Jedro

Toženca sta bila popustljiva do A.-jevega ravnanja, njuni ustreznejši vzgojni ukrepi pa so izostali, čeprav sta videla, da zgolj pogovori z A. ne zadoščajo za odpravo njegovih težav (konfliktno, agresivno in napadalno ravnanje do učencev, pa tudi do učiteljev z verbalnimi in fizičnimi izpadi). Kljub poznavanju A.-jevih vedenjskih izpadov toženca nista storila vsega potrebnega v okviru svoje starševske dolžnosti, da poskrbita za A.-jev uspešen osebnostni razvoj (4. člen ZZZDR), saj nista že pred obravnavanim škodnim dogodkom poiskala ustrezne strokovne pomoči za A. (to sta storila šele po tem dogodku).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženca v celoti odgovorna tožnici po temelju (za vtoževano odškodninsko terjatev v zvezi s škodnim dogodkom z dne 29. 5. 2009). Prvo sodišče je odločanje o višini zahtevka in pravdnih stroških pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni vmesno sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče kršilo načelo neposrednosti in načelo kontradiktornosti. Posamezni incidenti A. A. pred škodnim dogodkom ne predstavljajo nikakršnega netipičnega vedenja 12-letnega dečka, še posebej ne hujših odklonov v obnašanju, ki bi zahtevali kakršnokoli strokovno pomoč. Ni res, da vodstvo in zaposleni na Osnovni šoli ... glede nasilja B. B. nad A. niso ničesar vedeli. O prvem dogodku tega nasilja nad A. je šolska pedagoginja obvestila toženo stranko, starša pa sta se z A. tudi pogovorila. B. je po tem dogodku A.-ju še večkrat grozil tudi s "pipcem", o teh dogodkih je A. poročal o šolski svetovalni službi, ti dogodki pa so v A. sprožili strah, nemirnost in živčnost. Protispisna je ugotovitev, da o tem nasilju vodstvo šole praktično ni vedelo, še zlasti pa, da se nasilje nad A. ni odvijalo, ker naj bi šlo "zgolj" za tri posamezne dogodke. Škodnega dogodka ni moglo predvideti niti osebje šole, kaj šele toženca. Do tega dogodka se ni pojavila nikakršna potreba po strokovni psihološki pomoči A. Toženca sta s pogovori in skrbjo za sina odreagirala primerno in skladno s svojimi dolžnostmi, ki jima jih nalaga roditeljska pravica. Prvo sodišče se ni zadostno opredelilo do ravnanja staršev po škodnem dogodku. A.-jevo ravnanje ob škodnem dogodku ni bilo posledica ravnanja tožencev, pač pa okolja, v katerem se je šolal in v katerem je bil večkrat žrtev nasilja. Teh dejstev sodišče ni ugotovilo. Prvo sodišče je tudi napačno presodilo izvedene dokaze. Sodišče je protispisno interpretiralo izpovedbi prič C. C. in Č. Č. Pričanja prič, ki so bila v korist tožene stranke, so v sodbi namerno izpuščena ali pa je smisel izpovedbe posamezne priče v celoti predrugačen. Prvo sodišče je storilo tudi kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je napravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje kot pravilne. V njih je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko izpodbijane odločitve, v ostalem pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6. V čem naj bi bilo potrebno dopolniti dokazni postopek toženca ne pojasnita (prvo sodišče je ocenilo izpoved D. D. kot neverodostojno, kar trdita tudi toženca, zato njegovo ponovno zaslišanje ni aktualno). Očitek o kršitvi načel neposrednosti in kontradiktornosti je neutemeljen, saj je prvo sodišče neposredno izvedlo dokaze, tožencema pa je bila zagotovljena možnost obravnavanja oziroma sodelovanja v postopku.

