Jedro

Glede na obrambo tožene stranke, da ne ve, katere stroške tožeča stranka kot upravnik terja od tožene stranke in po kakšnem ključu jih je razdelila med etažne lastnike, je bilo na tožeči stranki primarno trditveno, nato pa še dokazno breme za utemeljitev vtoževanih terjatev. Zgolj njena navedba v prvi pripravljalni vlogi, naj sodišče predložene dokaze, šteje tudi kot tožbene navedbe, zgoraj omenjenemu trditvenemu bremenu ne zadosti. Sodišče namreč iz predloženih dokazov ni dolžno črpati manjkajočo trditveno podlago spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. 0659 Ig 6447/2007 z dne 29. 09. 2007 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 619,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka „iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na obrambo tožene stranke, da ne ve, katere stroške tožeča stranka kot upravnik terja od tožene stranke in po kakšnem ključu jih je razdelila med etažne lastnike, je bilo na tožeči stranki primarno trditveno, nato pa še dokazno breme za utemeljitev vtoževanih terjatev. Zgolj njena navedba v prvi pripravljalni vlogi z dne 09. 12. 2008, naj sodišče predložene dokaze (fakture dobaviteljev, iz katerih je razviden strošek za posamezno storitev za celoten objekt, potrdil o plačilih, ki dokazujejo, da je tožeča stranka račune dobaviteljem plačala ter delilnike stroškov, iz katerih je razviden ključ delitve, kot tudi izpisek iz knjigovodske evidence), šteje tudi kot tožbene navedbe, zgoraj omenjenemu trditvenemu bremenu ne zadosti. Toliko bolj zato, ker so same trditve tožeče stranke v tej vlogi med seboj v nasprotju, saj najprej v I. točki vloge navaja, da celotni vtoževani znesek 1.533,57 EUR predstavlja stroške, ki jih je tožeča stranka založila za toženo stranko, saj je poravnavala račune dobaviteljev storitev blaga in energije, nato pa v II. točki navaja, da vtožuje tudi stroške upravljanja kot pogodbeno dogovorjeno nagrado za delo tožeče stranke kot upravnika. Zato je pravilen očitek prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka specificirati tožbeni zahtevek po posameznih postavkah in obrazložiti njihovo višino ter povezavo (posebej za vsako postavko) med posameznimi predloženimi dokazi ter ključ delitve, po katerem odpade določen strošek (po vsaki posamezni postavki) na toženo stranko. Le tako bi imela tudi tožena stranka možnost učinkovite obrambe zoper uveljavljani tožbeni zahtevek, prvostopenjsko sodišče pa možnost preizkusa utemeljenosti le-tega. Tako se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev, ker je v nasprotju s stanjem spisa ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev na kaj se vtoževani znesek nanaša ter glede načina izračuna vtoževanih zneskov. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z razlogi prvostopenjskega sodišča, da sodišče ni dolžno iz predloženih dokazov črpati manjkajočo trditveno podlago spora. Drugače povedano: svojega trditvenega bremena po 212. členu ZPP pritožnica ne more prevaliti na sodišče. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k rešitvi pritožbe, v odgovoru celo navaja novote glede spornosti njenega lastništva, zato njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da je tudi tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.