Jedro

Presoja razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Z.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 13.03.2001 je bil obs. Z.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ in z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena KZ obsojen na trideset dnevnih zneskov, to je 140.010,00 SIT denarne kazni, plačljive v roku treh mesecev. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bila oškodovana S.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, po določbi 1. odstavka 95. člena istega zakona pa je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.06.2001 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.Ž. iz L., je dne 09.10.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja kršitev določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj trdi, da sodišči nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi glede na izpovedi prič nejasni in med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa naj bi bila podana tudi zato, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe. Zahteva tako navaja, da se ne strinja s tem, da je sodišče ob dveh verzijah dogodka poklonilo vero verziji v korist oškodovanke. Drugače kot sodišče ocenjuje verodostojnost priče P.A. in tudi izvedbo ostalih dokazov ter se ne strinja s tem, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca smučarske stroke ter ogleda in rekonstrukcije dogodka. Iz vsebine zahteve je tako mogoče povzeti, da se zagovornik pravzaprav ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. To pa ne more biti predmet odločanja v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. V sodbah obeh sodišč niso podane kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razlogi sodbe so razumljivi in natančno ter jasno obrazloženi. Sodišče se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Natančno je navedlo razloge za svojo odločitev. Ti razlogi pa so v skladu s podatki v spisu. Tudi razlogi, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, so navedeni.

Sodišče pa tudi ni vezano na predloge strank in samo odloča in ocenjuje, katere dokaze bo izvedlo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbami, da sodišči prve in druge stopnje nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi glede na izpovedbe prič nejasni ter v nasprotju sami s seboj in da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med izpovedbami, uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda pri tem zahteva ne navaja določno, glede katerih odločilnih dejstev pravnomočna sodba nima razlogov, v čem je njihova nejasnost ter v čem so v precejšnji meri s seboj v nasprotju in katere izpovedbe prič so v razlogih pravnomočne sodbe povzete v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah. Le iz navedbe, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje prav tako v ničemer ne izhaja okoliščina, zakaj sodišče tečajnikom ni poklonilo vero v njihovo izpoved, sledi očitek zahteve, da o tem odločilnem dejstvu v sodbi niso navedeni razlogi. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z zahtevami določbe 7. odstavka 364. člena ZKP. Navedlo je, kako presoja verodostojnost izpovedb "tečajnikov" ter v zvezi s takšno presojo tudi konkretne okoliščine, zaradi katerih je podvomilo v njihovo resničnost. Pritožbene navedbe v zvezi s to oceno je presodilo tudi sodišče druge stopnje.

Pravnomočna sodba nima pomanjkljivosti, ki jo nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Podane tudi niso ostale kršitve, ki jih v zvezi s tem razlogom uveljavlja zahteva. Iz vseh izvajanj namreč izhaja, da vložnik zahteve ne soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem. Navaja, da je sodišče kritično presojalo le obsojenčev zagovor, ne pa tudi druge dokaze, predvsem izpovedbe prič, ki so poznale oškodovanko. Prav tako graja oceno izpovedbe priče P.A. in ostalih izvedenih dokazov. Pri tem podaja svoje videnje poteka inkriminiranega dogodka z lastno presojo obsojenčevega zagovora, izpovedbe oškodovanke ter izpovedb ostalih zaslišanih prič in vsega zbranega dokaznega gradiva. S takšnimi sicer obširnimi navedbami zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev vidi v odločitvi, s katero je sodišče zavrnilo predlog obrambe za postavitev izvedenca smučarske stroke, za ogled kraja kaznivega dejanja in rekonstrukcijo dogodka.

Iz kazenskega spisa izhaja, da je na glavni obravnavi dne 13.03.2001 zagovornik predlagal, da sodišče odredi izvedenca za ugotavljanje nezgod na smučišču, po potrebi pa tudi opravi ogled na kraju samem. Menil je, da je glede na veliko odstopanje v izpovedbah posameznih prič, ki naj bi o dogodku izpovedovale, in glede na skladnost izpovedb "tečajnikov" potrebno ugotoviti dejanski potek nezgode. Na kakšen način je prišlo do nezgode, bi lahko ugotovil izvedenec glede na izpovedbe posameznih prič. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik navedel, da bi sodišče moralo v zadevi angažirati izvedenca smučarske stroke, ki bi na podlagi zbranih dokazov in ogleda na kraju samem lahko ugotovil vzroke nastanka nezgode. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa trdi, da je zaradi kontradiktornosti v izpovedbah prič treba izvesti predlagane dokaze, v ostalem pa ponavlja vsebino predloga, danega v postopku pred pravnomočnostjo sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zagovornikov dokazni predlog in takšno odločitev tudi obrazložilo. Navedlo je, da je vsa za presojo zadeve pomembna dejstva ugotovilo z izvedenimi dokazi in njihovo celovito presojo ter da izvedenec za svoje delo ne bi imel objektivnih meril. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe tako, da je soglašalo z razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe ter opozorilo na določbe 2. odstavka 329. člena ZKP. Ocenilo je tudi, da odločitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in pri tem nakazalo, da preverjanje in opozarjanje na dvomljive izjave prič ni naloga izvedenca, temveč izključno sodišča. Ustavnosodna praksa je v zvezi z ugotavljanjem pravice do izvajanja dokazov sprejela naslednja stališča: po načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče s mo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Iz navedenih razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da predlagani dokaz z zaslišanjem izvedenca smučarske stroke in s tem tudi z njim povezan ogled na kraju dejanja ni pravno relevanten. Prav tako obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Potek inkriminiranega dogodka in vsa dejstva, ki so odločilna za presojo obsojenčeve krivde, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Bistvo navedb obrambe je pravzaprav v prikazovanju splošne možnosti, da bi predlagani dokazi vplivali na drugačno presojo že izvedenih dokazov, predvsem na takšno, ki bi potrjevala verzijo dogodka, kot ga je v zagovoru prikazal obsojenec. S tem pa obramba niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izpodbila odločitve, s katero je sodišče utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo obs. Z.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).