Jedro

Tožeča stranka, ki je sklenila pogodbo z banko kot zavarovalnica, je s tem sklenila pogodbo, kjer je zavarovani rizik nevračilo kredita. Posledice subrogacije nastopijo z izpolnitvijo, terjatev preide na izpolnitelja po zakonu, in posebnega pravnega posla (npr. cesija) upniku in izpolnitelju ni treba skleniti. Tožeča stranka zato lahko to, kar je plačala banki, terja od posojilojemalca, prve toženke, toda le v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 2. točki I. odst. izreka, kolikor je višji tožbeni zahtevek zavrnjen, r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v 2. točki I. odst. izreka, kjer je kot tolarska protivrednost zneska glavnice naveden znesek 18.915,04 EUR, tako s p r e m e n i, da ta znesek znaša 21.847,85 EUR; - v II odstavku izreka, kolikor je toženi stranki po nasprotni tožbi (A.), naloženo, da izda zemljiškoknjižno listino, s katero se odpoveduje svoji zastavni pravici in prepovedi odtujitve na 1/4 z. k.telesa II pri vl. št. 362 k.o. S.S. in tako vzpostavi pravilno zemljiškoknjižno stanje (glede M. P. - torej nad deležem 1/4 N. P.), tako s p r e m e n i, da se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne; - v odločbi o stroških tako spremeni, da je prva toženka dolžna povrniti tožeči stranki 129.877 SIT, drugi toženec pa 145.462 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2003 dalje do plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo; sicer se pritožba zavrne in preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških glede drugega toženca se pridrži za končno odločbo.

Četrti toženec je dolžan tožeči stranki povrniti 27.666 Sit pritožbenih stroškov, v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2005 dalje, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvi toženki naložilo, da tožeči stranki plača tolarsko protivrednost glavnice 300.633,00 ATS (sedaj 21.847,85 EUR) po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zamudne obresti po obrestni meri, ki jih Banka K. v kraju izpolnitve priznava za hranilne vloge na vpogled v ATS za čas od zapadlosti posameznih zneskov do 31.12.2001 oz. za hranilne vloge v EUR za čas od 1.1.2002 do plačila in sicer od v izreku določno navedenih posamičnih zneskov z obrestmi od v izreku določno navedenih posamičnih datumov, vse pa zmanjšano za 2.808,28 EUR (prej 38.642,74 ATS), kolikor so znašala plačila prve toženke, vse pa v 15-tih dneh, pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo (kolikor je tožeča stranka zahtevala plačilo z obrestmi po obrestni meri 15 % letno - 1. tč. I. odst. izreka). Drugemu tožencu je naložilo, da dopusti prodajo nepremičnine, vpisane v z.k. vložku 362 k.o. S. S. v obsegu njemu lastne 1/2 te nepremičnine in iz kupnine za prodane nepremičnine poplačilo terjatve tožeče stranke kot upnika do prve toženke kot dolžnice v znesku tolarske protivrednosti glavnice 300.633,00 ATS (sedaj 18.915,04 EUR) z obrestmi po 15 % meri od posamičnih v izreku določno navedenih zneskov od datumov, določno navedenih v izreku, ki tečejo do 22.10.1998, in od tedaj do plačila od 17.669 EUR do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za EUR na dan plačila, zmanjšano za 2.808,28 EUR (prej 38.642,74 ATS), kolikor so znašala plačila prve toženke, vse pa v 15-tih dneh pod izvršbo, s tem, da je drugi toženec te obveznosti prost, če navedeni znesek z obrestmi v istem roku plača tožeči stranki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. tč. I. odst. izreka). Tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko je zavrnilo (3. tč. I. odst. izreka). Odločilo je tudi o zahtevku po nasprotni tožbi, ugotovilo, da je zastavna pogodba štev. 2/92 z dne 22.4.1992 na podlagi katere je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dobila zastavno pravico na nepremičnini - z.k. telo II, v naravi stanovanjska hiša, vl. št. 362 k.o. S. S., do višine posojila v višini 1.245.000 ATS s pp, s prepovedjo odtujitve v korist tožeče stranke, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo in se nanaša na N. P.in M. P. (tretjega toženca in četrto toženko - tožnika po nasprotni tožbi) pravno neveljavna, nična in je zato tožeča stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, s katero se odpoveduje svoji zastavni pravici in prepovedi odtujitve na 1/2 z.k. telesa II pri vl.