7. Očitki na račun dokazne ocene so neutemeljeni. Toženca izkrivljeno in ločeno iz njunega celotnega konteksta prikazujeta izpovedbi prič C. C. in Č. Č., prvo sodišče pa je tudi njuni izpovedbi v relevantnih delih korektno povzelo in ju analitično ocenilo v okviru celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP. C. C. je glede vzgoje A. A. jasno izpovedala, da se v vzgojo ne bo vtikala in da jo (z vidika primernosti) težko preceni, izjava priče, da sta toženca dobro skrbela za A., pa o primernosti vzgoje tožencev sama po sebi še ne pomeni, da je bila ta dobra oziroma ustrezna. Priča je tudi izpovedala, da sta toženca dosti zagovarjala A., zato je na mestu tudi zaključek prvega sodišča o pretirani tolerantnosti tožencev in opravičevanju A.-jevih konfliktov. Iz izpovedi te priče še izhaja, da je A. pogosto zelo vzkipel in je morala A.-jevi učiteljici velikokrat pomagati, da se je umiril, kar pa je z njune strani očitno terjalo veliko truda oziroma naporov, kot izhaja iz celotne izpovedbe priče. 8. Priča Č. Č. je omenila tudi to, da jo je kolegica posebej opozorila, naj bo pozorna na A., ker malo izstopa oziroma je bolj živahen, hitro vzkipljiv, sama pa z A.-jem ni imela težav oziroma sta imela lep odnos, do česar ga je znala pripraviti tudi po diplomatski poti. Zaključek sodišča, da so (v šoli) morali z A.-jem ravnati skrajno pazljivo (zaključek prvega sodišča, da je bil A. problematičen otrok, na katerega je bilo treba bolj paziti in ga imeti vseskozi na očeh, temelji na izpovedbah drugih prič, ne pa na izjavi Č. Č., kar je iz obrazložitve sodbe na 21. strani jasno razvidno), je zato v povezavi z izpovedbama ostalih navedenih prič v tem delu (C. C., E. E.) podprt tudi z izpovedjo Č. Č. Njena izjava, da je bil A. zelo lepo vzgojen in da o njem nima ničesar slabega za povedati, v kontekstu celovite dokazne ocene glede ugotavljanja odločilnih dejstev za to pravdo ničesar ne spremeni na stvari. Pritožba tudi ne pojasni, katere (ostale) izpovedbe prič naj bi prvo sodišče "izpustilo ali pa jih predrugačilo". Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

9. Ugotovitve prvega sodišča o vedenjskih težavah A. ter njegovem pogostem konfliktnem, agresivnem in napadalnem ravnanju (do učencev, pa tudi do učiteljev z verbalnimi in fizičnimi izpadi) so jasne in ne dopuščajo nobenega dvoma o njihovi pravilnosti. Toženca sta bila v tem pogledu popustljiva do A.-jevega ravnanja, njuni ustreznejši vzgojni ukrepi pa so izostali, čeprav sta videla, da zgolj pogovori z A. ne zadoščajo za odpravo njegovih težav. Kljub poznavanju A.-jevih vedenjskih izpadov toženca nista storila vsega potrebnega v okviru svoje starševske dolžnosti, da poskrbita za A.-jev uspešen osebnostni razvoj (4. člen ZZZDR), saj nista že pred obravnavanim škodnim dogodkom 29. 5. 2009 poiskala ustrezne strokovne pomoči za A. (to sta storila šele po tem dogodku). Toženca se pri tem ne moreta razbremeniti svoje odgovornosti s trditvami, da osnovna šola ni storila vsega, kar bi morala. Pedagoški delavci šole so seznanjali toženca s pogostimi A.-jevimi vedenjskimi odkloni že dalj časa pred 29. 5. 2009, toženca pa sta bila kot starša dolžna ustrezno ukrepati. Medtem ko je osnovna šola dolžna predvsem izvajati osnovnošolsko izobraževanje, so starši tisti, ki so dolžni skrbeti za otrokovo vzgojo in njegovo primerno vedenje v medčloveških odnosih ter ga pravilno usmerjati, po potrebi tudi z zagotavljanjem pomoči ustreznih strokovnjakov.

10. Okoliščina, da je bil A. v krajšem obdobju pred škodnim dogodkom vpleten tudi v konflikt z učencem B. B. pri čemer je bil sam žrtev njegovega nasilnega vedenja (šlo je za tri tovrstne dogodke), nima nobenega pomena za presojo odškodninske odgovornosti tožencev z vidika določbe četrtega odstavka 142. člena OZ, kot je pravilno presodilo tudi prvo sodišče. Ob tem, da je osnovna šola vedela le za prvi konflikt med A. in B. (ki je bil prav tako izven šole in po končanem pouku kot ostala dva tovrstna dogodka), zanj pa sta vedela tudi toženca (o tem ju je obvestila delavka šole), delavcem osnovne šole ni mogoče očitati, da niso ničesar ukrenili.

11. Ugotovljena dejstva potrjujejo tudi pravilno stališče prvega sodišča, da bi toženca zaradi A.-jevih vedenjskih težav v daljšem obdobju pred 29. 5. 2009 morala že pred tem dogodkom svojo starševsko skrb in vzgojo usmeriti v prizadevanje za dosego A.-jevega ustreznega ravnanja in njegovo odvračanje od nadaljnjih konfliktnih ravnanj ter situacij, za katera bi sicer ob svoji nadaljnji pasivnosti lahko pričakovala in predvidevala, da se lahko z vidika nasilnega A.-jevega ravnanja še stopnjujejo (med takšna sodi tudi obravnavani škodni dogodek, pri čemer je že v izhodišču napačno izvajanje tožencev, da tega škodnega dogodka nista mogla predvideti, saj ne gre za vprašanje predvidljivosti prav konkretnega škodnega dogodka). Zato bi toženca že pred tem škodnim dogodkom morala A.-ju zagotoviti tudi strokovno pomoč ustreznega terapevta pri premagovanju in odvračanju njegovih vedenjskih težav. Ravnanje tožencev po škodnem dogodku ne vpliva na obstoj njune odgovornosti po četrtem odstavku 142. člena OZ.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).