Jedro

Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega (tistega, ki ima stvar v posesti) ni zahteval vrnitve stvari oz. prepustitve v uporabo, še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 10.065,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter ji povrniti vse pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan tožencu v 15 dneh povrniti 1.109,59 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih določb pritožnik sodišču prve stopnje očita nerazumljivost razlogov in nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe. Navaja, da je prvostopno sodišče obravnavanje zadeve zaključilo preuranjeno, z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke pa naj bi tožniku tudi odvzelo možnost dokazovanja utemeljenosti tožbenega zahtevka in s tem možnost obravnavanja. Kot „nosilni razlog“ za zavrnitev tožbenega zahtevka je prvostopno sodišče tožniku očitalo, da naj bi glede na zatrjevane pravne podlage podal pomanjkljivo trditveno podlago, čeprav je po prepričanju pritožnika navedel povsem zadosti trditev, na podlagi katerih bi lahko prvostopno sodišče po natančni dokazni oceni v zadevi tudi vsebinsko odločilo. Ker pa iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kakšno dejansko stanje naj bi prvostopno sodišče v zadevi ugotovilo, je po mnenju pritožnika sodba v tem delu povsem nezmožna preizkusa. V kolikor je prvostopno sodišče ocenilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, pa bi ga bilo dolžno na to v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva opozoriti in ga pozvati na dopolnitev morebitnih nepopolnih navedb. Pritožnik se ne strinja s prvostopno zavrnitvijo tožbenega zahtevka na podlagi določb 95. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) z obrazložitvijo, da tožnik ni podal trditev o tem, od kdaj dalje naj bi bil toženec nedobroverni posestnik premičnih stvari. Poudarja, da je navedel vsa potrebna dejstva za ugotavljanje, ali je bil toženec nedobroverni posestnik in od kdaj dalje naj bi to bil, naloga prvostopnega sodišča pa je bila, da na tej podlagi izvede dokazni postopek in ugotovi dejansko stanje, uporabi ustrezno pravo in nato odloči, ali je bil toženec nedobroverni posestnik celotno zatrjevano obdobje ali zgolj del, ter nato odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi na temelju pravil o povračilu škode po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) naj bi po mnenju pritožnika prvostopno sodišče nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek z argumentom, da tožnik ni dokazal obsega škode, čeprav je tožnik navajal, da bi vse premičnine uspešno oddajal v najem vsaj 1/3 časa, zato mu je v tem času nastala škoda v obliki izgubljenega dobička v višini najemnine za te stvari, kar je podkrepil s cenami drugih ponudnikov za najem takšnih ali podobnih stvari ter s tem v zvezi predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke. Prvostopno sodišče naj bi z argumentom, da bi morala biti tožnikova škoda evidentirana v poslovni dokumentaciji, in z očitkom neskrbnosti zakonitega zastopnika tožnika prekoračilo trditveno podlago strank. Pritožnik graja tudi prvostopno zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve s pavšalnim očitkom, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage ter da naj ne bi dokazal prikrajšanja, ker ni izkazal, da bi lahko opremo oddajal v najem in da bi bil toženec kakorkoli obogaten. Povsem nesprejemljiv pa je po mnenju pritožbe nadaljnji prvostopni zaključek, da naj bi bila višina zahtevanega zneska uporabe za posamezno premično stvar nesorazmerno visoka v primerjavi z nabavno vrednostjo posamične stvari. Pritožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Čeprav pritožba pravilno opozarja, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni strnjeno povzelo ugotovljene dejanske podlage, na katero je oprlo svojo odločitev, je iz obrazložitve izpodbijane sodbe v okviru uporabljenih pravnih podlag, na katerih je sodišče utemeljilo svojo odločitev, mogoče dovolj jasno razbrati za odločitev pomembna dejstva, ki jih je prvostopno sodišče štelo za dokazana. S tem v zvezi je zato neutemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb v smislu nezmožnosti preizkusa izpodbijane sodbe. Ker sodišče druge stopnje tudi upoštevaje pavšalno pritožbeno grajo v tej smeri v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja nima pomislekov, v nadaljevanju z namenom jasnosti obrazložitve zgolj na kratko povzema na prvi stopnji pravilno ugotovljene in za odločitev pomembne dejanske okoliščine. Toženec je bil soustanovitelj ter določeno obdobje družbenik (in eden od direktorjev) družbe F. d.o.o. (sedaj tožnika), iz katere pa je s prodajo svojega poslovnega deleža v letu 2009 (natančneje 23. 12. 2009 – priloga B2) izstopil. Še pred izstopom iz družbe je po neprerekanih zatrjevanjih toženca le-ta zakonitemu zastopniku tožnika izročil premičnine, ki so bile last družbe, med katerimi pa niso bili sporni predmeti, glede katerih tožnik v obravnavani zadevi terja plačilo uporabnine oziroma povračilo neupravičene pridobitve. Le-ti so bili po pozivu tožnika (z dne 6. 7. 2011) temu s strani toženca nazadnje vrnjeni 28. 8. 2012 (nekateri pa že 11. 7. 2012 in 17. 7. 2012 – neprerekane tožbene trditve).

