Jedro

Iz 12. čl. zakupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen kompleks zemljišč (zapustnikov, zakupljen, ali oboje skupaj), ki bi ustrezal kriterijem zaščitene kmetije. V 12. čl. je namreč le povzeta abstraktna pravna norma iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Pritožnica torej v obravnavanem postopku ni uspela dokazati, da naj bi šlo pri sporni zakupni pogodbi za tako pogodbo, pri dedovanju katere bi bi bilo potrebno uporabiti poseben zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v zapuščinskem postopku po pokojnem V.C. ugotovilo, da njegova zapuščina obsega solastništvo večjega števila parcel na območju katastrskih občin B. in V. ter pravice in obveznosti iz zakupne pogodbe, ki je bila dne 28.2.2006 sklenjena med RS Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zakupodajalcem ter pokojnim V.C. kot zakupnikom. Odločilo je, da na podlagi dednih izjav dedujejo zapustnikove nepremičnine dediči Vi.C., K.C. in T.C., vsak do 1/3, medtem ko pravice in obveznosti iz zakupne pogodbe dedujejo vsi trije kot skupnost dedičev.

Proti sklepu se pritožuje dedinja Vi.C., ki predlaga razveljavitev sklepa v delu, ki se nanaša na pravice in obveznosti iz zakupne pogodbe oziroma spremembo sklepa v tem delu tako, da deduje pravice in obveznosti iz te pogodbe le ona. Predlaga še, naj se odloči, da se zakupna pravica vpiše v zemljiško knjigo na njeno ime. Opozarja, da je že v vlogi z dne 15.9.2008 sodišču obrazložila svoj predlog, naj se jo določi kot izključno naslednico pravic in obveznosti iz zakupne pogodbe, sodišče pa je kljub temu odločilo, da te pravice dedujejo vsi trije zakoniti dediči. To je po njenem mnenju v nasprotju z 12. čl. zakupne pogodbe. Pritožnica in njen pokojni mož sta namreč že od leta 1985, ko sta sklenila zakupno pogodbo s Kmetijsko zadrugo za dobo 25-ih let, obdelovala sporno zemljišče v sklopu svoje kmetije, tako da je parcela št. 3062 z ostalimi zemljišči predstavljala celotno kmetijo. Prav zato sta pridobila status kmeta, o čemer predlagata dokazilo. Na zemljišču sta posadila trte in oljke in ves čas na njem delala ter postavila tudi ustrezno infrastrukturo. Pritožnica meni, da je edina, ki je usposobljena nadaljevati delo. Povzema besedilo 12. čl. zakupne pogodbe, ki mu sodišče ni sledilo in je zato po mnenju pritožnice odločitev v nasprotju s kriteriji zaščitene kmetije, katero lahko deduje le eden od dedičev, ne glede na to, da bi bili mogoče vsi trije videti kot enakovredni. Pritožnica je ves čas aktivno sodelovala pri vseh opravilih vzdrževanja vinograda, medtem ko je bila aktivnost ostalih dveh dedičev bistveno manjša. Upoštevajoč omejitev iz 12. čl. pogodbe, da se zakupna pravica deduje le kot celota, pritožnica predlaga spremembo sklepa tako, da se odloči, da pravice iz zakupne pogodbe v celoti deduje ona. Pravilnost njenega stališča naj bi potrjevala tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 776/2005 in II Ips 15/2008. Pritožba ni utemeljena.

Odločbi, na kateri se pritožba sklicuje, nista v tem postopku upoštevni že zato, ker se nanašata na drugačno dejansko stanje kot se obravnava v tem primeru. Iz obrazložitve navedenih odločb namreč izhaja, da se nanašata na vprašanje dedovanja zaščitene kmetije in oceno usposobljenosti dediča za prevzemnika take kmetije. V tem postopku pa je dedinja Vi.C. sodišču predložila zakupno pogodbo, sklenjeno med njenim pokojnim možem in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter predlagala, naj se jo določi za izključno naslednico te zakupne pogodbe. Predlog je argumentirala s tem, da naj bi vinograd na zakupljenem zemljišču postavila skupaj s pokojnim možem in ga tudi ves čas obdelovala, zaradi česar naj bi bila edina usposobljena nadaljevati delo.

Zakupna pogodba se praviloma prenaša na dediče (tretji odstavek 26. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih in 618. čl. Obligacijskega zakonika). Zakon o kmetijskih zemljiščih določa vsebinske pogoje, od katerih je odvisno, ali se bo ta pravica dedovala po splošnih predpisih ali se bo zanjo uporabil Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Slednji pride v poštev takrat, kadar kmetija (zemljišča) v lasti zakupnika sama ali skupaj z zakupljenimi zemljišči oziroma zakupljena zemljišča ali zakupljena kmetija sama izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo. Pritožnica ni nikoli trdila, da bi ostala zemljišča, ki jih je zapustnik imel, predstavljala zaščiteno kmetijo, oziroma da bi njegova zemljišča skupaj z zakupljenim izpolnjevala kriterije zaščitene kmetije. Trdila je le, da je skupaj z možem na zemljišču in na ostalih parcelah, ki jih je imel v solasti, delala, postavila vinograd in ga vzdrževala. Pritožbi pa prilaga le še dokazilo o dolgoročni kooperacijski pogodbi in o obdelovanju vinograda, kar naj bi potrjevalo njeno upravičenost za pridobitev statusa kmeta (priloga A15). Tudi iz 12. čl. zakupne pogodbe ni mogoče sklepati, da je šlo v obravnavanem primeru za takšen kompleks zemljišč (zapustnikov, zakupljen, ali oboje skupaj), ki bi ustrezal kriterijem zaščitene kmetije. V 12. čl. je namreč le povzeta abstraktna pravna norma iz tretjega odstavka 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, saj drugi odstavek navedenega člena pravi: „Zakupna pravica po tej pogodbi se deduje le kot celota, v primeru, da so zemljišča po tej pogodbi sestavni del posesti kmetije, ki ustreza kriterijem zaščitene kmetije... v ostalih primerih se zakupna pogodba ne deduje.“ Pritožnica torej v obravnavanem postopku ni uspela dokazati, da naj bi šlo pri sporni zakupni pogodbi za tako pogodbo, pri dedovanju katere bi bi bilo potrebno uporabiti poseben zakon. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).