Jedro

Glede na določbo 1. točke 13. odstavka 126. člena KZ se za manjšo premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki ne presega ene polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja, ne pa, kot meni zagovornik, v času sojenja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. G.S.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. G.S.S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 6.7.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 171. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ/77). Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1, določilo kazen 3 mesece zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2, pa kazen 5 mesecev zapora, nato pa mu je z upoštevanjem kazni 5 mesecev zapora, ki mu je bila določena v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 12.11.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.12.1998 po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.8.1999 deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ravnanje obsojenca, opisano v izreku, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu za to kaznivo dejanje v okviru pogojne obsodbe določilo kazen 6 mesecev zapora, z upoštevanjem kazni 5 mesecev zapora, določene v že navedeni pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, pa je obsojencu določilo enotno kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. V ostalem delu je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. G.S.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih ter drugih kršitev določb kazenskega postopka po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, saj pravice obrambe s tem, ko je sodišče prebralo zapisnike brez soglasja obsojenca, niso bile kršene, med glavno obravnavo pa tudi ni bilo ugotovljeno, da je obsojenec ni sposoben spremljati. Z navedbami, da je šlo za majhno premoženjsko škodo in da obsojenec ni lažno prikazoval dejanskih okoliščin, pa zagovornik ne pojasnjuje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva zagovornika obs. G.S.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Enako kot že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zagovornik obsojenca tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je kršitev kazenskega zakona podana, ker sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali višine povprečne čiste plače v gospodarstvu v času sojenja. Če bi ta podatek ugotavljalo, bi ugotovilo, da gre za majhno premoženjsko škodo, zaradi česar bi bil pregon zaradi kaznivega dejanja goljufije po 3. odstavku 217. člena KZ nedovoljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega postopka. Zagovornika obsojenca je potrebno ponovno, kakor je to storilo že drugostopenjsko sodišče, napotiti na določilo 1. točke 13. odstavka 126. člena KZ, ki je določal, da se za manjšo premoženjsko korist, škodo ali vrednost šteje znesek, ki ne presega ene polovice uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v Republiki Sloveniji v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja, ne pa, kot meni zagovornik, v času sojenja. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka torej ni podana.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče tudi povzeti, da naj bi bil kazenski zakon kršen tudi zato, ker v opisu obsojenčevih dejanj, ki jih vsebuje izrek prvostopenjske sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je v opisu obsojenčevih ravnanj opisan obsojenčev goljufivi namen že v času, ko si je dne 13.8.1993 in 11.10.1993 najel osebna avtomobila. Le zato, ker je v razlogih pravnomočne sodbe tak namen obsojenca obrazložen tudi s tem, da je pri oškodovancih ustvaril zmotno predstavo o svojih plačilnih sposobnostih, pa ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je podano neskladje med izrekom in razlogih pravnomočne sodbe oziroma kot vložnik navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Že v pritožbi, enako pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik obsojenca skuša prikazati, da so bile določbe kazenskega postopka kršene s tem, ker je sodišče na glavni obravnavi prebralo zapisnike o zaslišanju prič, ne da bi obsojenec s tem soglašal, da je prekršilo pravice obrambe s tem, ker je obsojencu sodilo, ne da bi bil navzoč zagovornik, ter s tem, ker je glavno obravnavo opravilo, čeprav obsojenec ni bil sposoben spremljati njenega poteka. V izogib ponavljanja se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in tudi v drugostopenjski sodbi, v katerih so bili podrobno in utemeljeno zavrnjeni očitki obrambe o zatrjevanih kršitvah določb kazenskega postopka.

Zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. G.S.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).