10. 6. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Nagode, Ljubljana, ki ga zastopa dr. Miha Šošić, odvetnik v Mariboru, na seji senata 19. maja 2020 in v postopku po drugem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. VI Kp 31054/2015 z dne 30. 1. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 31054/2015 z dne 5. 3. 2019 se zavrže.

* * *

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker pravna sredstva niso izčrpana, pogoji za izjemno obravnavo pa niso izpolnjeni.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki: dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Za zavrženje ustavne pritožbe so se izrekli sodnice Jadek Pensa, Mežnar in Šugman Stubbs ter sodniki Knez, Accetto, Čeferin in Pavčnik. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Šorli, ki sta se izrekla za sprejem ustavne pritožbe. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Rajko Knez Predsednik

1. 7. 2020

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DDr. KLEMNA JAKLIČA K SKLEPU ŠT. Up-316/20 Z DNE 10. 6. 2020

Ustavni vidiki sporazuma o priznanju krivde: ne brez zagovornika in ne brez sodišča

Drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – ZUstS) izrecno določa, da lahko Ustavno sodišče pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev (1) očitna in če bi zaradi nje nastale za pritožnika (2) nepopravljive posledice.

Po moji oceni sta bili v tej zadevi zagrešeni dve očitni kršitvi Ustave. Prvič, ustavni pritožnik je v kazenskem postopku, ki je za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov tekel na podlagi sporazuma o priznanju krivde, od sporazuma, sklenjenega s tožilstvom, odstopil, še preden ga je potrdilo sodišče. Nosilno stališče sodišč, da obdolženčev odstop od sporazuma ni bil mogoč, je v mojih očeh očitno protiustavno. O krivdi v svobodni demokratični družbi lahko presodi šele in zgolj neodvisno sodišče in ne ena od strank postopka (npr. tožilstvo) ali katerikoli drug organ, skupina državljanov ali posameznik. Šele, ko obdolženi pred neodvisnim sodiščem potrdi svoje soglasje o priznanju krivde, je torej mogoče govoriti o tem, da je do soglasja volj ("meeting of the minds") glede sporazuma o obdolženčevi krivdi sploh prišlo. Vse ostalo, kar se dogaja med tožilcem in obdolžencem, je le priprava na to, kaj bo glede sporazuma morebiti potrjeno pred sodiščem. Ne predstavljam si, kako bi vsebina Ustave lahko določala kaj drugega, ne da bi s tem tako de facto kot de iure ukinila eno od osnovnih civilizacijskih pridobitev svobodne demokratične družbe: da se namreč o krivdi, kar je ravno priznanje oziroma nepriznanje krivde, lahko odloča zgolj in samo pred neodvisnim sodiščem.

Drugič, obdolženec v tem postopku celo ni imel zagovornika. Zaradi velike občutljivosti instituta sporazuma o priznanju krivde – priznanje krivde je za rezultat kazenskega postopka praviloma usodno – že zakon v takih postopkih zahteva prisotnost obdolženčevega zagovornika. Tudi vsebina Ustave določa enako. Ne vidim možnosti, kako bi lahko slednja določala karkoli drugega, ne da bi s tem posegla v samo bistvo človekove pravice do zagovornika, kar bi v postopkih sporazumnega priznanja krivde v praksi nato vodilo do številnih krivičnih obsodb predvsem v primerih najšibkejših in prava neukih strank, torej najbolj ranljivih skupin državljank in državljanov, ki bi jih Ustava morala najprej zaščititi. Takšna logika se upira celo najmilejšim ustavnim standardom razlage temeljne človekove pravice do zagovornika in je zame očitno napačna.[1]

