Jedro

Nižji sodišči sta obstoj javne koristi za razlastitev pravilno ugotovili na podlagi prostorskih izvedbenih aktov, ki jih je za izgradnjo (kompleksa) pokopališča sprejela predlagateljica. Za izgradnjo pokopališča je potrebna razlastitev z odvzemom lastninske pravice in milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Razlastitev z odvzemom lastninske pravice je potrebna tudi za gradnjo spremljajočih objektov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v razlastitvenem postopku nasprotnim udeležencem v korist predlagateljice odvzelo lastninsko pravico na nepremičnini s parc. št. 4925/2, vpisani v vl. št. 4439, k.o. ..., ki je v naravi travnik v izmeri 706 m²; in predlagateljico zavezalo k plačilu odškodnine nasprotnim udeležencem v višini, kot izhajajo iz izreka sklepa prvostopenjskega sodišča. 2. Pritožbeno sodišče je pritožbama prve nasprotne udeleženke in drugega nasprotnega udeleženca delno ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev o njunih odškodninah, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sicer je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentov

3. Zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom sta prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sklepa nižjih sodišč spremeni tako, da se predlog za razlastitev zavrne, podredno, naj sklepa nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo določb 18., 19., 22. in 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ). Sodišče mora ugotoviti, da obstoji javna korist in da je ni mogoče uresničiti brez razlastitve. O razlastitvi mora odločiti v najmanjšem možnem obsegu. Navedenega sodišči nista storili. V konkretni zadevi bi bilo javno korist mogoče doseči z ustanovitvijo potne služnosti. Sodišče ni ugotavljalo vsebine prostorskega ureditvenega načrta, ki izkazuje javno korist. Na sporni nepremičnini ne bo pokopališča, zato je podana zmotna uporaba materialnega prava. Tega sodišče ni ugotavljalo in je sodba v tem delu neobrazložena. V nobenem aktu ni navedene infrastrukture, ki se bo na zemljišču nahajala. V nadaljevanju revizije revidenta opisujeta naravo lastninske pravice in bistvene elemente, ki morajo biti podani pri poseganju vanjo z razlastitvijo. Navajata, da predlagateljica zemljišča ne potrebuje, saj naj bi po njem potekala povezovalna cesta. Prva nasprotna udeleženka je ves čas dokazovala, da predlagateljica cesto lahko zgradi po drugih zemljiščih, ki so v njeni lasti. Predlagateljica ni izkazala, da zemljišče potrebuje. Leta 2008 je cesto zgradila na drugem zemljišču, novi projekti pa na sporni nepremičnini predvidevajo gradnjo parkirišča. Predlagateljica razpolaga z več kot 8000 m² zemljišč, ki se nahajajo v neposredni bližini. Parkirišča lahko zgradi na teh zemljiščih. Pravica na nepremičnini se v javno korist lahko odvzame ali omeji (18. člen ZSZ). Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 28. člena ZSZ. Razlastitev je neracionalen ukrep. Sodišči se nista ukvarjali z možnostjo omejitve lastninske pravice, čeprav zakon in obstoječa sodna praksa (glej odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 1204/2006) nanjo napotujeta.

Odgovor nasprotne stranke

4. Predlagateljica v odgovoru na revizijo opozarja, da je predvidena gradnja pokopališča s celotno infrastrukturo, česar ni mogoče zagotoviti drugače kot z razlastitvijo. Ustanovitev služnosti pri gradnji takšne funkcionalno zaključene celote ne pride v poštev. Prostorski izvedbeni načrt je sestavljen iz tekstualnega in grafičnega dela. Sodišče je na tej listinski podlagi ugotavljalo dejansko stanje, ki ga revidenta nedopustno izpodbijata preko zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopkovnih določb. Predlagateljica mora graditi v okviru prostorskih izvedbenih planov. Cesta, ki jo je zgradila, ima naravo začasnosti. Glede na navedeno predlaga revizijskemu sodišču, da neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Revidenta sta v postopku revizije vložila dodatno vlogo, ki je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je prepozna (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP), morajo biti revizijski razlogi obrazloženi. To pomeni, da je treba vsak revizijski očitek natančno opredeliti. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz (verjetno) 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni konkretiziran v zadostni meri, da bi bil upošteven, oziroma po svoji vsebini pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Zmotne uporabe materialnega prava pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, revizijsko sodišče ni ugotovilo.

