Jedro

Toženka ne uporablja več, kot znaša njen delež, in tudi souporabe preostalim solastnicam ne brani. Zahtevek za uporabnino zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za solastninski delež tožnic. Ugotovilo je, da toženka ne uporablja celotne nepremičnine in da tožnicam tudi ne brani souporabe.

Zoper sodbo se tožnice pritožujejo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagajo razveljavitev sodbe. Navajajo, da toženka pred smrtjo pokojne M. V. ni bila solastnica nepremičnine, je pa v njej bivala s soglasjem lastnice. Po njeni smrti je podedovala 1/8 solastninski delež, kasneje pa ga je z odkupom drugih deležev povečala. Tožnice se ne strinjajo s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da ima toženka neposredno posest na stanovanju in da posredno posest izvaja v mansardi in kletnih prostorih. Tožena ima neposredno posest na celotni nepremičnini, poleg tega pa tudi na zemljišču, ki ga obdeluje in česar ni zanikala. Ne strinja se, da tožnice niso zatrjevale niti izpovedovale dejstev in okoliščin ter časa in načina preprečevanja souporabe. Sodišče je odločitev zgradilo zgolj na izpovedbi toženke in njenega sina. Toženka ni iskala soglasja tožnic, ko se je preselila iz mansardnega dela v srednjo etažo. Ker teče postopek delitve premoženja pred Okrajnim sodiščem v Celju že od leta 2000, je gotovo, da so tožnice od svoje lastnine hotele imeti korist. Toženka je to ovirala. Postavi se vprašanje, na podlagi česa je sodišče toženki dalo pravico, da koristi celotno solastnino. Sodišče je poseglo v 67. in 33. člen Ustave RS. Toženka tožnicam onemogoča uresničevanje te pravice in brez pravnega naslova uporablja lastnino tožnic. Lastninska pravica tožnic je kršena z ravnanjem toženke, ki je prevzela v posest celotno nepremičnino. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem, češ da je možnost souporabe glede na deleže tožnic vprašljiva. Odločitev sodišča nasprotuje sedanji sodni praksi. Opozarja na odločbe Cp 911/2009 Višjega sodišča v Celju, I Cp 2655/2005 Višjega sodišča v Ljubljani, sodbo VS RS II Ips 715/2004 in druge.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in tudi materialnopravno je odločitev pravilna. Pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče druge stopnje sprejema vse razloge izpodbijane sodbe in le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je za časa življenja pokojne M. V. slednja uporabljala stanovanje v srednji etaži, toženka pa v mansardi, in da se je med postopkom toženka preselila v srednjo etažo. Vendar pa to ni bistveno za sam postopek in za vprašanje, ali so tožnice upravičene do uporabnine. Tudi vprašanje, ali toženka izvaja posredno ali neposredno posest določenih prostorov, ni bistveno za odločanje. Odločilno je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnice niso dokazale, da bi toženka tožnicam preprečevala souporabo. Glede tega vprašanja ima sodba zadostne in prepričljive razloge, medtem ko so povsem posplošene pritožbene trditve o tem, da jim je toženka souporabo preprečevala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ne uporablja celotne nepremičnine, medtem ko se vprašanje uporabe vrta, kar pritožba izpostavlja, v postopku na prvi stopnji sploh ni postavljalo in gre za pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP), ki je ni mogoče upoštevati. Tudi sicer ni nobenih konkretnih trditev o tem, na kakšen način je bilo preprečevanje uporabe vrta izvedeno. Sodišče prve stopnje je z majhnimi solastninskimi deleži tožnic argumentiralo ugotovitev, da tožnice zaradi tega, torej glede na višino deležev, dejansko niso imele interesa za uporabo deležev, pač pa za izplačilo. S tem je torej utemeljilo dokazno oceno o tem, zakaj verjame toženki, da tožnice v resnici niso imele interesa za souporabo pač pa za izplačilo deležev. Ni res, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožnic do nemotenega uživanja lastnine, saj je ugotovilo, da bi tožnice, če bi hotele, svoj delež lahko uporabljale. Tožnica jim tega ne preprečuje, pa tudi celotne nepremičnine ne uporablja. Pritožbene trditve o tem, da toženka uporablja njihovo lastnino in da jim preprečuje uporabo, nimajo podlage v dokaznem postopku. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s tem, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso, saj tožnice same navajajo, izhaja pa tudi iz navedenih odločb (pri čemer odločbe Višjega sodišča v Celju Cp 911/2009 v evidenci sodne prakse ni moč najti), da gre v navedenih primerih za situacijo, ko solastnik uporablja delež drugega brez pravnega naslova, hkrati pa brani uporabo. V konkretni zadevi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ne uporablja nepremičnine v celoti in tudi souporabe ne brani. To pa pomeni, da ni pogojev za uporabo 1. odst. 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Tako torej tudi ne gre za odločitev, ki bi bila v nasprotju s sodno prakso.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.