Jedro

Zapadlost terjatve do dolžnika je bistveni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj. Zgolj obstoj preživninske obveznosti (ob njeni nezapadlosti) še ne daje temelja za izpodbijanje dolžnikovih pravni dejanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožene stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanja tretjega toženca (sklenitev pogodbe o preužitku s prvim in drugim tožencem z dne 16. 9. 2011) ter podredne tožbene zahtevke za razveljavitev omenjene pogodbe, za izbris vpisa v zemljiško knjigo in na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe pa je zavrglo. Tožnikoma je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam, vsakemu 1558,25 EUR.

2. Tožnika sta se zoper sodbo in sklep pritožila, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP); predlagata njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očitata, da je z opustitvijo vročitve vabila prvemu tožniku na glavno obravnavo 26. 11. 2014 zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Poleg tega naj bi sodišče z zavrnitvijo prošnje za preložitev naroka kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Omenjata še, da je bil narok kratek in bi lahko brez škode potekal kadarkoli kasneje. Tožnika še navajata, da ne drži zaključek sodišča, da ob vložitvi tožbe nista imela zapadlih in neplačanih terjatev, poleg tega pa naj bi bilo treba pri preživninskih terjatvah 255. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) zapadlost upnikove terjatve razlagati širše. Prav tako je po mnenju pritožnikov izkazan pravni interes za vse postavljene zahtevke, tudi za zahtevek na ugotovitev ničnosti.

3. Tožene stranke so na pritožbo odgovorile. Predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba in sklep sta pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo. V skladu s 137. čl. ZPP se namreč pisanja v primeru, da ima stranka pooblaščenca, vročajo njemu. To velja tudi za vabila na naroke. Tako tudi za vabilo na prvi narok velja, da je vročitev opravljena osebno stranki, če je vročena pooblaščencu (6. odst. 142. čl. ZPP). V predmetni zadevi je sodišče določilo nov datum za narok na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer sta bila prisotna tako pooblaščenec obeh tožnikov, kot tudi zakonita zastopnica drugega tožnika. S podpisom sta se tudi odpovedala posebnemu vabilu. Prvi tožnik je bil tako seznanjen z datumom novega naroka že ob zaključku prvega naroka 29. 9. 2014. Sodišče mu je sicer kljub temu poslalo še posebno pisno vabilo, vendar to ni bilo potrebno: na narok je že bil pravilno vabljen.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo prošnjo za preložitev naroka, saj ta ni bila utemeljena. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so bili naroki v drugih zadevah, ki naj bi bili razlog za prošnjo za preložitev naroka v tej, razpisani kasneje kot v tej zadevi. Ni šlo torej za nikakršen nepredviden vzrok zadržanosti, pooblaščenec pa bi si ob ustrezni skrbnosti lahko pravočasno zagotovil nadomeščanje (bodisi na naroku v tej ali pa v kakšni drugi zadevi). Trajanje naroka na povedano v ničemer ne vpliva. Kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic pritožbeno sodišče tu ne vidi.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo relevantne določbe OZ, ko je zavrnilo zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, za kar je zlasti v 9. točki sodbe navedlo izčrpne in pravilne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje in jim nima česa dodati. Splošni pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika so določeni v 255. čl. OZ in prvi je, da ima upnik zapadlo terjatev do dolžnika. Res je, da ima tretji toženec do tožnikov preživninsko obveznost, vendar le-to redno izpolnjuje in je zgolj v nekaj primerih zamudil s svojo izpolnitvijo za nekaj dni. Vse obveznosti je že pred vložitvijo tožbe poravnal. Konkretno pritožba tega niti ne prereka. Tako torej ni izkazano niti to, da bi tožnika imela zapadlo terjatev do tretjega toženca. Zgolj obstoj preživninske obveznosti (ob njeni nezapadlosti) še ne daje temelja za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Ni pa videti razloga, da bi se pojem zapadlosti pri preživninskih obveznostih razlagal „širše“.

9. Pritožbene navedbe, da tožnika imata pravni interes za ugotavljanje ničnosti tujega posla, so pavšalne, zato nanje ni mogoč podrobnejši odgovor od tega, da navedeno ne drži. Četudi bi tožnika uspela s svojimi zahtevki, od tega ne bi imela nobene neposredne koristi, saj ne bi od tretjega toženca dobila nič več, niti ne bi mogla na podlagi te odločitve sprožiti kakšnega drugega sodnega postopka, v katerem bi lahko od njega kaj zahtevala. Iz povedanega jasno izhaja, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe. Prav tako pa v skladu s 1. odst. 95. čl. OZ ne moreta zahtevati razveljavitve pogodbe, saj nista njena pogodbenika.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo nobenih napak, ju je na podlagi 353. čl. in 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo, pritožbo pa zavrnilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnika stroškov svoje neuspele pritožbe nista priglasila, odgovor na pritožbo pa glede na popolne in pravilne razloge izpodbijane odločbe in glede na očitno neutemeljenost pritožbe ni bil v ničemer potreben, zato v skladu s 155. čl. ZPP stroške zanj trpijo toženci sami.