Jedro

V postopku prisilne hospitalizacije znaša vrednost predmeta, od katere se obračunavajo stroški, 4.000,00 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se odvetnici M. K. z J. izplačajo stroški zastopanja pacienta v znesku 324,00 EUR.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odvetnici XY odredilo izplačilo stroškov zastopanja pacienta v zvezi s sprejemom v psihiatrični bolnišnici v znesku 129,00 EUR, ki se izplača iz proračuna Okrožnega sodišča v Kranju.

Zoper navedeno odločitev se pooblaščenka pacienta pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da sklep spremeni ustrezno pritožbenim navedbam. Opozarja, da je sodišče napačno določilo vrednost spornega predmeta v višini 700,00 EUR, pri čemer je napačno uporabilo določbo 22. člena Zakona o odvetniški tarifi. Ker v obravnavani zadevi vrednost predmeta ni znana, bi moralo sodišče uporabiti 2. odstavek 22. člena Zakona o odvetniški tarifi in izhajati iz vrednosti predmeta 4.000,00 EUR. Za ugotovitev vrednosti predmeta ni mogoče uporabiti določb Zakona o sodnih taksah (ZST), temveč citirano določilo Zakona o odvetniški tarifi, ki je v tem primeru nasproti ZST specialnejši zakon. V zaključku pritožbe še navaja, da gre v primeru postopka prisilne hospitalizacije za zahtevno zadevo, saj se odloča o poseganju v ustavno zagotovljene pravice in svoboščine. Pri tem še opozarja, da je že pri priglasitvi stroškov šla v svojo škodo, saj je za odmero nagrade upoštevala tarifno št. 3101, namesto tarifne št. 3100. Pritožba je utemeljena.

Na osnovi člena 68 Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008, v nadaljevanju ZDZdr) se stroški prisilne hospitalizacije krijejo iz sredstev sodišča. To pomeni, da plačilo sodne takse za tovrstne postopke ni predpisano. Ker je tako, tudi vrednosti predmeta ni mogoče določati po pravilih Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Zato je treba vrednost predmeta določiti po določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Ta v 1. odstavku 22. člena določa, da se vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Ker v tovrstnih postopkih ni objektivnih meril za določitev vrednosti predmeta, bi bilo njeno določanje po prostem preudarku povsem arbitrarno. To pa pomeni, da vrednosti predmeta ni mogoče določiti v skladu s 1. odstavkom 22. člena ZOdvT, marveč je treba uporabiti sekundarno pravilo iz 2. odstavka istega člena. Ta določa, da v tem primeru vrednost predmeta znaša 4.000,00 EUR (ki pa se lahko tudi ustrezno zviša ali zniža). Ker razlogov za zvišanje ali znižanje zakonsko določene vrednosti ni, je zato relevantna vrednost predmeta 4.000,00 EUR.

Višina nagrade s količnikom 1 (glej prilog ZOdvT) znaša 159,00 EUR. Pooblaščenki udeleženca tako pripada nagrada za postopek po tarifni št. 3101 ZOdvT v višini 127,20 EUR (količnik 0,8) ter nagrada za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT v višini 190,80 EUR (količnik 1,2). Utemeljeni odvetniški stroški bi tako znašali 318,00 EUR, ker pa je pooblaščenka udeleženca priglasila nagrado v višini 270,00 EUR, h kateri je potrebno prišteti še 20 % DDV, znaša njena skupna nagrada 324,00 EUR.

Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je z zgoraj navedenim zneskom nadomestilo znesek, ki ga je priznalo sodišče prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).