Jedro

Skupna odškodnina - 2,500.000,00 SIT; Telesne bolečine - 500.000,00 SIT. Strah - 150.000,00 SIT. Skaženost - 350.000,00 SIT. ZŽA - 1,500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prv stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnici plača znesek 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1999 dalje. Znesek predstavlja odškodnino za negmotn škodo, in sicer za telesne bolečine 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 350.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT, medtem ko je tožnica zahtevala skupaj 7.200.000,00 SIT odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, toženi stranki pa je še naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 83.782,00 SIT. Proti takšni sodbi se je v zavrnilnem delu glede zneska 2.200.000,00 SIT pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskeg stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisojeno odškodnino zviša na 4.700.000,00 SIT. Navaja, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino. Ni dovolj upoštevalo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in številnih nevšečnosti med zdravljenjem. Izvedenec se je opredelil glede stopnje in trajanja telesnih bolečin, kar pa je sodišče upoštevalo v premajhni meri. Predvsem ni upoštevalo bolečin, ki jih tožnica še trpi in jih bo trpela tudi v bodoče, predvsem ob telesnih naporih in spremembah vremena. Za telesne bolečine bi bila primerna odškodnina 800.000,00 SIT. Glede skaženosti sodišče ni dovolj upoštevalo tožničinega subjektivnega občutja. Tožnica je še zelo mlada in ji je pred vrstniki zaradi videza roke nerodno; primerna bi bila odškodnina v znesku 600.000,00 SIT. Pretrpela je močan primarni in zlasti sekundarni strah, zato bi bila upravičena do odškodnine v znesku 300.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi sodišče moralo upoštevati tožničino mladost - pred sebo ima še vse življenje, študij, poroko, otroke, službo. Pri vsem tem, pri drugih obveznostih ter pri hobijih bo zaradi posledic poškodbe trajno ovirana in se bo morala za izpoljnjevanje svojih obveznosti znatno bolj prizadevati. Primerna bi bila odškodnina v znesku 3.000.000,00 SIT. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), i je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter tožnici prisodilo pravično odškodnino za negmotno škodo. Sodišče prve stopnje je glede intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljanjem v celoti sledilo mnenju izvedenca. Ugotovilo je tudi, da se bolečine še pojavljajo, in je pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo tako že nastalo kot bodočo škodo (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) iz naslova telesnih bolečin. Sodišče druge stopnje se strinja tudi z odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo za duševne bolečine zaradi skaženosti ter za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem posebej poudarja, da sodišče za negmotno škodo prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo (1. odstavek 200. člena ZOR); pri odmeri odškodnine pa gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). To pomeni, da mora sodišče, ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva, kot odločilen kriterij za odmero odškodnine zanjo upoštevati primerljivost primera z drugimi primeri prizadetosti pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina naj tako praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa naj zadosti okoliščinam posameznega primera in nudi oškodovancu ustrezno zadoščenje. Kot takšno posebno okoliščino je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo tudi tožničino mladost, torej da gre za devetnajstletno šolajoče se dekle. Pritožba tu sicer posebej poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima tožnica pred seboj še vse življenje, študij, poroko itd., vendar gre tu za običajne stvari, ki so pred vsakim mladim človekom, tako so zajete in upoštevane že v opredelitvi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ne da bi jo moralo posebej razčleniti. Kolikor pa se pritožba sklicuje na prikrajšanost pri hobijih, tožnica ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi posebej navedla nobene tovrstne dejavnosti, s katero se zaradi poškodbe ne more več ukvarjati. Tožnici glede na stopnjo ogroženosti varovane dobrine tudi ne gre višja odškodnina za strah. Strah je pravni standard, katerega vsebino določi sodišče v vsakem primeru posebej, upoštevaje, da je treba v bistvenem si podobne primere obravnavati enako in v bistvenem si različne drugače. Izključni kriterij tako ne more biti le oškodovančev subjektivni občutek strahu. Sodišče druge stopnje zato sledi razlogom sodišča prve stopnje glede odškodnine za strah, enako pa tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Poleti ob nošenju kratkih rokavov opazna drugačnost leve roke od desne, zaradi katere je tožnici nerodno, ne predstavlja takšne skaženosti, za katero bi bila tožnica upravičena do višje odškodnine, kot ji jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.