Kršitvi sta torej očitni, kar pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj zgoraj citiranega 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, ki Ustavnemu sodišču omogoča sprejem zadeve v obravnavo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Drugi pogoj iz omenjenega člena – nastanek nepopravljivih posledic – je prav tako brez slehernega dvoma izpolnjen. Zaradi očitno neustavne "obsodbe" bo "obsojenemu" odvzeta prostost oziroma mu grozi zapor. Odvzem prostosti je eden najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice. Gre za poseg, ki je že sam po sebi nepopravljiv. Nobena denarna odškodnina ne more popraviti škode, ki je človeku nastala zato, ker je bil protipravno (protiustavno) zaprt. Zaradi odvzema prostosti lahko človek izgubi službo, družino in celo vrsto priložnosti, ki bi jih sicer v tistih letih življenja imel, ter uživanje vseh človekovih pravic, ki jih je mogoče izvrševati le na prostosti. Noben denar ne more povrniti tovrstne škode. Kot nobena odškodnina tudi ne more odpraviti škode, ki zaprtemu človeku ob zavedanju, da je določen čas svojega življenja namesto na neki drug, bolj časten način preživel v zaporu, nastane zaradi okrnitve njegovega dostojanstva.[2]

Kaj – morda znani argument zasičenja sodišča? – je lahko večino vodilo do tega, da ustavne pritožbe v teh okoliščinah ni sprejela v obravnavo, je po moji oceni zelo težko – in nemogoče konsistentno – razumeti. Še posebej ob dejstvu, da pa ta ista večina po drugi strani s takšno lahkoto sprejema v obravnavo pred vsakršnim izčrpanjem izrednih in celo rednih (sic!) pravnih sredstev nekatere druge privilegirane zadeve, v katerih poleg popolnega neizčrpanja niti pravni interes niti konkretni poseg v pritožnikovo pravico nista izkazana. Spomnimo se nedavnih primerov iz svežnja COVID-19, kjer so pritožniki sredi zdravstvene krize, ko je šlo za zavarovanje zdravja in življenja, kar neposredno pred Ustavnim sodiščem izpodbijali omejitve gibanja na občine, pa čeprav niso izčrpali nobenega prekrškovnega pravnega sredstva in niso izkazali konkretnih posegov v svoje konkretne položaje. Ta ista večina je takrat omenjene zadeve neposredno in brez izčrpanja sprejemala v obravnavo. Ali s tem večina morda ni povzročala zasičenja Ustavnega sodišča in tako celo zaradi nelegitimno motivirane selekcije primerov oziroma dvojnih meril glede varstva pravic? Kako namreč lahko po drugi strani ta ista večina nato tako lahkotno zamahne z roko v primerih bistveno hujših posegov – kazenskih, zapornih – v človekovo svobodo, v katerih pa argumenti za predčasni sprejem v obravnavo očitno obstajajo? Na ta način večina ne izkazuje le dvojnih standardov glede varstva pravic, ampak celo najbolj bistvenim človekovim pravicam, ki so na papirju Ustave brez dvoma in očitno zagotovljene, odreka njihovo dejansko življenje v praksi in s tem njihovo učinkovito veljavo samo. To pa je slabo ne le za temeljne pravice, temveč tudi za avtoriteto večine na sodišču, ki z vsako svojo odločitvijo sodi tudi o sebi.

DDr. Klemen Jaklič Sodnik

[1]O problemu »pospeševanja« in »hitrosti« kazenskih postopkov, v neposredni povezavi s »priznanjem krivde« in to še preden obdolženec vzpostavi prvi stik z odvetnikov, upravičeno kritično tudi Teršek, v A. Teršek: Socialna ustavna demokracija. Iz filozofije in teorije v prakso. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2017, str. 199-202. Glej tudi A. Teršek: Odvetništva ustavnost. O pravici do odvetnika in temeljnih pravicah odvetnikov. Univerzitetna založba Annales, Koper 2016.

[2]Glej npr. ustaljeno razlago Zveznega Ustavnega sodišča Nemčije, BVerfGE 8,102 (103), BVerfG 2 BvR 449/05, BVerfGE 56, 396, BVerfG 2 BvR 1323/06, BVerfGE 14, 11 (13), BVerfGE 22, 178 (180), 2 BvR 2060/06, 2 BvR 1261/00, 2 BvR 769/10 idr. Glej tudi npr. Martin Badura in Meik Kranz, Die Verfassungsbeschwerde in Strafsachen, Zietschrift für das Juristische Studium, str. 387, kjer avtorja glede ustaljene prakse zadržanj pred Ustavnim sodiščem (ko gre za sankcijo zapora) pojasnita, da zaradi svoje teže posega v človekovo svobodo »grozeči ali že obstoječi odvzem prostosti praviloma zadosti pogojem« za sprejem predloga za zadržanje.

