Jedro

V istem izreku naložiti toženi stranki izpolnitev obveznosti enkrat v paricijskem roku 8 dni, takoj zatem pa v 24 urah, je nesmiselno. Ko pa je v motenjskem sporu izdana končna odločba, se primeri, ki jih rešujejo sodišča sicer med postopkom z začasnimi odredbami, lahko rešijo v okviru določbe 428. čl. ZPP, to je s skrajšanim izpolnitvenim rokom in z odločitvijo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v II. točki izreka s p r e m e n i tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti pravice služnostne poti do hotela R., ki jo ima tožeča stranka na pasu zemljišča na vzhodnem delu parc. št. 1816 k.o. P. med obstoječim objektom tožene stranke in javno potjo s parc. št. 1831 k.o. P., s tem, da je 27.3.2003 postavila na mejo parc. št. 1816 k.o. P. tri kovinske količke in s tem otežila tožeči stranki dostop z osebnimi in kombiniranimi vozili ter onemogočila dostop s tovornimi in gasilskimi vozili. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna odstraniti tri kovinske stebričke, postavljene na meji parc. št. 1816 k.o. P. ob meji z javno potjo na parc. št 1831 k.o. P. v roku 8 dni, da ne bo izvršbe in ji hkrati prepovedalo v bodoče motiti tožečo stranko s takimi ali podobnimi dejanji. V drugem delu izreka pa je ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna v 24-ih urah od prejema te začasne odredbe odstraniti tri postavljene kovinske stebričke na vzhodni meji parc. št. 1816 k.o. P. ob meji s parc. št. 1831 k.o. P., ki je javna pot, ker bo sicer dovolilo, da to stori tožeča stranka in odločilo, da velja ta začasna odredba takoj in še 30 dni po pravnomočno zaključenem postopku. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 255.680,00 SIT stroškov postopka v 8-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Proti tej odločbi je vložila tožena stranka pritožbo po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je kršilo določila ZPP, in sicer zato, ker ugovora zoper spremembo tožbe niti ni omenilo, kot da ga ni opazilo, zato ker v obrazložitvi navaja, da sta priči izpovedali pod prisego, kar ne drži. Ta neresnična navedba pa je očitno vplivala na nelogično sklepanje sodišča. Dalje naj bi kršilo postopek zato, ker vloge tožene stranke, ko je bil spis že v pritožbenem postopku, ni izročila nasprotni stranki skladno z določbami ZPP, ampak jo je njenemu zastopniku izročilo šele na začetku glavne obravnave 7.9.2005. Kršitev postopka vidi tudi v napačnem pravnem pouku, kjer je napisano, da gre za sodbo, čeprav ni bila izdana sodba. Dalje vidi kršitev postopka, ko se sodišče v 2. odstavku na 5. strani sklicuje na zgoraj citirane določbe ZPP, ki pa jih v resnici niti ni navedlo. Zapisnik s prvega naroka je bil popolnoma nerazumljiv, pa ga sodišče ni spravilo samo v razumljivo stanje, tako da je bil praktično neuporaben za delo. Gre za eno najpomembnejših procesnih listin in brez jasnega zapisnika ni mogoče utemeljiti odločbe, višjim inštancam pa lahko predstavlja samo uganko. Kršitev postopka pa vidi tudi v neresničnem povzemanju, da naj bi tožena stranka navedla, da je med hoteli zgrajena podzemna povezava, saj sta toženca navajala le PUP 1994 pod navedbo 6 v pripravljalnem spisu z dne 18.10.2004. Materialno pravo je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje kršilo, saj je bilo dejanje tožene stranke zakonito. Sodišče se v utemeljitvi odločitve sklicuje samo na določbo 24. čl. SPZ, spregleda pa določbi 31. čl. SPZ in 3. odst. 33. čl. SPZ. Iz vseh navedb tožene stranke tekom postopka se vidi, da sta ves čas branila ozek pas svojega zemljišča ob hiši, delovala sta ves čas v legalni samopomoči, tožeča stranka je po poti vozila s silo in na skrivaj, zato ji sodišče ne bi smelo dati posestnega varstva. Delovanje tožencev je pomenilo samopomoč, zato je odločitev napačna. Tudi dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno. Postopek se je vodil površno. Ležišča za količke sta toženca napravila decembra 2002 in tožeča stranka je to motenje lahko že takrat ugotovila, tožbe pa ni vložila, očitno zato, ker je hotela "po kostanj v žerjavico" poslati županjo. To se vidi iz pisma, ki ga je dostavila redarska služba občine, ko je sodišče zahtevalo od nje zapisnik iz decembra 2002. Nelogično je sklepanje sodišča, da bi toženca šele tako pozno potem, ko sta dala napraviti decembra 2002 ležišče za količke, vstavila količke. Toženca sta bila v zmoti glede osebe, ki sta jo predlagala za pričo v tem postopku, ko