8. Revidenta sicer pravilno opozarjata na elemente zahtevane presoje pri razlastitvi, vendar zmotno menita, da je nižji sodišči nista opravili. Nižji sodišči sta obstoj javne koristi za razlastitev pravilno ugotovili na podlagi prostorskih izvedbenih aktov, ki jih je za izgradnjo (kompleksa) pokopališča sprejela predlagateljica. Za izgradnjo pokopališča je potrebna razlastitev z odvzemom lastninske pravice in milejši ukrepi ne pridejo v poštev (glej tudi drugi odstavek 22. člena ZSZ). Revidenta navajata, da naj bi predlagateljica na spornem zemljišču za potrebe pokopališča zgradila povezovalno cesto oziroma parkirišče. Takšna zatrjevanja jima ne morejo koristiti, saj skladno s 3. členom ZSZ poleg pokopališča med objekte javne infrastrukture spadajo tudi spremljajoči objekti (povezovalna cesta, parkirišče). Ob tem ni dvoma, da je razlastitev z odvzemom lastninske pravice potrebna tudi za gradnjo spremljajočih objektov.(1) Na tem mestu velja še dodati, da je sklicevanje na odločbo Višjega sodišča v Celju neutemeljeno in ne more izpodbiti navedenih stališč. Zaključki višjega sodišča, ki revizijskega sodišča ne zavezujejo, se namreč nanašajo na povsem drugačen konkretni dejanski stan (odvzem za potrebe izgradnje parkirišča in pešpoti ob njem, zabetoniranja robnikov, ureditve brežine in prostora za komunalne vode).

9. Izgradnja (kompleksa) pokopališča je specifična, saj gre za izgradnjo funkcionalno zaključene celote. V tem okviru sta zadevo presojali tudi nižji sodišči, medtem ko revidenta, ki razlastitvi z odvzemom lastninske pravice nasprotujeta, nista zmogla (pravočasno) postaviti ustreznih (dovolj konkretiziranih) ugovornih trditev. Izgradnja povezovalne ceste oziroma parkirišča iz zgoraj pojasnjenih razlogov nista okoliščini, ki bi sami po sebi narekovali spremembo odločitve. Prva nasprotna udeleženka je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem kljub številnim vlogam le v eni izmed njih navedla, da predlagateljica ni pojasnila, zakaj za servisno pot ob vseh zemljiščih, ki so v njeni lasti, potrebuje prav sporno zemljišče. Njen (pavšalen) ugovor sta nižji sodišči s sklicevanjem na prostorske izvedbene akte utemeljeno zavrnili. Revidenta šele v pritožbi zoper prvostopenjski sklep oziroma v reviziji navajata, da je prva nasprotna udeleženka ves čas postopka dokazovala, da bi predlagateljica cesto lahko zgradila na drugih svojih zemljiščih; da bi lahko tam zgradila tudi parkirišča; da gre za 8000 m² zemljišč v neposredni bližini pokopališča;... Takšna konkretizacija ugovornih navedb z navajanjem pritožbenih in revizijskih novot ni upoštevna (glej prvi odstavek 337. člena in 372. člen ZPP).

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.

11. Smiselna uporaba določil ZPP temelji na 37. členu Zakona o nepravdnem postopku.

Op. št. (1): Podobna stališča izhajajo tudi iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 6/2006 z dne 17. 5. 2006, II Ips 231/2006 z dne 23. 11. 2006 in številnih drugih.