2. 4. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Marka Šorlija k sklepu št. Up-316/20 z dne 10. 6. 2020

Zoper pravnomočno sodbo, s katero mu je bila na podlagi sporazuma o priznanju krivde zaradi storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17 in 23/20 – KZ-1) izrečena enoletna zaporna kazen, je obsojenec vložil ustavno pritožbo. Pritožbo je vložil po izčrpanju rednih, a pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo je sicer vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar o njej Vrhovno sodišče do odločanja Ustavnega sodišča še ni odločilo. Ustavno sodišče je pritožbo zavrglo s tako imenovanim sklepom brez obrazložitve, v katerem je navedeno le, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal pravnih sredstev.

I.

Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS): 1) zatrjevana kršitev je očitna in 2) z izvršitvijo posamičnega akta bi za pritožnika nastale nepopravljive posledice.

Pritožnik je med drugim zatrjeval kršitev pravic iz 27. in 29. člena Ustave in navajal, da sta mu bili kršeni: 1) pravica do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, ker na naroku dne 5. 11. 2018 ni imel zagovornika, čeprav je na njem sodišče sprejelo sklep o priznanju krivde z dne 4. 7. 2018, in 2) pravica do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ker je sodišče sporazum o priznanju krivde, ki ga je sklenil z državnim tožilstvom, sprejelo, čeprav je pritožnik od njega po sklenitvi odstopil oziroma ga pred sodiščem ni potrdil.

Pritožnik meni, da je kršitev ustavnih pravic očitna. Zatrjuje, da bi mu z izvršitvijo pravnomočne obsodilne sodbe nastala nepopravljiva škoda, saj takega posega v osebno svobodo, kot ga pomeni odvzem prostosti, tudi v primeru uspeha z izrednim pravnim sredstvom ne bi bilo mogoče nadoknaditi. Zato predlaga sprejem ustavne pritožbe v obravnavo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev in zadržanje izvršitve izpodbijanih sodb.

Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča (npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-231/97 z dne 10. 10. 2000) pojem "očiten" pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Vendar očitna kršitev ni enako kot prima facie kršitev. Nekaj, kar bi bilo na prvi pogled (prima facie) lahko videti kot kršitev, se namreč lahko po vsestranski presoji izkaže drugače (sklep št. Up-373/14 z dne 11. 6. 2014, Uradni list RS, št. 47/14).

Ocenjujem, da je pritožnik izkazal očitnost zatrjevanih kršitev pravice iz 27. člena in druge alineje 29. člena Ustave. Menim, da ne gre zgolj za prima facie kršitve, temveč za to, da tudi po vsestranski presoji ni mogoče zaključiti, da ne bi šlo za kršitev.

II.

Kršitev pravice do obrambe z zagovornikom

Vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena tudi pravica, da se brani sam ali z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Po ustaljeni ustavno sodni presoji pravica do obrambe z zagovornikom ni le pravica obdolženca, da se brani, temveč je po Ustavi razglašena za eno temeljnih človekovih pravic. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa je eno od jamstev, ki jih Ustava daje obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic, na prvem mestu pravice do poštenega sojenja pred nepristranskim sodiščem.[1] Pravica do obrambe z zagovornikom ima poudarjen pomen v tistih položajih, ko je po zakonu taka obramba obvezna oziroma ko šele obvezna obramba omogoča uresničitev pravice iz druge alineje 29. člena Ustave in daje zadostno jamstvo za pošten postopek.[2]

Drugi odstavek 450.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde določa obvezno obrambo z zagovornikom, ne samo med pogajanji, temveč vse do pravnomočno končanega kazenskega postopka. Predlagatelj zakona je obvezno obrambo z zagovornikom v teh primerih predvidel zaradi posledic priznanja krivde, saj se obdolženec s priznanjem krivde odpove pomembnim procesnim jamstvom iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP.[3] Zakonska ureditev torej šteje položaj osebe, ki je sklenila sporazum o priznanju krivde, za tako poseben, da mu vse do pravnomočno končanega kazenskega postopka zagotavlja obvezno obrambo.[4] Zato menim, da pomeni stališče Višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da sodišče pritožniku ni bilo dolžno zagotoviti obvezne obrambe, očitno kršitev pritožnikove pravice do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave.

