Jedro

Darilna pogodba s toženko očitno prikriva kupno ali drugačno odplačno pogodbo s sinom toženke. V obravnavanem primeru je prišlo tako do simulacije pogodbenih strank (toženka nastopa kot t. im. slamnata obdarjenka), kot tudi do simulacije vsebine pogodbe, saj namen pogodbenih strank ni bil v neodplačni naklonitvi nepremičnin. Sporna darilna pogodba je zato nična in kot taka nima učinka med pogodbenima strankama.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da sta darilna pogodba z dne 4. 2. 2008 med toženo stranko kot obdarjenko in tožečo stranko kot darovalcem o podaritvi parc. št. 1004/2 ter 1007/3, vpisani v vl. št. 1272 k.o. X, ter zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedenih nepremičninah v korist tožene stranke, neobstoječa pravna posla in zato brez učinka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.850,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo sodbe. Tožnik ima glede na ugotovitev neučinkovitosti pogodbe pravni interes na prepovednem zahtevku. Sodišče bi moralo vsebinsko odločiti o zahtevku in mu ugoditi ali pa v primeru, če je sodišče ugotovilo, da gre za obstoječnost pravde, tožbeni zahtevek zavreči. S tem ne bi bila vsebinsko, temveč zgolj procesno rešena zadeva. Vsebinska rešitev pa ima meritorne učinke in je zato napačna.

3. Toženka se v pritožbi zoper obsodilno sodbo najprej sklicuje na pomanjkanje pogojev, ki jih drugi odstavek 181. člena ZPP določa za dopustnost ugotovitvene tožbe. Tožnik nima pravnega interesa, saj je o obstoju in neobstoju darilne pogodbe že bila v času vložitve tožnikove ugotovitvene tožbe v teku pravda P 322/2009, v kateri toženka uveljavlja od tožnika na podlagi iste darilne pogodbe dajatveni zahtevek za izstavitev z.k. dovolila za vknjižbo lastninske pravice. Če bo tožnik z ugovori v tej pravdi uspel, bo pravnomočno zavrnjen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. Ugotovitvena tožba je povsem nepotrebna, z njo se le podvaja obravnavanje iste stvari. V obravnavanem primeru ni šlo za navidezno pogodbo. Tožnik se je dogovoril z D.J., da bo obravnavani nepremičnini podaril njegovi materi. Darilno pogodbo s takšno vsebino in nepogojnim zemljiškoknjižnim dovoljenjem je tožnik zatem tudi podpisal. Toženka je pojasnila, da sta ji bili navedeni parceli izročeni v zameno za denarni posojili, ki ju je dala sinu. Poleg tega je imela interes za pridobitev navedenih parcel, ker je solastnica družbe, ki ima sedaj v najemu športno poslovni objekt, kateremu funkcionalno služita podarjeni parceli. Svojo voljo in namen obdarovati toženko je tožnik izkazal s podpisom pisne darilne pogodbe in pooblastilom D.J., da izpelje celotni postopek.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožnik je vložil zoper toženko ugotovitveno tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je darilna pogodba in v njej vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo, sklenjena med njim kot darovalcem in toženko kot obdarjenko za nepremičnini parc. št. 1004/2 in 1007/3 k.o. X, neučinkovita. Tožena stranka v pritožbi najprej ugovarja pomanjkanje pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveno tožbo po drugem odstavku 181. člena ZPP. Pritožba glede tega nima prav, saj je tožnik v tožbi izčrpno utemeljil pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Toženka je namreč že v sodnem postopku zahtevala realizacijo darilne pogodbe. Pravnomočna odločitev v tej zadevi torej pomeni, da bo odstranjen dvom o obstoju oziroma neobstoju pravnega razmerja med strankama. Prav tako tožniku ni mogoče odvzeti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zato, ker ima v pravdi P 322/09, ki teče pred istim sodiščem med istima pravdnima strankama, možnost kot tožena stranka postaviti vsebinsko enak ugovor navideznosti pogodbe, glede na to, da je tožena stranka kot druga pogodbenica vložila tožbo na izpolnitev navidezne pogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navideznosti darilne pogodbe z dne 4. 2. 2008, s katero je tožnik podaril toženki dve parceli, oprlo na ugotovitev, da tožnik kot darovalec ni imel nobenega namena pravnoposlovno sodelovati s toženko kot obdarjenko in do nje ni imel nikakršnega darilnega namena, enako toženka ni imela nobenega namena pridobiti sporni parceli za lastno korist, temveč je z vstopom v pravno razmerje zasledovala koristi svojega sina. Ugotovilo je torej, da je šlo za sporazumno razhajanje med voljo pogodbenikov in izjavo te volje navzven, katere namen je bil doseči povsem druge učinke. Po izvedenem dokaznem postopku so se izkazale kot resnične trditve tožnika, da je bila darilna pogodba navidezna, saj je bila posledica dogovora s sinom toženke, da se na ta način doseže izpolnitev njunega poslovnega dogovora (pogodba o prodaji poslovnega deleža med tožnikom in družbo H., d.o.o., katere direktor je bil sin tožene stranke). Logične, prepričljive in v skladu z vsemi listinskimi dokazi so trditve ter izpovedba tožnika, da ni imel nikakršnega namena obdariti toženko, ki je niti ni dobro poznal, niti za to ni bilo nobenega razumnega razloga, pač pa je s sklenitvijo te pogodbe želel razrešiti pogodbeno razmerje s toženkinim sinom, saj slednji zaradi izigravanja upnikov pogodbe z njim ni želel sklepati. To pa pomeni, da je v obravnavanem primeru prišlo tako do simulacije pogodbenih strank (toženka nastopa kot t. im. slamnata obdarjenka), kot tudi do simulacije vsebine pogodbe, saj namen pogodbenih strank ni bil v neodplačni naklonitvi nepremičnin. Očitno torej darilna pogodba s toženko prikriva kupno ali drugačno odplačno pogodbo s sinom toženke kot pogodbenikom glede obveznosti, ki izvirajo iz njunega poslovnega razmerja. Sporna darilna pogodba je zato nična in kot taka glede na določbo 50. člena Obligacijskega zakonika – OZ nima učinka med pogodbenima strankama. Pritožbene trditve, s katerimi toženka zagovarja stališče, da pogodba ni navidezna (tožnik jo je podpisal, toženka je z darilom soglašala, parceli sta bili podarjeni v zameno za denarni posojili sinu, imela je interes za pridobitev obeh parcel kot solastnica družbe V.) so nerelevantne, pa tudi v nasprotju z dejstvi, pravilno ugotovljenimi v dokaznem postopku.

7. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke v delu, v katerem zahteva, da se toženki prepove terjati od tožnika izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na spornih dveh parcelah. Pritožba tožeče stranke ima sicer prav, ko ugovarja razlogom prvostopenjske sodbe o pomanjkanju pravnega interesa, češ da bo tožnik v drugi pravdi, v kateri od njega toženka zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, uveljavljal svoje ugovore in dosegel zavrnitev toženkinega zahtevka. Pač pa za takšen zahtevek tožeče stranke ni nobene pravne podlage, saj bi bila s tem toženki odvzeta njena pravica do pravnega varstva.

8. Ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).