Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se odločitev glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 6.729.791 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.1996 dalje in stroške postopka prve stopnje 313.498,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.4.1996 dalje, vse v 15. dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 38.250,00 SIT v 15. dneh".

V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka 45.900,00 SIT v 15. dneh.

Obrazložitev

Za škodo, ki je tožniku nastala med služenjem vojaškega roka v JLA zaradi padca pri telovadbi 23.1.1991, je bila s sodbo sodišča prve stopnje naložena toženi stranki obveznost, da mora tožniku plačati po odbitku invalidnine 8,129.791,00 SIT odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ali pa priznana odškodnina zniža. V reviziji vztraja pri ugovoru zastaranja zahtevka. Poudarja, da je bil tožnik odpuščen iz bolnice 19.4.1991, da je bil zatem 42 dni na rehabilitaciji ter se je tako zdravljenje končalo 31.5.1991, medtem ko je bila odškodninska tožba vložena 2.6.1994 to je po preteku 3 let od končanega zdravljenja. Sicer pa so bile odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojene v previsokih zneskih. Neposredna posledica poškodbe je le depresija, ne pa ostale tožnikove težave. Tudi odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi prestanega strahu sta priznani v previsokih zneskih, kar vse predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Na revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je iztoževal odškodnino za tri oblike nepremoženjske škode ter mu je bila pravnomočno dosojena sledeča odškodnina: za telesne bolečine 3,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi strahu 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti od sicer ugotovljene škode 11,000.000,00 SIT in po odbitku invalidnine še razlika 4,129.791,00 SIT. Taka odškodnina je bila tožniku priznana v postopkih na prvi in drugi stopnji na podlagi naslednjih ugotovitev: pri padcu z višine je tožnik 23.1.1991 utrpel stisnjen zlom telesa tretjega in petega vratnega vretenca, stisnjen zlom telesa šestega in sedmega prsnega vretenca, odkrušenje telesa drugega vratnega vretenca, zlom trnastega podaljška prvega prsnega vretenca, udarnino levega komolca, medenice in ledij, zlom obeh koželjnic nad zapestjema, zlom obeh čolničkov in zvin vrata levega skočnega sklepa. Med zdravljenjem je trpel hude telesne bolečine 24 dni, lahke telesne bolečine 1 mesec in pol ter naslednje nevšečnosti med zdravljenjem: hospitalizacijo 4 mesece in 3 tedne, bil je 32 krat rentgensko slikan, mavec pa je nosil 6 tednov ter ovratnico 3 tedne. Ob padcu je doživel primaren strah, sekundarnega pa je trpel zaradi zaskrbljenosti v zvezi z izidom zdravljenja po poškodbi hrbtenice. Iz kirurškega gledišča se kaže zmanjšana življenjska aktivnost v zmanjšani gibljivosti hrbtenice in v omejeni gibljivosti zapestnega sklepa, iz nevropsihiatričnega gledišča pa v nastali depresiji po nesreči, zaradi katere tožnik ni sposoben ne za študij in ne za kakršnokoli delo, nastal pa je še preplet te depresije in osebnostne dezorganizacije, zaradi česar ni prav nobene možnosti, da bi bil tožnik učinkovit pri študiju ali pri delu.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik odpuščen iz bolnice 19.6.1991 in da se je zdravil še naprej. Zato sta zaključili, da toženkin ugovor zastaranja ni utemeljen in sta ta njen ugovor zavrnili.