7. Tožnik je v obravnavani zadevi od toženca terjal povrnitev neupravičene pridobitve (obogatitve) v obliki plačila uporabnine za te predmete, ki naj bi jih toženec tožniku v letih 2007 in 2008 odtujil, oz. povračilo tožnikovega oškodovanja. Pritožba sicer utemeljeno izpostavlja, da je iz tožbenih in nadaljnjih trditev mogoče dovolj jasno razbrati obdobje, za katerega tožnik trdi, da naj bi bil v njem toženec zaradi neupravičene uporabe navedenih predmetov (ker naj bi jih torej imel toženec v nedobroverni posesti) le-ta neupravičeno obogaten, tožnik pa v enaki višini oškodovan. Tožnik je navajal, da naj bi njegova skupna škoda, nastala z neupravičeno uporabo teh predmetov s strani toženca (in posledično nezmožnostjo uporabe oz. koriščenja s strani tožnika), znašala 1/3 vrednosti najema takšne ali podobne opreme. Čeprav je tožnik tudi po presoji sodišča druge stopnje sicer obdobje trajanja nedobroverne posesti toženca dovolj določno zatrjeval, se je mogoče strinjati s prvostopnim smiselnim stališčem, da pa tožnik same nedobroverne posesti oz. neupravičene uporabe teh predmetov s strani toženca vendarle ni uspel dokazati. Navedeno velja tudi glede obstoja nekaterih nadaljnjih predpostavk za ugoditev tožbenemu zahtevku, kot je bil v obravnavani zadevi postavljen, kar bo vse še podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

8. Toženec naj bi bil po zatrjevanjih tožnika nedobroverni posestnik navedenih predmetov vse od nakupa le-teh v letih 2007 in 2008 dalje, čeprav je bil toženec v tem obdobju še nesporno družbenik (in direktor) tožnice ter je zanjo opravljal določeno dejavnost (sejemsko dejavnost - med drugim postavljanje sejemskih eksponatov). Ob nasprotnih zatrjevanjih toženca, da je navedene predmete nakupil za potrebe dejavnosti tožnika, slednji tudi po presoji sodišča druge stopnje s pavšalnimi in dokazno nepodprtimi zatrjevanji v tej smeri ni uspel dokazati, da bi bil toženec nedobroverni posestnik navedenih predmetov že od nakupa dalje. Enako velja za zatrjevano neupravičeno obogatitev toženca v tem obdobju, za katerega posledično tudi ni bilo dokazano, da je toženec navedene predmete uporabljal v svojo korist. Sodišče druge stopnje ob tem le pripominja, da so vse tri pravne podlage, na katerih je prvostopno sodišče glede na trditve pravdnih strank presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka (plačilo uporabnine nedobrovernega posestnika po nasprotnem razlogovanju drugega odstavka 95. člena SPZ, neupravičena pridobitev po 190. členu OZ v zvezi s 198. členom istega zakona in odškodninska odgovornost po 168. členu OZ) medsebojno tako povezane, da si konkurirajo (1). Zato jih ne bi bilo potrebno popolnoma ločeno obravnavati, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov bo sodišče druge stopnje pravilnost prvostopne odločitve (zavrnitve tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, ki pridejo v poštev), pojasnilo povezano.

9. Glede na zgoraj povzeto v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilna tudi prvostopna odločitev, da je v obravnavani zadevi kot pomemben mejnik štelo trenutek toženčevega izstopa iz družbe (tožnika) s prodajo poslovnega deleža ob koncu leta 2009 (kot je razbrati iz obrazložitve prvostopne odločitve v točki 22). Utemeljen je prvostopni očitek neskrbnosti zakonitega zastopnika tožnika, ker sporna oprema v času toženčevega izstopa iz družbe sploh ni bila evidentirana v poslovni dokumentaciji tožnika niti za to ni bilo poskrbljeno ob predaji (ostale) opreme s strani toženca pred prodajo poslovnega deleža (priloga B4). Z opisanim zaključkom prvostopno sodišče ni prekoračilo trditev pravdnih strank, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, temveč je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zgolj podalo svoje pravno videnje zadeve. Da naj bi se v posesti toženca nahajali tudi sporni predmeti, sicer last tožnika, je slednji po v pritožbi ponovljenih zatrjevanjih ugotovil šele ob „detajlnem pregledu vse listinske dokumentacije“ za potrebe druge pravde, na vrnitev teh predmetov pa je toženca pozval šele v letu 2011 (6. 7. 2011 - neprerekane tožbene trditve). Iz tožnikovih zatrjevanj pa ni razbrati opravičljivih razlogov, zakaj takega temeljitega pregleda dokumentacije ne bi bilo mogoče narediti že ob toženčevem izstopu iz družbe v letu 2009. 10. V skladu z že uveljavljeno sodno prakso (2) je določbo 198. člen OZ treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nezmožnost uporabe in podobno), vendar mora biti vselej konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da lastnik stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega (tistega, ki ima stvar v posesti) ni zahteval vrnitve stvari oz. prepustitve v uporabo, še ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Slednje velja po presoji sodišča druge stopnje tudi v primeru, če lastnik stvari zaradi lastne malomarnosti sploh ne ve, da se njegove stvari nahajajo v posesti nekoga drugega - kot je bilo to v obravnavanem primeru. V obdobju od toženčevega izstopa iz družbe pa vse do tožnikovega poziva na vrnitev predmetov v letu 2011 toženec upoštevaje siceršnjo predajo vse zahtevane tožnikove opreme ob izstopu iz družbe (B4) tudi ni mogel biti nedobroverni posestnik spornih stvari in posledično po že zgoraj obrazloženem tudi ne more biti odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi zaradi neuporabe teh predmetov tožniku v tem obdobju nastala.

