Jedro

Glede na drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Varstvo pravic v predsodnem upravnem postopku pomeni procesno predpostavko za dopustnost socialnega spora in za vsebinsko obravnavanje zadeve. V konkretnem primeru je prvostopna odločba toženca s potekom roka za vložitev pritožbe postala dokončna in pravnomočna, zato je bila pritožba kot prepozna zakonito zavržena, ob pravilni uporabi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1 pa je bila zakonito zavržena tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo z dne 25. 8. 2014 zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da je izpodbijana sodba (pravilno sklep) nepravilna in nezakonita in so podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo izpodbijane odločbe toženca št. ... z dne 22. 7. 2014 in odločbe št. ... z dne 1. 7. 2014, s katerima je odločeno, da je od 3. 7. 2014 do 6. 8. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je zatrjevala, da je toženec neutemeljeno kot prepozno zavrgel njeno pritožbo zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 1. 7. 2014, s katero je odločil, da je od 3. 7. 2014 do 6. 8. 2014 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno glede na to, da gre za ponovno odločitev o isti stvari. Tožnica je tako v tožbi, kakor tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2014 argumentirano navedla, da je toženec rutinsko in šablonsko odločal in izdajal vsebinsko identične odločbe o isti stvari, kar je pravno nedopustno oziroma nezakonito ravnanje. Argumentirano je navedla, da je toženec poleg v obravnavnem primeru izpodbijane sporne odločbe z dne 22. 7. 2014, v isti zadevi izdal že pred izpodbijano odločbo še odločbe z dne 27. 6. 2014, 23. 7. 2014, 15. 7. 2014 ter z dne 20. 8. 2014. V vseh navedenih primerih gre za isto sporno obdobje od 3. 7. 2014 do 6. 8. 2014 in isti vzrok bolniškega staleža. Prepoved odločanja ne bis in idem velja tudi za odločanje v upravnem postopku in ga je zato toženec dolžan spoštovati, prav tako pa tudi sodišče, ker gre za absolutno nične odločbe. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

V 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V drugem odstavku citirane določbe pa je izrecno še določeno, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je tožnica prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 1. 7. 2014 prejela 2. 7. 2014. V citirani odločbi je bila tožnica poučena, da je dovoljeno vložiti pritožbo na zdravstveno komisijo v petih delovnih dneh od vročitve odločbe.

Glede na to, da je bila citirana odločba tožnici vročena dne 2. 7. 2014, je rok za vložitev pritožbe skladno s 100. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) pričel teči v četrtek 3. 7. 2014. Peti delovni dan, torej rok za pritožbo, se je tako iztekel v sredo 9. 7. 2014. Ker je pooblaščeni odvetnik pritožbo zoper odločbo toženca z dne 1. 7. 2014, vložil priporočeno po pošti 10. 7. 2014, je toženec takšno pritožbo štel za prepozno in jo pravilno s sklepom z dne 22. 7. 2014 kot prepozno zavrgel. Ob prepričljivi in pravilni dejanski ugotovitvi je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo zoper sklep toženca z dne 22. 7. 2014, v skladu z določbo drugega odstavka 63. člena ZDSS-1 kot nedopustno zavrglo. Glede na drugi odstavek 63. člena ZDSS-1 je tožbo dopustno vložiti le, če je predhodno izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Izčrpanost varstva pravic v predsodnem upravnem postopku pomeni procesno predpostavko za dopustnost socialnega spora in za vsebinsko obravnavanje zadeve. V konkretnem primeru je prvostopna odločba toženca z dne 1. 7. 2014 s potekom roka za vložitev pritožbe postala dokončna in tudi pravnomočna, in posledično s sklepom z dne 22. 7. 2014 pritožba kot prepozna zakonito zavržena, ob pravilni uporabi drugega odstavka 63. člena ZDSS-1, pa tudi tožba, saj vsebinsko sojenje o zadevi ni dopustno.

Pritožbene navedbe, da je toženec neutemeljeno kot prepozno zavrgel pritožbo, vloženo zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 1. 7. 2014, da toženec rutinsko in šablonsko odloča in izdaja vsebinsko identične odločbe o isti stvari in da je za isto sporno obdobje o tožničini nezmožnosti za delo, že pred izpodbijano odločbo oziroma sklep izdal že druge, konkretno navedene odločbe in da gre v vseh navedenih primerih za isto sporno obdobje od 3. 7. 2014 do 6. 8. 2014 in isti vzrok začasne nezmožnosti za delo so za rešitev pritožbene zadeve irelevantne, enako kot navedba, da je bila pri naslovnem sodišču prisiljena vložiti kar tri tožbe.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.