III.

Kršitev domneve nedolžnosti

Ustava zagotavlja domnevo nedolžnosti v 27. členu, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Domneva nedolžnosti prepoveduje, da bi odločitev sodišča izražala stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi mu bila predhodno in v skladu z zakonom dokazana krivda.[5] Domneva nedolžnosti je neločljivo povezana tudi s privilegijem zoper samoobtožbo (četrta alineja 29. člena Ustave).[6]

Ustavno sodišče je pomen priznanja krivde z vidika 27. člena Ustave že obravnavalo v odločbi št. Up-186/15 z dne 4. 7. 2019 (Uradni list št. 48/19). Utemeljilo je, da obtoženčevo priznanje krivde ne pomeni, da je sodišče nanj vezano, temveč zakon zavezuje predsednika senata, da mora presoditi, ali se priznanje krivde sme sprejeti ali ne.[7] Tudi za izdajo sodbe na podlagi priznanja krivde je potrebno prepričanje sodnika, da bo sodba izražala resnični historični dogodek in da je obtoženec kriv. Z uvedbo instituta priznanja krivde se niso spremenila merila meritornega odločanja o obtožbah in merila ustaljenega razumevanja, kaj pomeni pravična sodba.[8] Priznanje krivde tako sodišča ne odvezuje od spoštovanja domneve nedolžnosti.[9]

Višje sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče v tej zadevi zavzelo stališče, da pritožnik ne more odstopiti od sklenjenega sporazuma o priznanju krivde. Ugotovilo je, da je šlo pri sklepanju sporazuma za svobodno voljo pritožnika in da sta bili pri sklenitvi in pogajanjih prisotni obe njegovi zagovornici. Vse do podpisa sporazuma pa naj bi obtoženec imel kvalitetno, aktivno formalno obrambo.[10]

Določbe o sporazumu o priznanju krivde (450.č člen ZKP) posebej ne urejajo možnosti odstopa stranke od sprejetega sporazuma, vendar ga tudi ne prepovedujejo. Ob upoštevanju, da sporazum nima pravnih učinkov, dokler ga sodišče ne sprejme, je v pravni literaturi[11] zavzeto tudi stališče, da do tega trenutka obdolženec lahko odstopi od sporazuma iz kakršnegakoli razloga.

Ocenjujem tudi, da je samo takšna razlaga določb ZKP skladna z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, iz naslednjih razlogov:

1.Iz predloga ZKP-K je razvidno, da je bil namen novih določb o sporazumu o priznanju krivde uzakonitev možnosti, da se državni tožilec in obdolženec dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec krivdo pred sodiščem priznal.[12] Iz navedenega namena tega instituta je razvidno, da obtoženec krivde ne prizna pred tožilcem in da vprašanje krivde s sklenitvijo sporazuma ni zavezujoče rešeno, temveč obtoženec krivdo vedno prizna pred sodnikom.

2.Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči v izpodbijanih sodbah, bi pomenilo, da lahko obtoženec, ki je krivdo priznal pred sodnikom, priznanje prekliče, dokler ga sodnik ne sprejme, medtem ko obtoženec, ki je sklenil sporazum s tožilcem, te možnosti nima, temveč se je že vnaprej odpovedal preklicu priznanja in vsem procesnim jamstvom, še preden sploh vidi sodnika. Za takšno neenako obravnavanje obeh skupin obdolžencev, ki sta nedvomno v primerljivem položaju, po moji oceni ni nobenega razloga.

3.Stališče, da lahko obtoženec s podpisom sporazuma privoli tudi v prestajanje večletne zaporne kazni, ne da bi sodnika sploh videl, je po moji oceni v nasprotju s temeljnim načelom, da priznanje krivde sodišča ne odvezuje od spoštovanja domneve nedolžnosti.[13] Je tudi v nasprotju s poštenim postopkom, saj obtoženec pred začetkom pogajanj o takšni posledici sklenitve sporazuma ni poučen. Niti ga na takšno posledico ne opozarja zakon, saj ZKP ne vsebuje določbe, da bi se obtoženi že s samo sklenitvijo sporazuma odpovedal preklicu priznanja krivde.

