Jedro

Ravno zato je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da v fazi odločanja ni prišlo do novih okoliščin, ki bi omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Ker namreč še ni bilo ugotovljeno, v kakšnem psihičnem stanju je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je bilo najmanj preuranjeno govoriti o neobstoju utemeljenega suma zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo krivdo obdolženca, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe določbe 201. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, begosumnost, ponovitvena nevarnost in sorazmernost ter neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočne obtožnice ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji.

Drži, da je bil dne 10.8.2024 v spis posredovan sodno psihiatrični izvid z mnenjem o obtožencu, iz katerega izhaja, da ima obtoženec psihiatrično bolezen shizofrenijo, kateri naj bi se pridružila še zloraba psihoaktivnih substanc. Izvedenec je takrat ocenil, da obtoženec še ni sposoben aktivno sodelovati na predobravnavnem naroku in glavni obravnavi. Gre za trajno duševno bolezen in ker izvedenec ni razpolagal z opisom očitanega kaznivega dejanja, ni mogel podati ocene obtoženčevega psihičnega stanja v času očitane mu storitve.

Sodišče je zato z odredbo z dne 1.10.2024 izvedencu odredilo dopolnitev izdelanega izvedenskega mnenja (ali je že sposoben aktivno sodelovati na predobravnavnem naroku, kakšna je prognoza, ali potrebuje zdravljenje v varovani enoti Forenzične psihiatrije pri UKC Maribor, ali je bil v času storitve sposoben razumeti pomen dejanj in jih imeti v oblasti), ki pa v času odločanja sodišča na prvi stopnji ter vložitve pritožbe še ni bila izdelana.

To pomeni, da izvedenec v času odločanja sodišča na prvi stopnji odgovora na vprašanje o (ne)prištevnosti obtoženca v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja ni podal. Ravno zato je potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da v fazi odločanja ni prišlo do novih okoliščin, ki bi omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen s pravnomočno obtožnico. Ker namreč še ni bilo ugotovljeno, v kakšnem psihičnem stanju je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je bilo najmanj preuranjeno govoriti o neobstoju utemeljenega suma zaradi podanih okoliščin, ki izključujejo krivdo obdolženca, kot to zmotno navaja zagovornik v pritožbi. Glede presoje obstoja utemeljenega suma sodišče namreč, glede na razpoložljive dokaze, presoja zgolj to, ali je verjetnost, da je obtoženi storil kaznivo dejanje, ki se mu očita večja, kot pa verjetnost, da obtoženi dejanja ni storil. Zgolj sum na morebitno obtoženčevo neprištevnosti pa ni ovira, da se zoper njega odredi pripor (tako tudi sodba VSRS XI Ips 66125/2012 z dne 31.1.2013) oz. da se pripor podaljša, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.

Nenazadnje pa takšne zaključke dodatno potrjuje tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, ki jo je prvostopenjsko sodišče naknadno prejelo dne 17.10.2024. Ker torej obtožba izhaja iz obtoženčeve prištevnosti, tudi sedaj pa na prvi pogled ni razvidno, da bi bil neprišteven (izvedenec je v svoji dopolnitvi zapisal, da je bil obtoženec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti), je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljenost suma podana in ni v ničemer omajana.

Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca, ki jih je navedlo v 6. točki izpodbijanega sklepa, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ogroža varnost, življenje in zdravje tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep, temveč je ukrep pripora za zagotovitev varstva javnega reda in miru ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč višino predpisane kazni za obravnavno kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. členu KZ-1 (kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen) edini primeren ukrep.

Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, pritožba pa niti ne konkretizira, kateri od nadomestnih ukrepov bi bil tisti, ki bi še bil zadosten za preprečitev begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in da bi bila hkrati ohranjena obtoženčeva minimalna osebna svoboda, zato argumentiranega zaključka sodišča prve stopnje takšne pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.