče druge stopnje ob ugoditvi tej pritožbi tudi v tem delu izreklo obtoženemu R.S. obsodilno sodbo v obsegu obtožbe zoper njega. Sodišče druge stopnje poudarja v vseh zagovorih navedeno pomembno dejstvo, da sta v času storitve tega kaznivega dejanja obtožena M. K. in R. S. stanovala skupaj v isti sobi in da je z njima tedaj prenočeval tudi soobtoženi J. Š.. Torej ni šlo za slučajno druženje vseh treh. Po zagovorih obtoženih M. K. in J. Š. v preiskavi (tedaj se obtoženi R. S. ni hotel zagovarjati) je obtoženi R. S. pred ropom vedel, da bosta oba nekje vzela denar oziroma nekaj napravila, vendar ni vedel točno, kaj bosta storila. Res sta oba obtoženca na glavni obravnavi zagovor glede tega dejstva spremenila in soglasno potrdila zagovor obtoženega R. S., da o nameravanem kaznivem dejanju nič ni vedel oziroma je to ugotovil šele, ko sta oba vstopila v njegov osebni avtomobil in je videl zmečkani denar. Vendar je sodišče prve stopnje docela prezrlo njegov zagovor, da je vedel, da sta šla nekam po denar, pri čemer, da je domneval, da sta si ga šla izposoditi. Sodišče druge stopnje posebel poudarja njegovo vedenje o finančni stiski obtoženega M. K. in o njegovem dolgu glede plačila stanarine. Če naj bi si šel denar izposoditi obtoženi M. K. k stari mami, ki živi v Š., potem obtoženega J. Š. ne bi potreboval zraven. Razen tega je šlo za nočni čas, ki zaradi takšnih opravil običajno ni primeren za obisk. Približno eno uro čakanja obtoženega R. S. z avtomobilom na dogovorjenem mestu prav nič ne kaže na njegovo prepričanje, da takratna njegova sostanovalca ponoči iščeta denar na zakonit način. Sodišče druge stopnje poudarja dejstvo iz zagovora obtoženega M. K. na glavni obravnavi, da pred trgovino, kjer je bil storjen rop, ni bilo mogoče parkirati osebnega avtomobila. Nadalje: sam obtoženi R. S. je povedal, da sta soobtoženca pritekla do njegovega osebnega avtomobila, ki je bil parkiran prav na dogovorjenem mestu, in da je takoj zatem, ko sta vstopila v avtomobil, tudi odpeljal. Takšno obnašanje ostalih dveh in takšna njegova naglica ne bi bila potrebna, če bi onadva prišla k njemu z izposojenim denarjem. Sploh pa enourno čakanje ne bi bilo potrebno, saj so tedaj vendar vsi trije živeli skupaj. Sicer pa je obtoženi R.S. po lastnem zatrjevanju vedel, da je oropana trgovina, v bližini katere je čakal na oba sostorilca, edina, ki je bila odprta do 22. ure. Tako dogovorjeno čakanje ob tej uri nikakor ni bilo naključno. Po njegovem zagovoru sta oba pritekla do avtomobila z denarjem v rokah in v žepih. Nekdo, ki si denar zakonito izposodi, ga ne nosi v rokah, pa tudi teči na dogovorjeno mesto mu ni trebaĐ Obtoženi R. S. je že v avtomobilu sprejel od soobtoženega M. K. 25.000,00 SIT gotovine. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem okrožne državne tožilke, da to ni malo denarja. Še posebej velja to za ta primer, saj je obtoženi M. K. vendar ropal zaradi finančne stiske. Čemu torej velikodušnost za nekaj, česar si obtoženi R.S. ni zaslužilĐ Končno je obtoženi R. S. po sprejetju denarja svoj avtomobil prepustil ostalima; ni šlo za nobeno slugo, pač pa za zakritje njegove udeležbe pri ropu. Samo obtožena M. K. in J. Š. je bilo mogoče identificirati kot sostorilca. Za njegovo sodelovanje v obsegu obtožbe se tako ni vedelo in se ne bi izvedelo, če ga oba soobtoženca v zagovorih v preiskavi ne bi družno obremenila. Sicer pa njegov ločen prihod s taksijem v gostilno, kjer sta bila že oba soobtoženca z njegovim avtomobilom, pritrjuje okrožni državni tožilki, da je na podlagi vseh navedenih dejstev edini pravilni zaključek, da je obtoženi R.S. že pred storitvijo kaznivega dejanja dobro vedel, kje in kako bosta sostorilca storila vnaprej dogovorjeno kaznivo dejanje, jima pred tem obljubil pomoč v obliki takojšnjega prevoza s kraja kaznivega dejanja, kar je tudi storil, bil zato nagrajen s 25.000,00 SIT, svojo udeležbo pa je skušal prikriti še iste noči in je po odkritju za sodišče pripravil nesprejemljiv zagovor, pri čemer ni pričakoval, da ga bosta soobtoženca na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom odločilno bremenila. Njun spremenjen zagovor na glavni obravnavi se tako pokaže zgolj kot neuspeli poskus izvleči obtoženega R. S. iz tega kazenskega postopka, kar je sicer uspelo v postopku na prvi stopnji z napačno presojo v tej sodbi navedenih pomembnih dejstev. Ob drugačni presoji istih dejstev se tako pokaže obtožba zoper njega kot dokazana in zato je tej ugotovitvi moral slediti krivdorek. Sodišče druge stopnje meni, da je obtoženi R.S. ravnal s krivdno obliko naklepa. Ker je sodeloval v dogovoru, kako bosta obtoženca prišla do denarja, pa je v celoti izpolnil dogovor glede njegove udeležbe pri tem, jima je s tem pomagal. Njegova dogovorjena pomoč - takojšnji prevoz s kraja ropa - je bila nujna, da sta mogla soobtoženca nemudoma zapustiti kraj storjenega kaznivega dejanja, da ne bi bila zalotena že tam. Sodišče druge stopnje opozarja zlasti na izpoved priče J. P., ki je zalotila obtožena M. K. in J. Š. med izvrševanjem ropa v trgovini, in je samoiniciativno takoj zatem ukrepala ter s pomočjo telefona v stanovanju priče V. S. v Š. obvestila policijo. Po izpovedbi te priče so policisti hitro prišli na kraj kaznivega dejanja. Zaradi vnaprej dogovorjenega prevoza, ki ga je opravil obtoženi R. S., je razumljivo, da obtožencev tam policisti niso mogli več izslediti. Za opravljeno pomoč je bil obtoženi R. S. tudi poplačan, kar samo po sebi napotuje na njegovo zavestno odločitev za sodelovanje pri kaznivem dejanju soobtožencev v obsegu pomoči. Za kaznivo dejanje ropa po III. in I. odstavku 213. člena KZ je zagrožena kazen zapora od petih do petnajstih let. Po I. odstavku 27. člena KZ se pomagač kaznuje, kakor da je kaznivo dejanje, pri izvršitvi katerega je pomagal, sam storil, vendar se sme kaznovati tudi mileje. Sodišče druge stopnje je izreklo milejšo kazen z upoštevanjem zgoraj navedenega pooblastila. V skladu z I. odstavkom 43. člena KZ je namesto pet let izreklo eno leto zapora. Pod to kazen omilitvena določila ne posegajo in gre tako za kazen, ki jo je sploh mogoče zakonito izreči. Nižja kazen od enega leta zapora bi že pomenila kršitev kazenskega zakona v korist obtoženega R. S.. Pogojna obsodba pa glede na II. odstavek 51. člena KZ ni mogoča. Sodišče druge stopnje opozarja, da je bila obtoženemu J. Š. kot sostorilcu izrečena enaka kazen. Vendar zaradi strogosti pravil o omilitvi in o nemožnosti izreka pogojne obsodbe drugačne kazni ni bilo mogoče izreči. Sicer pa je obtoženi R. S. vedel, da je pomagal pri najhujšem kaznivem dejanju zoper premoženje. Dokazano je, da je obtoženi R. S. sprejel iz roparskega izkupička 25.000,00 SIT gotovine. Na glavni obravnavi je ob obžalovanju pojasnil, da mu je bilo od te vsote nekaj denarja zaseženega, razliko v znesku 18.000,00 SIT pa je bil pripravljen plačati oškodovanki. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v spisu ni nobenega dokazila o zasegu gotovine (zapisnik ali potrdilo o zasegu), pač pa je v njem kuverta številka 3 z oznako 145, ki se ne nanaša na ostala soobtoženca, in je v njej 6.610,00 SIT gotovine. Ta je na sodnem depozitu sodišča prve stopnje pod številko ... (listni številki ... in ...). Glede na opravljeno preverko ta gotovina še nikomur ni bila vrnjena. Obtoženi R. S. tako dolguje lastnici trgovine J. J. razliko do zneska 25.000,00 SIT, torej znesek 18.390,00 SIT. Znesek 6.610,00 SIT bo moralo sodišče druge stopnje nemudoma izročiti oškodovani J. J.. Ker je bila soobtoženima M. K. in J. Š. odvzeta premoženjska korist ali naloženo plačilo te koristi, je sodišče druge stopnje odločilo,da je obtoženi R. S. dolžan plačati oškodovani J. J. znesek 18.390,00 SIT, ki je sicer vsebovan v njenem skupnem premoženjskopravnem zahtevku v višini 6,000.000,00 SIT brezobrestno. Ta zahtevek je bil postavljen šele na glavni obravnavi in ga je tako obtoženi R.S. pripoznal do višine 18.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje mu je tako naložilo še razliko v znesku 390,00 SIT, saj je zanjo zahtevek dokazan. Ker je bil obtoženi R. S. s to sodbo spoznan za krivega, obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje pa je postal z odločitvijo pod točko I te sodbe pravnomočen,je dolžan z ostalima soobtožencema nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka na prvi stopnji v znesku 11.500,00 SIT, ter prvostopno povprečnino v znesku 60.000,00 SIT. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja postopka na prvi in na drugi stopnji in njegovih premoženjskih razmer, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji. Z izdajo obsodilne sodbe zoper obtoženega R. S. je zavzeto tudi negativno stališče v njegovem odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke. Sodišče druge stopnje je spremenilo prostorek v krivdorek glede obtoženega R. S. v skladu s pooblastilom iz V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku. Pri odločanju o vseh treh pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. POUK O PRAVICI DO PRITOŽBE: Zoper odločbo pod točko I te sodbe ni pritožbe (I. odstavek 398. člena ZKP)Đ Zoper odločbo pod točko II te sodbe se imajo pravico pritožiti obtoženi R. S., njegovi najbližji svojci, zagovornik odvetnik D. T. in okrožna državna tožilka. Oškodovana J. J. sme izpodbijati samo odločbo o stroških kazenskega postopka. Rok za pritožbo znaša 15 dni. Pritožba se vloži pisno v dveh izvodih pri Okrožnem sodišču v Celju, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto kot dan izročitve sodišču.