sta predlagala B. P., ki je bil podpisan na računu firme M.. Nista vedela, da ni on sodeloval pri izdelavi ležišč, ampak da je to bil njegov brat S.. Po prejemu sodbe (pravilno sklepa) je šel drugi toženec 19.10.2005 v podjetje M., kjer so mu dali iz arhiva delovni nalog št. 1/12 z dne 4.12.2002. S. P. mu je tedaj potrdil, da so izdelali tudi stebričke in je zato ukazal uradniku, da je zraven pripisal še "s 4 stebrički". To je nov dokaz, ki ga je tožena stranka upravičeno navedla šele v pritožbi, saj B. P. ni bil dovolj seznanjen z izvršenimi deli. Njega je predlagala za pričo samo zato, ker je bil podpisan na računu. Drugi toženec je našel v svojem arhivu tudi dopis z dne 19.11.2002, ki ga prilaga k pritožbi in tudi iz tega dopisa se vidi, da je že v novembru 2002 naročil stebričke. Tudi tega dokaza do sedaj ni mogel navesti, ker je ta dopis našel šele sedaj. Nezakonit pa je tudi sklep o izdani začasni odredbi, od postavitve količkov je preteklo že skoraj tri leta in že zato je izdana začasna odredba nesmiselna. To je navajala tudi tožeča stranka sama v vlogi, s katero je predlagala preložitev obravnave, določene za 2.2.2005, ko je zapisala, da ne gre za nujno zadevo. Zatem je bil narok še enkrat preložen in to brez navedbe razloga. V teku je tudi tožba zaradi ugotovitve služnostne poti. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obsežno polemizira z neutemeljeno izdano začasno odredbo. Meni, da ni nobene podlage za njeno izdajo. Predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, sicer pa sklep razveljavi tudi v odločbi o stroških postopka in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Pritožba je utemeljena v delu, kjer napada izdano začasno odredbo, v ostalem delu pa ni utemeljena.

K pritožbi zoper izdano začasno odredbo : Iz izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje na eni strani toženi stranki naložilo, da je dolžna odstraniti tri kovinske stebričke v roku 8 dni, takoj zatem pa je z isto odločbo odločilo, da je na podlagi začasne odredbe dolžna tožena stranka te iste stebričke odstraniti že v 24-ih urah od prejema začasne odredbe. Takšen izrek je nelogičen in nesmiseln, ker gre za odločbo v postopku zaradi motenja posesti, ki ima v 428. členu specialne določbe o izpolnitvenem roku in o tem, da lahko sodišče iz tehtnih razlogov odloči, da pritožba ne zadrži odločitve, torej doseže z odločitvijo v skladu s to določbo še boljši učinek, kot ga ima odločitev z začasno odredbo. V primeru, če bi okoliščine utemeljevale odločitev, da mora tožena stranka res že v 24 urah odstraniti količke in da na izvršitev ni treba čakati do pravnomočnosti, bi sodišče lahko takšno odločitev sprejelo na podlagi pooblastil, ki jih ima v tej pravdi v členu 428 ZPP. V istem izreku naložiti toženi stranki izpolnitev obveznosti enkrat v paricijskem roku 8 dni, takoj zatem pa v 24 urah, je nesmiselno, kot utemeljeno opozarja tožena stranka. Tudi navedbam pritožbe, da je v tem sporu glede na potek časa od motilnega dejanja in ko je že izdana končna odločba nesmiselno izdajati začasno odredbo, ki pomeni samo zavarovanje terjatve, je treba pritrditi. Smisel začasne odredbe je, da se ta odločba izda takoj, ko gre za urgentno situacijo. Ko pa je v motenjskem sporu izdana končna odločba, se primeri, ki jih rešujejo sodišča sicer med postopkom z začasnimi odredbami, lahko rešijo v okviru določbe 428. čl. ZPP, to je s skrajšanim izpolnitvenim rokom in z odločitvijo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. Ko je v konkretni zadevi sodišče presojalo, ali je potrebno skrajšati rok izpolnitve, ki je določen v odločbi o glavni stvari, je prišlo očitno do zaključka, da ne gre za takšno urgentno situacijo, ki bi zahtevala ukrepanje, kot ga nalaga zatem v II. točki izreka iste odločbe. Po mnenju pritožbenega sodišča pogoji za izdajo začasne odredbe v tej fazi postopka tudi dejansko niso več obstajali, saj pritožba utemeljeno opozarja, da niti za tožečo stranko zadeva v sedanji fazi postopka ni bila nujna (predlog tožeče stranke za preložitev naroka na list. št. 32. spisa). Izdaja začasne odredbe ni bila več smiselna in če je tožeča stranka kljub temu še vedno vztrajala pri izdaji začasne odredbe, bi moralo sodišče prve stopnje njen predlog kot neutemeljen zavrniti. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi v delu, kjer izpodbija izdano začasno odredbo, ugodilo in v tem delu sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrnilo.

