Jedro

Predodelitev spisa ni dejanje, ki bi po svoji naravi merilo na pregon storilca in povzročilo pretrganje zastaranja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Škofji Loki PR 226/2007 z dne 14. 12. 2010 v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje Škofja Loka z dne 28. 4. 2007 spremeni tako, da se postopek o prekrških po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, po enajstem odstavku 126. člena ZVCP-1, po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 in po 1. točki prvega odstavka 18. člena Zakona o osebni izkaznici ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Škofja Loka je zoper M. P. dne 28. 4. 2007 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, po enajstem odstavku 126. člena ZVCP-1, po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 in po 1. točki prvega odstavka 18. člena Zakona o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIzk). Izrečena mu je bila enotna globa v višini 1.168,42 EUR in 6 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Škofji Loki zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Vrhovni državni tožilec je na predlog storilčevega zagovornika zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba zaradi zastaranja kazenskega pregona razveljavi in postopek o prekršku ustavi. Navaja, da je pregon za očitane prekrške na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) relativno zastaral. Časovni potek procesnih opravil v tej zadevi namreč kaže, da je bilo zadnje procesno dejanje, ki meri na pregon storilca obvestilo o preklicu naroka z dne 18. 11. 2008, Okrajno sodišče v Škofji Loki pa je s odbo izdalo dne 14. 12. 2010, kar je izven dvoletnega relativnega zastaralnega roka.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v odgovoru pritrdil navedbam vrhovnega državnega tožilstva glede zastaranja, izpostavil pa je tudi nekaj kršitev prvostopnega sodišča, ki jih zahteva vrhovnega državnega tožilstva ne navaja.

B.

4. ZP-1 v prvem odstavku 42. člena določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je Okrajno sodišče v Škofji Loki storilčevo zahtevo za sodno varstvo prejelo v reševanje dne 13. 7. 2007. Okrajna sodnica je dne 4. 11. 2008 izdala odredbo, da se storilca vabi na zaslišanje dne

19. 11. 2008. Po odredbi sodnice je bilo nato dne 18. 11. 2008 izdano obvestilo o preklicu vabila, narok pa preložen za nedoločen čas. Sodišče je dne 14. 12. 2010 izdalo sodbo, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Iz spisa izhaja, da je bila, po izdaji obvestila o preklicu naroka in pred izdajo sodbe, dne 22. 12. 2008 izdana še odredba o predodelitvi spisa drugi sodnici .

6. Upoštevaje navedeno je pravilna trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška (relativno) zastaral. Zadnje procesno dejanje v smeri doseganja pravnomočne odločitve, ki je pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, je obvestilo o preklicu naroka. To pomeni, da je dne 18. 11. 2008 dvoletni zastaralni rok začel teči znova in je potekel dne 18. 11. 2010. Predodelitev spisa drugi sodnici namreč ni dejanje, ki bi po svoji naravi merilo na pregon storilca in povzročilo pretrganje zastaranja, saj gre za dejanje, ki se tiče notranje organizacije sodišča. Dne 14. 12. 2010, ko je sodišče s sodbo odločilo o zahtevi za sodno varstvo, je relativno zastaranje postopka o prekršku že nastopilo, zato bi moralo sodišče izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo (4. točka prvega odstavka 136. člena ZP-1). Sodišče tega ni storilo, zato je Vrhovno sodišče zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekrških po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, po enajstem odstavku 126. člena ZVCP-1, po tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 in po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZOIzk zoper M. P. ustavilo.

7. N a podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.