4.V predlogu ZKP-K je poudarjeno, da ima priznanje obdolženca odločilen pomen za nadaljnji tek postopka. Obdolžencu naj bi bila zgolj dana možnost, da presodi in se svobodno odloči, kaj je v njegovem najboljšem interesu.[14] Kako je mogoče govoriti o svobodni odločitvi, če obtožencu ni bil dan pravni pouk, da od sporazuma ni mogoče odstopiti niti v času, preden ga sprejme sodnik?

5.Ko sodišče odloča o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, v skladu z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP presodi, ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena tega zakona – torej 1) ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno; 3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Čeprav se 450.č člen ZKP ne sklicuje na tretji odstavek 285.c člena ZKP, je edina konsistentna in z domnevo nedolžnosti skladna razlaga zakona takšna, po kateri se celotna ureditev postopka sprejema priznanja krivde smiselno uporablja tudi za priznanje krivde na podlagi sporazuma, v kolikor ZKP izrecno ne določa drugače. To pa pomeni, da mora v obeh primerih obstajati isti trenutek, do katerega lahko obdolženi priznanje prekliče, in to je trenutek sprejema priznanja s strani sodišča in ne trenutek sklenitve sporazuma o priznanju. Po moji oceni obdolženčeva izjava, da preklicuje priznanje krivde, nedvomno zbudi takšen dvom v jasnost in popolnost priznanja, da ga sodišče več ne more sprejeti.

Nadalje ocenjujem, da je, čeprav ZKP možnosti odstopa od sporazuma posebej ne predvideva, stališče o pravici obdolženca da od njega lahko odstopi, mogoče sprejeti na podlagi ustavno skladne razlage zakona. Tudi iz primerljivih tujih pravnih ureditev, ki so v kazenski postopek sprejele pogajanja o krivdi, je razvidno, da pogajanja s tožilcem ne morejo nadomestiti pravice obdolženca, da šele sodišče veljavno odloči o sporazumu s tožilcem – stranko v postopku. Na primer hrvaški ZKP izrecno ureja tudi to vprašanje. Prvi odstavek 362. člena hrvaškega ZKP tako določa, da lahko stranke odstopijo od sporazuma o priznanju krivde do razsodbe, torej tudi še po tem ko sodišče sprejme sporazum.[15] Pomemben je tudi prvi odstavek 361. člena hrvaškega ZKP, ki določa obveznost senata, da pred odločitvijo o sprejemu priznanja krivde v sporazumu preveri, ali so stranke soglasne glede razsodbe na podlagi sporazuma.[16] Po drugi strani pa nemški ZKP (StPO) v § 257c določa aktivno udeležbo sodišča pri pogajanjih. Nemško Zvezno ustavno sodišče (BVerfG) je v ključni odločbi št. 2 BvR 2628/10, 2 BvR 2883/10 in 2 BvR 2155/11 z dne 19. 3. 2013 poudarilo, da obsodba ne more temeljiti zgolj na neformalnih pogajanjih med strankami.

Zato menim, da pomeni stališče Višjega sodišča, da po podpisu sporazuma pritožnik ne more več preklicati priznanja krivde, očitno kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

IV.

Nastanek nepopravljivih posledic

Odvzem prostosti je eden najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo in s tem v človekove pravice. Gre za poseg, ki je že sam po sebi nepopravljiv. Nobena denarna odškodnina ne more popraviti škode, ki je človeku nastala zato, ker je bil protizakonito (protiustavno) zaprt. Zaradi odvzema prostosti lahko človek izgubi službo, družino in celo vrsto priložnosti, ki bi jih sicer imel, ter uživanje vseh človekovih pravic, ki jih je mogoče izvrševati le na prostosti.[17]

Prestajanje zaporne kazni zato pomeni nepopravljivo posledico. Gre za hud poseg v osebno svobodo posameznika. Pritožniku čas v zaporu ne bo povrnjen niti, če bo pravnomočna sodba kasneje v postopku za varstvo zakonitosti razveljavljena ali spremenjena.

V.

Predlog za zadržanje izvršitve izpodbijanih sodb

Člen 58 ZUstS določa, da lahko, če je ustavna pritožba sprejeta, senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.