št. 362 k.o. S.S. in tako vzpostavi pravilno zemljiškoknjižno stanje, ker bo sicer sodba nadomestila tako listino, vse pa v 15-tih dneh pod izvršbo (II odst. izreka). Umik dela tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) glede četrtega toženca je vzelo na znanje in v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in prvi toženki in drugemu tožencu naložilo, da solidarno povrneta tožeči stranki pravdne stroške in sicer prva toženka 145.462,00 SIT, drugi toženec pa 127.177,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila, v 15-tih dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi navaja, da pritožbo vlaga v delu, kolikor je zavrnjen višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (2. odst. 1. tč. I. odst. izreka in 2. odst. 2. tč. I. odst. Izreka), torej kolikor niso bile priznane obresti po letni obrestni meri 15 %, kolikor se zahtevek nanaša na prvo toženko, glede 2. tč. I. odst. izreka v delu, kjer je znesek 300.633,00 ATS preračunan v znesek 18.915,04 EUR, kolikor niso priznane obresti po 15%-ni letni obrestni meri od 23.10.1998 dalje tudi nad zneskom 17.669,31 EUR, torej do razlike 21.847,25 EUR in tudi glede načina odštevanja zneska 2.808,23 EUR (glede prve toženke in drugega toženca). Pritožuje se tudi zoper odločitev po nasprotni tožbi, kolikor ji je naloženo, da izstavi zemljiškoknjižno listino in vzpostavi pravilno zemljiškoknjižno stanje glede M. P., četrtega toženca in glede stroškov postopka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da se pod 1. tč. I. odstavka izreka določene obresti določijo v 15 %-ni letni obrestni meri, pravilno vračuna znesek 2.808,28 EUR, pod tč. 2 I. odstavka izreka navede pravilni znesek EUR, to je 21.847,85 EUR in se od 23.10.1998 dalje priznajo tudi obresti po 15 %-ni letni meri od celotnega zneska t.j. 21.847,85 EUR, zahtevek po nasprotni tožbi pod drugim odstavkom izreka na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa glede 1/4 deleža M.P. zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je tožeča stranka tekom postopka pojasnila, zakaj zahteva 15 %-ne obresti. Prva toženka je regresna zavezanka, če bi sledili stališču sodišča prve stopnje, da ni mogoče uporabiti določb XXVII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), potem je potrebno striktno uporabiti določbe členov 299 - 304 ZOR. Če zavarovalnica kot izpolnitelj, ki ima pravni interes (saj je sklenila zavarovalno polico) izpolni, preide ob izpolnitvi upnikova terjatev s stranskimi pravicami nanjo. Terjatev pa ni le terjatev glede glavnice pač pa tudi terjatev glede obresti in preide na novega upnika celovito. Z izpolnitvijo je na tožečo stranko prešla tudi pravica terjati obresti po kreditni pogodbi. Terja dejansko to, kar je plačala in nič več in še obresti v okviru razmerja, ki je s strani upnika nanjo prešlo. To pa so vsaj 15 %-ne letne obresti. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje, kar izhaja tudi iz odločitve glede stroškov, upoštevalo zahtevek tožeče stranke z dne 17.2.2003, dejansko pa odločalo o zahtevku tožeče stranke, kot je bil oblikovan v tožbi. V pripravljalni vlogi z dne 17.2.2003 je tožeča stranka obresti izračunala, le zato je bil na prvi pogled terjan višji znesek in vrednostno ni prišlo do spremembe, le v skladu z določbo 313. čl. ZOR je tožeča stranka zaradi delnega plačila s strani regresne zavezanke, prve toženke, vštevala te zneske. Izrek je v delu, ki se nanaša na "zmanjšano za 2.808,28 EUR", nejasen, saj ni jasno od česa se ta znesek odšteva, ali od posameznih nateklih obresti, ali le od priznane glavnice, ki s strani tožeče stranke s pritožbo ni bila izpodbijana. Preračun zneska 300.633,00 ATS v EUR v tč. 2 I. odstavka izreka je napačen, pravilni znesek, glede na fiksni tečaj, to je 13,7603 ATS/ 1 EUR ne znaša 18.915,04 EUR, pač pa 21.847,85 EUR. Tudi ni jasno, zakaj sodišče prizna le obresti od vtoževanega zneska 300.633 ATS, do zneska 17.669,31 EUR od 23.10.1998 dalje in razlogov za tako odločitev (zavrnitev višjega zahtevka), sodba ne vsebuje in za nepriznanje obresti od te razlike ni ne dejanskih in ne pravnih razlogov. Ni tudi jasno, od česa se odšteva znesek 2.808,28 EUR pod tč. 2 I. odstavka izreka. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa tožeča stranka opozarja, da je bila zastavna pravica v zemljiško knjigo vpisana le v breme deleža N.P. in je zato utemeljen le njen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj M.P. za tak zahtevek nima pravnega interesa, delna ničnost pa je bila pripoznana s strani tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi). Pa tudi sicer je izrek nepopoln v tem delu, saj ni jasno določeno, za katero 1/2 gre, jasno je, da je imelo sodišče v mislih seštevek 1/4 in 1/4, last tretjega in četrtega toženca, vendar pa to v delu, ki se nanaša na zemljiškoknijžno listino, ni natančno navedeno. Izrek glede stroškov je nelogičen, solidarno ne moreta biti stranki zavezani glede posamično, za vsako izmed njiju določenega različnega zneska. Dejstvo je, da je tožeča stranka skoraj v celoti uspela s tožbenim zahtevkom in je upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov in zato ne drži argumentacija sodišča prve stopnje, da je njen uspeh le 72 %.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Tožeča stranka, ki je sklenila pogodbo z banko kot zavarovalnica, je s tem sklenila pogodbo, kjer je zavarovani rizik nevračilo kredita. Posledice subrogacije nastopijo z izpolnitvijo, terjatev preide na izpolnitelja po zakonu, in posebnega pravnega posla (npr. cesija) upniku in izpolnitelju ni treba skleniti. Tožeča stranka zato lahko to, kar je plačala banki, terja od posojilojemalca, prve toženke, toda le v delu, ki vrednostno ustreza dejansko izpolnjeni izpolnitvi. V tem delu je zahtevku tožeče stranke ugodeno, od izpolnitve dalje je tožeča stranka upravičena do obresti zaradi zamude, te so ji tudi priznane. Tožeča stranka meni, da je upravičena do višjih, s pogodbo določenih obresti, pri tem pa se sklicuje na pogodbo, ki je ni sklenila sama, pač pa banka s prvo toženko (posojilodajalec in posojilojemalka). V vsakem primeru so posledice subrogacije (939. čl. ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. čl. OZ, ali 299. oz. 300. čl. ZOR), enake, tako, da terjatev preide na izpolnitelja le v delu, ki vrednostno ustreza dejanski izpolniteljevi izpolnitvi. Le v tem obsegu vstopi izpolnitelj v pravice banke, da bi bila npr. pogodba prenesena na zavarovalnico, tožečo stranko, pa le-ta niti trdila ni. Zato je pritožba, ki izpodbija zavrnilni del odločitve pod tč. 1 I. odstavka izreka, neutemeljena. Pritožnica neutemeljeno napada tudi odločitev, kolikor je v tč. 1 in 2. I. odstavka izreka odločeno, da je obveznost prve toženke oz. drugega toženca zmanjšana za plačani znesek 2.808,28 EUR. Izrek je po oceni sodišče druge stopnje jasen, celotna obveznost obeh tožencev se zmanjša za znesek 2.808,28 EUR, to da ni upoštevano, da je bilo plačilo 2.808,28 EUR že izvedeno, kar bi posledično pomenilo, da je obveznost tožencev nižja saj bi obresti tekle od dne plačila od nižje glavnice, to pa ni v škodo tožeče stranke, tožena stranka pa se zoper sodbo ni pritožila. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Utemeljeno pa opozarja tožeča stranka na napačni matematični preračun, ko je sodišče prve stopnje izračunalo, da znesek 300.633,00 ATS sedaj znaša le 18.915,04 EUR (2. tč. I. odstavka izreka). Ob upoštevanju fiksnega tečaja, kot ga je pravilno navedla v pritožbi že tožeča stranka, znaša navedeni znesek v ATS 21.847,85 EUR in je zato sodišče druge stopnje pritožbi v tem obsegu ugodilo tako, da se znesek 18.915,04 EUR nadomesti z zneskom 21.847,85 EUR (2. tč. I. odstavka izreka) in v tem obsegu sodbo ustrezno spremenilo (4. tč. 358. čl. ZPP). Utemeljeno opozarja tožeča stranka tudi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je višji tožbeni zahtevek glede drugega toženca zavrnilo. Iz izreka določno izhaja le, da so obresti le od zneska 17.669,31 EUR priznane po 22.10.1998, čeprav je drugi toženec dolžan dopustiti prodajo nepremičnine za poplačilo terjatve tožeče stranke v višjem znesku od 17.669,31 EUR. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe glede zavrnitve zahtevka v tem delu razlogov ni navedlo, v tem delu odločitve ni mogoče niti preizkusiti ter je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in je v tem obsegu sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodilo, da se odločitev, kolikor je zavrnjen višji tožbeni zahtevek glede drugega toženca (v 2. tč. II. odstavka izreka) razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče odpraviti navedeno procesno kršitev ter presoditi, ali je tudi višji tožbeni zahtevek utemeljen, dokaze oceniti vestno in celovito in sprejeti take dejanske in pravne zaključke, da bo tudi preizkus mogoč.

