Jedro

Ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 5. točke 71. člena ZPP, če je eden od članov pritožbenega senata v isti zadevi dvakrat sodil na prvi stopnji, vendar sta bili obe izdani odločbi razveljavljeni, sodbo v zvezi s katero je bila uveljavljena navedena procesna kršitev pa je izdala sodnica M.L.T. Navedena določba ZPP se nanaša samo na tiste odločbe, ki so predmet konkretnega preizkusa na višji stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku poleg odškodnine, ki mu je bila v tem sporu že pravnomočno dosojena s sodbo sodišča prve stopnje opr. štev. P 284/92, v zvezi s sklepom višjega sodišča opr. štev. Cp 180/95, še znesek 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1996 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 195.468,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.1996 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, "podrejeno" tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa o pritožbi proti sodbi prve stopnje samo odloči, pri čemer naj stroške revizije šteje za nadaljnje pravdne stroške. Toženec v obrazložitvi navaja, da uveljavlja kršitev po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZKP (najbrž ZPP, napaka se ponavlja v celotni obrazložitvi!) v zvezi s 5. točko 71. člena tega zakona. Ugotavlja, da je sodišče v tem postopku sodilo trikrat ter da je prvič in drugič v prvostopnem postopku sodeloval sodnik, ki je bil član pritožbenega senata v pritožbenem postopku zoper tretjo prvostopno sodbo. Prvič in drugič je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo, tretjič pa je prišlo do njene potrditve. Drugostopnemu senatu očita, da spisa ni preštudiral oziroma da ni opazil, da je v pritožbenem postopku nedopustno sodelovanje sodnika, ki je vodil postopke že pred prvostopnim sodiščem. Dopušča tudi, da je za takšno ravnanje obstajal kakšen tretji razlog, "vendar si tožena stranka na to niti pomisliti ne upa". Posebej še poudarja, da bi bilo prvostopno sodbo treba razveljaviti že zato, ker je prvostopno sodišče pred sedaj sporno odločitvijo dvakrat previsoko odmerilo odškodnino, v tretje pa je inštančno sodišče štelo odškodnino za primerno in sicer ob sodelovanju navedenega sodnika. To bi moralo storiti tudi v primeru, če procesni zakon sam tega ne bi predvideval. Če pa bi se revizijsko sodišče odločilo, da namesto sodišča druge stopnje o pritožbi odloči samo, pa se tožena stranka sklicuje na svoje navedbe v pritožbi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pri obravnavanju procesnopravne kršitve po 5. točki 71. člena ZPP se je revizijsko sodišče (v skladu z 2. odstavkom 361. člena ZPP, ki se na podlagi 399. člena ZPP uporablja tudi v revizijskem postopku) najprej seznanilo s pojasnilom v predložitvenem poročilu Višjega sodišča v ... z dne 14.11.1997. V njem je navedeno naslednje: "K revizijskim navedbam tožene stranke poročamo, da je senat na predlog sodnika poročevalca in sodnika, ki je v predhodnih postopkih vodil spor pravdnih strank, obravnaval vprašanje, ali so podani razlogi za izločitev po čl. 71/I tč. 5 Zakona o pravdnem postopku. Ker nobeden od članov senata ni sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ki je bila predmet obravnavanja, je senat štel, da razlogov za izločitev ni".

Revizijsko sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga to pojasnilo vsebuje, izkazuje, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V 5. točki 71. člena ZPP je namreč določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča. Pritožbeno sodišče je odločalo v senatu, v katerem je sodeloval kot član senata tudi M.B., ki je res v tej zadevi sodil na prvi stopnji že dvakrat, vendar pa sta bili ti dve sodbi, kot pravi sama tožena stranka, obakrat razveljavljeni. V sedanjem pritožbenem postopku, ki je predmet tudi revizijske presoje, pa je sodišče druge stopnje obravnavalo prvostopno sodbo Okrajnega sodišča v Ž., ki jo je izdala sodnica M.L.T. Ta sodnica pa ni sodila oziroma bila članica senata na drugi stopnji. Navedena določba ZPP se nanaša samo na tiste odločbe, ki so predmet konkretnega preizkusa na višji stopnji.

Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da pomeni razveljavitev drugostopne odločitve in njena vrnitev na prvo stopnjo, odločitev, ki vrača postopek na začetek, to je v stadij tožbe (primerjaj 377. člen ZPP). Ko sodišče ponovno sodi o zadevi mora ponovno proučiti vse dokazno gradivo, ki je bilo že obravnavano, in ravnati po napotkih pritožbenega sodišča glede vseh morebitnih pomanjkljivosti ali netočnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. Zaradi tega 5. točka 71. člena ZPP za konkretni primer ne velja.

Če pa bi bila v konkretni zadevi podana kakšna druga okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranost člana senata, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da bi bil v pritožbenem postopku mogoč postopek po 6. točki 71. člena ZPP. Ta določa, da se sodnik lahko izloči tudi v primeru, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. Vendar v tem primeru sodišče, ki v zadevi sodi, ne ravna po uradni dolžnosti, temveč to stori na predlog samega sodnika (2. odstavek 72. člena ZPP), ali pa na zahtevo strank (73. člen ZPP). Ničesar od tega se ni zgodilo. Kot je bilo navedeno, pa obvezne izločitve v takšnem primeru ni. Zato so vsi nadaljnji očitki sodišču druge stopnje brezpredmetni in revizijsko sodišče nanje tudi ne odgovarja.

Kar pa zadeva druge procesne kršitve jih je sodišče presojalo le v okviru presoje po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), to pa je, ali je bila morda storjena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotovilo je, da te kršitve ni bilo. Tako revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Ker toženec zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja le "podrejeno", in ker se pri tem sklicuje na pritožbene navedbe (očitno v vzezi z višino odškodnine), revizijsko sodišče ugotavlja, da takšno sklicevanje na revizijski stopnji ni dovoljeno. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zaradi v zakonu natančno določenih razlogov (385. člen ZPP). Ti so bistveno ožji kot so pritožbeni in jih zato mora stranka, ki revizijo vlaga, opredeljeno navesti. Tudi presoja po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je na revizijski stopnji ožja, kot na drugi stopnji (poleg že navedene procesne kršitve le še materialno pravo). Revizijsko sodišče zato tisti del revizije, ki se smiselno nanaša na višino odškodnine, šteje za neobrazloženo revizijo.

Uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava pa je pokazal, da je bila odškodnina odmerjena ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Prav tako je prisojena odškodnina tudi povsem v skladu z merili, ki jih je sodna praksa izoblikovala v podobnih primerih. Gre za hudo telesno poškodbo z vsemi spremljajočimi težavami, ki so trajne narave, in ki imajo za posledico tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skaženost. Sodišči sta pravilno upoštevali tudi tožnikovo mladost (v času nesreče star 17 let). Zaradi tega je revizija v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena zavrnilo kot neutemeljeno.