Jedro

Sodišče je o terjatvi, uveljavljani s pobotnim ugovorom, dolžno odločiti v izreku sodbe, odločitev o takšni terjatvi pa postane pravnomočna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. in III. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu ohranilo v veljavi I. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172551/2011 z dne 1. 12. 2010 za znesek glavnice v višini 10.019,69 EUR ter zamudne obresti od tega zneska od dne 30. 1. 2013 dalje do plačila, v preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. sodbe). Tožencu je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 1424,00 EUR (III. tč. Sodbe) (1).

2. Zoper sodbo v tem delu (II. in III. tč.) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni oz. razveljavi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožnik graja ugotovitev sodišča, da je z delno poravnavo računa št. 120-0127/2010 z dne 3. 5. 2010 „pripoznal dolg“. Samo na podlagi delnega plačila ni mogoče sklepati, da je bilo s tem priznano tudi dejstvo obstoja vtoževanega dolga v smislu, niti tega ni mogoče šteti za pripoznavo tožbenega zahtevka. Pritožnik meni, da so v sodbi razlogi o tem nejasni, zato zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. ter 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje pritožnik opozarja na zmoten zaključek sodišča, da se strinja z izračunom tožeče stranke glede v pobot uveljavljane terjatve za vrnitev kavcije. V svoji drugi pripravljalni vlogi je namreč navedel in obrazložil, da uveljavlja v pobot znesek iz naslova preostalega dela kavcije, ki je na dan 7. 12. 2010 znašal 5.368,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 dalje. Sodišče je zato zmotno štelo, da je toženec priznal navedbe tožeče stranke in ni podrobneje obrazložilo načina izračuna višine glavnice. Pri tem ni obrazložilo, na kakšen način je revaloriziralo znesek glavnice, ampak se je le pavšalno sklicevalo na priloge spisa, v katerih revalorizacija ni izračunana na pravilen način, zaradi česar je sodba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. tč. 2. odst. 339. ZPP. Pritožnik še opozarja, da je sodišče zmotno sledilo navedbi tožeče stranke, da je treba toženčevo nakazilo v višini 100 EUR vračunati v skladu z 288. čl. OZ tako, da je tožena stranka z zneskom 96 EUR najprej poplačala stroške izvršilnega postopka, v preostanku plačanega zneska v višini 4 EUR pa del obresti. Obveznost plačila stroškov izvršilnega postopka bi za toženca namreč nastala šele s pravnomočnostjo navedenega sklepa v tem delu. Tožeča stranka pa je umaknila zahtevo za plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 96 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na temelj vtoževane terjatve, sicer niso utemeljeni. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave oz. da naj bi imela sodba glede tega nejasne razloge o odločilnih dejstvih. Kršitev določb pravdnega postopka po 7. oz. 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tu ni podana. Iz konteksta je namreč jasno razvidno, da je sodišče na podlagi delne poravnave računa z dne 3. 5. 2010 zgolj sklepalo na to, da je toženec obveznosti iz naslova najema gostinskega lokala na naslovu L., štel kot svojo lastno obveznost. Sodišče je pravilno ugotovilo temelj vtoževanega zahtevka s sklepom (1), da je družba T., k. d., 2. 11. 2004 s podpisom aneksa k najemni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko ter družbo G., d. o. o., najmanj pristopila k dolgu v smislu določbe 432. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ter nadaljnjo ugotovitvijo, (2) da tožena stranka kot komplementar komanditne družbe na podlagi 135. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) za neporavnane obveznosti navedene družbe odgovarja osebno.

6. Utemeljen pa je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, kot je le-to štelo, da se je toženec strinjal z izračunom tožeče stranke glede pravilne višine v pobot uveljavljane terjatve za vračilo preostanka kavcije. Sodišče namreč v skladu s predloženim izračunom tožeče stranke ugotavlja, da je slednja na dan 7. 12. 2010 toženi stranki dolgovala še 4.115,07 EUR; medtem ko iz druge pripravljalne vloge tožene stranke jasno izhaja, da je ta v pobot iz naslova terjatve za vračilo preostanka kavcije uveljavljala znesek 5.368,57 EUR. Navedba sodišča, da izračunu tožeče stranke toženec ne nasprotuje in ne dokazuje drugače, je tako v nasprotju s spisovnimi podatki (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), pa tudi napaka pri uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu je tu storjena, saj je slednje na tožniku in ne na tožencu (7. in 212. čl. ZPP). Ker pa sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je kot pravilen upoštevalo izračun tožeče stranke, sodba v tem delu nima razlogov in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V zvezi s tem drži tudi očitek, da sodišče ni pojasnilo, na kakšen način oz. po kakšni metodi je revaloriziralo znesek glavnice, ampak se je le pavšalno sklicevalo na priloge spisa oz. s strani tožeče stranke predložene obračune. Poleg tega je odločitev, po kateri zamudne obresti, priznane s sodbo od 30. 1. 2013 dalje, tečejo tudi od zamudnih obresti, natečenih od zapadlosti vsakega posameznega zneska po izdanih računih do tega datuma, v nasprotju s kogentno določbo 375. čl. OZ o prepovedi anatocizma.

V zvezi s pritožbeno navedbo glede nepravilnega vračunavanja toženčevega nakazila v znesku 100 EUR tekom izvršilnega postopka na podlagi 288. čl. OZ pa naslovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka z dopisom z dne 13. 12. 2010 predlagala utesnitev izvršbe ravno za znesek plačanih izvršilnih stroškov v višini 96 EUR ter zamudnih obresti v višini 4 EUR. Ravno zaradi tega plačila in posledično predloga za utesnitev je sodišče s sklepom 11. 10. 2011 izvršbo v tem delu ustavilo. Sklicevanje v pritožbi, da je plačal nekaj, česar ni bila dolžan, je tako neutemeljeno.

7. Ob tem pa je treba opozoriti, da v izreku izpodbijane sodbe niti ni bilo odločeno o terjatvi toženca, ki jo ta uveljavlja v pobot. Iz obrazložitve je razbrati, da je prvostopenjsko sodišče jasen in izrecen pobotni ugovor toženca napačno presojalo kot ugovor materialnopravni ugovor pobota, tj. ugovor ugasle pravice. Sodišče je namreč o terjatvi, uveljavljani s pobotnim ugovorom, dolžno odločiti v izreku sodbe, odločitev o takšni terjatvi pa postane pravnomočna (glej 319. čl. ZPP).

8. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenega toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o terjatvi, uveljavljani s pobotnim ugovorom, celotno odločitev pa ustrezno obrazložiti, tako da bo mogoč njen preizkus.

9. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato je sodišče druge stopnje tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP pridržalo sodišču prve stopnje za končno odločbo.

(1) V neizpodbijani I. točki sodbe je sicer napačno zavrnilo primarni zahtevek, saj je tim. podredni zahtevek v celoti vsebovan v primarnem.