11. Največ potencialne možnosti za uspeh s tožbenim zahtevkom, kot je bil v obravnavani zadevi postavljen, bi imel tožnik po presoji sodišča druge stopnje za relativno kratko obdobje od poziva tožencu na vrnitev teh predmetov (6. 7. 2011) pa do njihove vrnitve s strani toženca (najkasneje 28. 8. 2012). Vendar se sodišče druge stopnje strinja s prvostopnim stališčem, da tožnik tudi za to obdobje ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v skladu z 212. členom ZPP (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25). Tožnik je namreč zgolj pavšalno zatrjeval, da bi lahko navedeno opremo (vsaj) 1/3 časa oddajal v najem, pri tem pa z ničemer ni pojasnil razlogov za tako pavšalno oceno obdobja zatrjevane uspešnosti najema. Ob tem ni mogoče spregledati, da se tožnik po lastnih trditvah z navedeno dejavnostjo - oddajanjem premičnih stvari v najem - kot pravna oseba ni ukvarjal, z izjemo enega listinsko izkazanega primera, ko je en hladilnik kot sejemsko opremo enkrat oddal v najem za nekaj dni, pa še to v času, ko je bil njegov družbenik še toženec. Z zatrjevanjem svojega prikrajšanja zaradi neuporabe navedenih premičnin v višini vrednosti dnevnega najema za podobne premične stvari, izkazanim zgolj z izpiski iz posameznih internetnih strani družb, ki se z oddajo premičnin v najem dejansko ukvarjajo, tožnik tudi po presoji sodišča druge stopnje ni dosegel standarda konkretnega in realnega prikrajšanja, katerega dokazanost bi bila po že zgoraj obrazloženem lahko šele podlaga za ugoditev zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve (190. v zvezi s 198. členom OZ). Sicer pa sodišče druge stopnje povzema tudi v pritožbi napadeno prvostopno stališče, da je bila višina zahtevanega zneska uporabe za posamezno premično stvar nesorazmerno visoka v primerjavi z nabavno vrednostjo posamične stvari. Ob tem za zadnje relevantno obdobje (od tožnikovega poziva na vrnitev v letu 2011 do vrnitve predmetov v naslednjem letu) vendarle ni mogoče spregledati utemeljenosti obrambnih trditev toženca (ki s strani tožnika izrecno niti niso bile prerekane), da gre za premične stvari, ki so bile (glede na nakup v letih 2007 in 2008) že povsem ali vsaj v pretežni meri amortizirane.

12. Po vsem zgoraj obrazloženem je prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v obravnavani zadevi ni upravičen do plačila zahtevanega zneska ne iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen OZ v zvezi s 198. členom istega zakona), kakor tudi podobno ne iz naslova plačila nedobrovernega posestnika za uporabo stvari po drugem odstavku 95. člena SPZ in tudi ne na odškodninski podlagi (168. člen OZ), saj z neizkazanostjo prikrajšanja tudi škoda (izgubljeni dobiček) ni mogla biti dokazana. Plačila manjvrednosti vrnjenih predmetov pa tožnik v obravnavani zadevi ni zahteval. 13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Podobno tudi OZ s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 58: „Norma (198. člen OZ - op. sodišča) omenja tudi odškodninsko odgovornost, s katero zahtevek lahko konkurira. Če je obogateni ravnal krivdno (nedobroverno) in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko zavezo, stranka lahko izbira med obema zahtevkoma.“ Op. št. (2) : npr. VS RS sodba II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008, podobno VSL sodba II Cp 3681/2012 z dne 22. 5. 2013, VSL sodba I Cp 43/2012 z dne 20. 6. 2012.