K pritožbi zoper sklep o motenju posesti : Sicer v ostalem delu pritožba ni utemeljena. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v določenih delih površno napisalo izpodbijano odločbo, pa kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe, ni zagrešilo. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi med postopkom bila spremenjena tožba, kot trdi pritožba, prav tako ni v spisu ugovora tožene stranke zoper spremembo tožbe. Zato gre za protispisne navedbe. Pritožba pa pravilno opozarja, da je zmoten zapis v obrazložitvi sklepa, da sta priči izpovedali pod zaprisego. ZPP iz leta 1999 zaprisege prič niti ne predvideva več. Določbe, ki jih je ZPP iz leta 1977 vseboval v členih 246 in 247 so bile namreč črtane, ker se zaprisege prič v praksi že po prejšnjem ZPP niso uporabljale kot institut, ki naj bi zagotovil, da bo priča govorila resnico. V odločbi je zato sodišče prve stopnje napačno zapisalo, da sta priči izpovedali pod prisego, vendar na samo odločitev to ni moglo v ničemer vplivati. Drži tudi pritožbena navedba, da je v pravnem pouku napačno zapisano, da gre za sodbo, vendar se takšna napaka lahko pripeti vsakemu piscu, nenazadnje se je tudi piscu te pritožbe, ki na 3. strani razlaga, da je po prejemu sodbe šel toženec O. 19.10.2005 v podjetje M.. Tudi izostanek navedb konkretnih določb ZPP-ja, na katere se sklicuje sodišče v obrazložitvi, ne pomeni takšne kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost te odločbe. Točne pa so tudi pritožbene navedbe, da je bil prvi zapisnik pisan z veliko napakami, vendar samo zato ni bil povsem nerazumljiv in neuporaben. Predvsem pa so se glavni dokazi izvajali na naslednjih narokih, zato tudi ta očitek ne pomeni absolutne bistvene kršitve postopka. Končno pa niti razlika, na katero opozarja v zadnji alinei zatrjevanih absolutnih kršitev postopka v povzemanju navedb ni takšna, da bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v tem sporu zanesljivo ugotovilo zadnje posestno stanje in pravilno opredelilo ravnanje tožencev kot motilno. Toženca se na samopomoč iz 31. čl. SPZ ne moreta uspešno sklicevati. Po SPZ je samopomoč še bolj izjemoma dovoljeno sredstvo varstva posesti, kot je bilo po prejšnji zakonodaji, saj ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, samo če je nevarnost neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. V spornem primeru pravdnih strank ti pogoji niso bili izpolnjeni, zato se tožena stranka, kot povedano, na samopomoč ne more uspešno sklicevati. Prav tako pritožba zmotno izpostavlja določbo 3. odst. 33. čl. SPZ, po kateri posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Kot jasno izhaja iz te določbe, samo zakon lahko izključi protipravnost posega v posest. Ravnanje tožencev je bilo protipravno, saj za takšno ravnanje nista imela podlage v kakšnem zakonu. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bilo podano dejansko stanje, ki ga ureja 2. odst. 33. čl. SPZ, po katerem posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na ta način prišle do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. čl. zakona, saj tožeči stranki v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče očitati viciozne posesti. Vse ostale okoliščine v zvezi z navedbami o posegu v lastnino tožene stranke pa niso predmet obravnavanja posestne pravde, ampak bo o teh okoliščinah moralo odločiti sodišče v petitorni pravdi, ki je po navedbah tožene stranke že v teku.

Končno ni mogoče pritrditi niti pritožbenim navedbam, v katerih tožena stranka očita napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvami o tem, kdaj je bilo storjeno motilno dejanje. Odločba sodišča prve stopnje ima o tem prepričljive in logične argumente. Tožena stranka sicer v pritožbi ponuja nove dokaze, s katerimi skuša dokazati, da so bili količki nameščeni v ležišča že v decembru 2002, ko so se naredila ležišča. V skladu z določbo 337. čl. ZPP sme pritožnik navajati v pritožbi nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato moralo presoditi, ali predlagane novote izpolnjujejo te kriterije. Ugotovilo je, da gre za novote, ki jih tožena stranka neutemeljeno predlaga šele v pritožbi. Dejstvo je, da je tožena stranka najmanj na glavni obravnavi 7.9.2005, ko je bila zaslišana priča B. P., lahko ugotovila, da se je zmotila glede osebe, ki jo je predlagala za pričo. Če je namreč imel opravka v firmi M. s pričo S. P. drugi toženec O. Č., bi to drugi toženec lahko takoj na tej obravnavi že ugotovil in predlagal zaslišanje drugega brata. Pritožbene navedbe, da je šele po prejemu odločbe ugotovil zmoto v osebi, zato ne prepričajo. Še toliko manj pa predstavlja nov dokaz dopis, ki naj bi ga drugi toženec napisal 9.11.2002, saj ni nobenega objektivnega dokaza, da je dejansko tega dne bil pisan dopis, s katerim skuša v pritožbi tožena stranka dokazati prepozno vloženo tožbo. Nenazadnje tožena stranka v odgovoru na tožbo ni zatrjevala, da bi do motilnega dejanja prišlo že v decembru 2002 in je s temi trditvami prišla prvič na dan šele v pripravljalni vlogi 19.10.2004, kar dodatno utemeljuje prepričljivost zaključka izpodbijanega sklepa, da je bila tožba vložena pravočasno. Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče v ostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari v tem sporu ni uspela, pritožbeno sodišče odločbe o stroških postopka ni spreminjalo.