Utemeljena je tudi pritožba, ki napada odločitev po nasprotni tožbi glede četrtega toženca. Tožeča stranka je pripoznala le del zahtevka - glede ničnosti pogodbe. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je sodišče prve stopnje v postopku vpogledalo kot dokaz, izhaja to, kar trdi tožeča stranka in sicer, da je v C listu pri k.o. S.S. pri z.k. vl. št. 362, pri parc. št. 280/14 vpisana zastavna pravica za posojilno terjatev v znesku 1.245.000 ATS v tolarski protivrednosti s pripadki in prepoved odtujitve, v korist A., in sicer pri 3/4, last O.P. in N. P.. Ker torej ne glede na sklenjeno zastavno pogodbo, ki jo je tožeča stranka sklenila s vsemi štirimi toženci, tožeča stranka hipoteke na podlagi pravnega posla na nepremičnini v obsegu deleža četrtega toženca ni pridobila, saj v tem obsegu ni bila predlagana vknjižba, je neutemeljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kolikor se nanaša na četrtega toženca. Posledica ničnosti je namreč kondikcijski zahtevek, ki je zahtevek na vrnitev prejete izpolnitve in mora stranka drugi vrniti vse, kar je prejela (104. čl. ZOR). Če izpolnitve ni, tudi kondikcije ni. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da se v tem obsegu tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne (4. tč. 358. čl. ZPP).

Tožeča stranka je v pravdi zoper prvo toženko in prvega toženca (ne glede na delno razveljavitev glede drugega toženca) skoraj v celoti uspela oz. nasprotna stranka ni uspela s samo sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka in zato tudi posebni stroški niso nastali, zato pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje, ob uporabi določbe 3. odst. 154. čl. ZPP odločiti, da sta toženca tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške. Le-te je sodišče prve stopnje odmerilo na 519.509,00 SIT, ter bi bila zato prva toženka in drugi toženec dolžna povrniti tožeči stranki vsak 1/4- no tega zneska, saj kot sospornika krijeta stroške po enakih delih (1. odst. 161. čl. ZPP), tožeča stranka pa je z isto tožbo tožila štiri osebe. Sodišče druge stopnje je zato odločbo o stroških tako spremenilo, da je drugi toženec dolžan tožeči stranki povrniti eno četrtino, 129.877 SIT, prva toženka pa 145.462 SIT, kolikor ji je s sklepom naloženo (saj odločbe v škodo stranki, k se je pritožila, ni mogoče spremeniti), v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2003 dalje, do plačila.

Tožeča stranka s pritožbo zoper prvo toženko ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Ker je sodba sodišča prve stopnje glede drugega toženca delno razveljavljena, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke v tem obsegu pridržalo za končno odločbo (165. čl. ZPP). Ne glede na delno spremembo sodbe glede četrtega toženca tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj v pravdi v pretežnem delu glede četrtega toženca ni uspela. Upravičena pa je do povrnitve pritožbenih stroškov (vrednost izpodbijanega dela s pritožbo znaša skupno 1.000.000 SIT) v razmerju do četrtega toženca, torej do ene tretjine. Pritožbene stroške je sodišče druge stopnje odmerilo v okviru zahteve ter Odvetniške in Taksne tarife na 83.500 SIT in je zato četrti toženec dolžan povrniti tožeči stranki 27.666 Sit pritožbenih stroškov, v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2005 dalje, do plačila.