Jedro

Iz 7. člena CZ nedvomno izhaja, da se potrdilo, ki je bilo izdano po tem, ko se je že začel postopek carinjenja, v tem postopku ne more uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2871/97-11 z dne 11.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 14.10.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 3.4.1997, s katero je zavrnila zahtevo tožeče stranke za delno povračilo carine in drugih uvoznih dajatev, plačanih po enotni carinski listini Carinske izpostave A.B. - L. z dne 30.12.1996 za 200 kosov električnih naprav za masažo. V s tožbo izpodbijani odločbi je tožena stranka ugotovila, da so bili podatki, od katerih je odvisen obračun carinskega dolga, usklajeni s podatki iz listin, ki jih je uvoznik priložil k deklaraciji v času carinjenja. Iz listin ni razvidno, da bi bil glede prijave uvrstitve blaga v tarifno št. 9019 10 900 kakršenkoli spor. Zato je carinski organ sprejel podatke, ki jih je prijavil uvoznik. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ugotovil, da potrdila o uvrstitvi blaga v carinsko tarifo št. 8/1997 z dne 21.1.1997 ni mogoče šteti kot dokaz o istovetnosti blaga za v tej zadevi obravnavani carinski postopek, ki je bil izveden pred izdajo potrdila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 7., 154. in 158. člena CZ. Sodišče prve stopnje se ni spuščalo v presojo pravilnosti uvrstitve blaga v carinsko tarifo. Iz 7. člena CZ namreč nedvoumno izhaja, da se potrdilo, ki je bilo izdano po tem, ko se je že začel postopek carinjenja, v tem postopku ne more uporabiti. Tožeča stranka je v zmoti, ko zatrjuje, da bi moral carinski organ povrniti plačano carino v tisti višini, za katero se ugotovi, da znesek ni bil dolgovan. V obravnavanem primeru ne gre za povrnitev preveč plačane carine, niti za primer iz 154. člena CZ, saj je bila carina obračunana v skladu s podatki, ki jih je prijavil uvoznik in torej ne gre za primer iz 2. odstavka 158. člena CZ, da znesek carine ne bi bil dolgovan v skladu z zakonom, niti ne gre za napako pri obračunu carine (6. odstavek 158. člena CZ). Zato sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožnikove ugovore v zvezi s povrnitvijo preveč plačane carine in v zvezi s tem zakonitih zamudnih obresti. Za povračilo preveč plačane carine po 158. členu CZ morajo biti izpolnjeni pogoji iz te določbe, da se lahko carinski organi ravnajo po njej, kar pa v obravnavani zadevi ni podano. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in temelji na zakonu.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Še vedno meni, da je bila z ravnanjem tožene stranke in njenih delavcev oškodovana ter bi bilo pravilno in pravično, da bi se ji škoda povrnila. Zaradi navedenega meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Po Pravilniku o potrdilih o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife bi morali po njeni oceni delavci carinskega laboratorija kot strokovnjaki pravilno razvrstiti blago v nomenklaturo carinske tarife, kar pa očitno do izdaje potrdila z dne 27.1.1997 niso storili. Napačno ravnanje delavcev tožene stranke pa sodišče prve stopnje pri svojem odločanju očitno ni upoštevalo ter je to dejstvo povsem prezrlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da bi v konkretnem primeru bilo nujno opraviti glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje in ne odločati na seji senata.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka le ponavlja svoje tožbene navedbe. Po mnenju pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje upravičeno ni spuščalo v presojo pravilnosti uvrstitve blaga v carinsko tarifo (9019 10 900 ali po kasnejšem potrdilu z dne 21.1.1997: 9018 90 750, s carinsko stopnjo 5 %). Pravilno in na zakonu (CZ) temelji stališče sodišča prve stopnje, da iz 7. člena CZ namreč nedvoumno izhaja, da se potrdilo, ki je bilo izdano po tem, ko se je že začel postopek carinjenja, v tem postopku ne more uporabiti. Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v zmoti, ko zatrjuje, da bi moral carinski organ povrniti plačano carino v tisti višini, za katero se ugotovi, da znesek ni bil dolgovan. Na zakonu (CZ) temelji pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za povrnitev preveč plačane carine, niti za primer iz 154. člena CZ, saj je bila carina obračunana v skladu s podatki, ki jih je prijavil uvoznik in torej ne gre za primer iz 2. odstavka 158. člena CZ, da znesek carine ne bi bil dolgovan v skladu z zakonom, niti ne gre za napako pri obračunu carine (6. odstavek 158. člena CZ). Zato tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene ugovore tožeče stranke, ki jih ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v zvezi s povrnitvijo preveč plačane carine in v zvezi s tem zakonitih zamudnih obresti. Za povračilo preveč plačane carine po 158. členu CZ, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, morajo biti izpolnjeni pogoji iz te določbe, da se lahko carinski organi ravnajo po njej, kar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podano. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu.

Pritožbeni predlog tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja izvesti glavno obravnavo, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka dejanskih ugotovitev ne prereka, ampak v okviru ugovora nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, prereka zgolj pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Poleg tega ni podan dejanski stan 4. odstavka 72. člena ZUS, da bi neizvedba glavne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.