Na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje (tako glede dolžine zdravljenja kot glede okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev obsega škode in posameznih oblik le-te), je revizijsko sodišče vezano. V zvezi s ponovljenim ugovorom zastaranja je potrebno opozoriti revidenta na jasne ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da se tožnikovo zdravljenje ni končalo 3 leta preje kot pa je tožnik vložil odškodninsko tožbo, pač pa pozneje. Pri presoji vprašanja ali je ugovor zastaranja podan in kar je pravno vprašanje, sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz pravno pravilnih izhodišč, ki jih ne predstavlja zgolj datum odpusta poškodovanca iz rehabilitacije po hudih poškodbah, pač pa med drugim okoliščine, ki so podlaga za ugotovitev višine škode (prvi odstavek 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in ki pri telesnih ter duševnih bolečinah praviloma ne nastopijo preje kot pa je zdravljenje končano. Ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča ni nudilo podlage za zaključek, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano pred 2.6.1991 in zato je pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da toženkin ugovor zastaranja ni utemeljen.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v delu, s katerim se pobija višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik je bil ob poškodbi star šele 19 let, iz ugotovitev nižjih sodišč pa izhaja, da je pri tožniku nastala depresija posledica obravnavane nezgode in da zgolj že zaradi te ni sposoben ne za študij in ne za kakršnokoli delo. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti utemeljen v višini 11,000.000,00 SIT (na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR). Celotna škoda, ki je tožniku nastala na področju duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, je tako posledica zgolj obravnavanega škodnega dogodka in zato na obseg te škode (ki je 100% že zaradi depresije), za katero je bila priznana odškodnina 11,000.000,00 SIT, ni mogla vplivati še pri tožniku ugotovljeno osebnostna dezorganizacija in s katero revizija utemeljuje svoja izvajanja o previsoki odškodnini iz obravnavanega naslova.

Je pa utemeljena revizija v delih, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu. Intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem in ki jih bo občasno trpel v manjši intenzivnosti tudi v bodoče, po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje višje odškodnine kot 2,000.000,00 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da predstavlja v tem primeru pravično odškodnino za telesne bolečine v smislu določb prvega in drugega odstavka 200. ter 203. člena ZOR znesek 2,000.000,00 SIT in da višji zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi prestanega strahu pa predstavlja v tem primeru znesek 600.000,00 SIT, medtem ko višja odškodnina za strah ni utemeljena, saj je tožnik po ugotovitvah izvedencev, kot sta dognali sodišči nižjih stopenj, utrpel le kratek primarni strah, sekundarnega pa predvsem do pregleda v bolnišnici in zatem še zaradi izida zdravljenja, povezanega z zaskrbljenostjo o izidu rehabilitacije. Revizijsko sodišče je glede na tako presojo delno ugodilo reviziji toženke in odškodnini za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi strahu znižalo za 1,000.000,00 oziroma 400.000,00 SIT in na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP sodbi nižjih sodišč ustrezno spremenilo. V preostalem delu pa je revizijo toženk zavrnilo, ker ni bila utemeljena (393. člen ZPP).

Spremenjena sodba je po presoji revizijskega sodišča vplivala tudi na stroškovno odločbo sodišč nižjih stopenj. Tako gredo tožniku stroški le od zahtevka, s katerim je uspel, toženki pa gre povrnitev pritožbenih in revizijskih stroškov prav tako od zneska, za katerega je uspela znižati svojo odškodninsko obveznost. Tožniku gre povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji v celoti za izvedence (129.958,00 SIT kot je že odločilo sodišče prve stopnje), zastopniški stroški pa od dosojene glavnice (183.540,00 SIT, odmerjenih po odvetniški tarifi ter specificiranih v stroškovniku - l. št. 62), skupno tako 313.498,00 SIT. Toženi stranki pa gre povrnitev stroškov pritožbenega postopka 38.250,00 SIT (od uspelega dela - 1,400.000,00 SIT), ter revizijskega postopka (enak uspeh kot v pritožbenem postopku)

45.900,00 SIT. Vsi stroški so odmerjeni po odvetniški tarifi.

Stroški, ki gredo tožeči stranki na eni strani in toženi stranki in ki so odmerjeni po odvetniški tarifi, so razvidni iz izreka te odločbe. Stroškovna odločba temelji na določbah prvega odstavka 166. in 154. člena ZPP.