Kot je že navedeno v uvodu, menim, da so izpolnjeni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev, saj bi z izvršitvijo nezakonite kazni za pritožnika nastale nepopravljive posledice, te pa vključujejo po pravilu od težjega k lažjemu tudi nastanek težko popravljivih posledic. Zato je izpolnjen tudi pogoj za začasno zadržanje izvršitve pravnomočno izrečene zaporne kazni.

VI.

Presoja primera

Ustavno sodišče je v sklepu Up-373/14 poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo učinkovito pravno sredstvo. V obravnavani zadevi se glede na okoliščine primera zastavlja vprašanje, ali je to stališče mogoče mehanično uporabljati praktično v vseh primerih, v katerih gre za vprašanje sprejema ustavne pritožbe v obravnavo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Stališče iz omenjene zadeve, da Ustavno sodišče ne more odločati vzporedno ali celo pred Vrhovnim sodiščem, se zdi logično in zato utemeljeno in sprejemljivo, vendar ne more veljati vedno ne glede na posebne okoliščine posameznega primera.

Pritožnik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 25. 3. 2020 in predlagal, naj sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 422. člena, sicer pa Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 423. člena ZKP, odredi zadržanje izvršitve izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču je bila zadeva predložena v reševanje 8. 6. 2020. Pritožnika je izvršilno sodišče dne 5. 6. 2020 pozvalo, naj se dne 6. 7. 2020 zglasi v zavodu za prestajanje kazni zapora.

Več kot očitno je, da v tem primeru izredno pravno sredstvo s predlogom za odlog izvršitve izpodbijane sodbe ni učinkovito pravno sredstvo, saj ne o prvem ne o drugem že skoraj tri mesece ni bilo odločeno. Menim, da so izpolnjeni pogoji za obravnavo ustavne pritožbe pred izčrpanjem pravnih sredstev in za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Podana je realna nevarnost, da bo pritožnik začel prestajati kazen pred odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu in o predlogu za odlog izvršitve kazni zapora, zato bi moralo Ustavno sodišče pritožbo sprejeti v obravnavo in zadržati izvrševanje izpodbijane sodbe.

Marko Šorli, l.r.

[1]Primerjaj z odločbo št. Up-143/97 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 179), 7. točka.

[2]Odločba št. Up-431/14 z dne 17. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 2/15).

[3]Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K), Poročevalec DZ, št. 00720-9/2011/8, z dne 2. 6. 2011, str. 79 in 80.

[4]Primerjaj z odločbo št. U-I-96/06 z dne 14. 2. 2008 (Uradni list RS, št. 21/08, in OdlUS XVII, 6), 12. točka.

[5]Glej sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Minelli proti Švici z dne 25. 3. 1983 in Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993.

[6]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 114), 9.–11. točka obrazložitve.

[7]Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 27.

[8]Tako tudi predlagatelj zakona v Poročevalcu DZ, št. 00720-9/2011/8, z dne 2. 6. 2011, str. 5 in 6.

[9]K. Šugman Stubbs, Anomalije pri uporabi instituta pogajanj o priznanju krivde v slovenskem kazenskem postopku, Pravna praksa, št. 3–4 (2015), str. 29.

[10]Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, št. VI Kp 31054/2015 z dne 30.1.2020, 19. točka obrazložitve.

[11]M. Šorli, Pogajanja med obdolžencem in obrambo, Podjetje in delo, št. 6–7, 2011, str. 1038.

[12]Poročevalec DZ, št. 00720-9/2011/8, z dne 2. 6. 2011, str. 79.

[13]Glej odločbo št. Up-186/15.

[14]Poročevalec DZ, št. 00720-9/2011/8, z dne 2. 6. 2011, str., str. 80.

[15]"Stranke mogu odustati od izjave za donošenje presude na temelju sporazuma stranaka iz članka 360. stavka 3. ovog Zakon do donošenja presude."

[16]"Nakon što primi pisanu izjavu za donošenje presude na temelju sporazuma stranaka iz članka 360. stavka 3. ovog Zakona, vijeće će utvrditi da li su stranke suglasne u odnosu na sadržaj izjave i to unijeti u zapisnik, te potom odlučiti o potvrđivanju optužnice (članak 354. stavak 1., članak 355. i članak 356.)."

[17]Glej odklonilno ločeno mnenje DDr. Klemna Jakliča k Odločbi št. Up-323/17 z dne 6. 7. 2017