Jedro

Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh s pravnim sredstvom (ali tožbo); ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj določno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje Okrožnega sodišča v ... V Pg 1141/2017 zaradi ničnosti pogodbe (pcto. 6.500,00 EUR), podredno zaradi razveljavitve pogodbe (pcto. 6.500,00 EUR).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnik v prošnji ni zatrjeval dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh pritožbenega postopka po 24. členu ZBPP v zvezi s 335. in 338. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je tožena stranka menila, da tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri je uvodoma pojasnil, da je sodišče prve stopnje s sodbo V Pg 1141/2017 z dne 2. 7. 2020 razsodilo, da je nična Pogodba o prodaji poslovnega deleža z dne 13. 12. 2016, ki je bila sklenjena med prvo toženo stranko A.A. (tožnikom v tem upravnem sporu) kot odsvojiteljem in drugo toženo stranko B. d. o. o. kot pridobiteljem. Sodišče naj bi se sklicevalo na sodbo Okrajnega sodišča v A. IV P 882/2016, s katero je bila ugotovljena ničnost Pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 26. 4. 2012, s čimer naj bi odpadel temelj za sklenitev Pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 13. 12. 2012, na podlagi katere je tožnik kot družbenik v družbi C. d. o. o. prenesel svoja poslovna deleža (50 % in 25 %) na družbo B. d. o. o. 4. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj se ne strinja s sodbo V Pg 1141/2017. Sodba IV P 882/2016 naj bi namreč učinkovala le v razmerju do tožečih strank v tem postopku (D.D. in E.E.) in ne proti družbi B. d. o. o. Le-ta naj bi bila v času pridobitve poslovnega deleža (13. 12. 2016) v dobri veri glede veljavnosti Pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 26. 4. 2012, sklenjene med D.D. in E.E. ter prvim tožencem. Omenjena gospodarska družba naj bi prav tako bila v dobri veri, da je tožnik res imetnik poslovnega deleža, ki ga je pridobil na podlagi takrat veljavnega pravnega posla, saj se je zanesla na podatke sodnega registra. Po tožnikovem mnenju sodišče v zadevi V Pg 1141/2017 teh dejstev ni upoštevalo in s tem v zvezi ni izvedlo predlaganih dokazov. To naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki je tožnik ni mogel uveljavljati med postopkom, saj glede na potek prvega naroka ni poznal stališča sodišča. Glede na navedeno tožnik navaja, da je Pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev z dne 13. 12. 2012 nična, saj sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, zaradi česar naj bi bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Zato tožnik meni, da je izkazal tako pravni interes za pritožbo kot tudi izglede za uspeh v pritožbenem postopku. V nadaljevanju še pojasnjuje, da organ za BPP o zadevi ne more vsebinsko odločiti. Ker je tožnik prava neuka stranka, zaradi česar je vložil prošnjo za BPP, od njega naj ne bi bilo mogoče pričakovati navedbe konkretnih pritožbenih razlogov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter priglaša stroške.

5. Tožena stranka je poslala spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Dne 19. 10. 2020 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik navedel še, da iz publikacije o obrazcu za BPP ni razvidno, da bi bilo treba v obrazcu napisati pritožbene razloge v zadevi V Pg 1141/2017, pri čemer tega brez pravne pomoči niti ne bi znal. Sicer se strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v navedeni zadevi, nasprotuje le obrazložitvi sodbe.

7. Tožena stranka je na glavni obravnavi ob sklicevanju na sodno prakso navedla, da so tožbene trditve, s katerimi tožnik zatrjuje verjetnost izgledov za uspeh v pritožbenem postopku v zadevi V Pg 1141/2017, nedopustna nova dejstva. Meni, da zgolj pojasnilo, da gre za prava neuko stranko, ne opravičuje opustitve dolžnosti navedbe ustreznih dejstev že v prošnji za BPP.

8. Sodišče je v okviru dokaznega postopka pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, po uradni dolžnosti tudi Navodila za izpolnjevanje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je zavrnilo iz v nadaljevanju navedenih razlogov.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila zaradi ugotovitve, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Menila je namreč, da tožnik ni navedel nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh s pritožbo pred sodiščem II. stopnje.

12. Skladno z navedeno zakonsko določbo se pri presoji upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ali nanje odgovarjati. Pogojevanja dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh v postopku ne dopušča le ustaljena sodna praksa tega in Vrhovnega sodišča, ampak tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

13. To presojo tožena stranka opravi na podlagi prosilčevih navedb v prošnji ter podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh s pravnim sredstvom (ali tožbo); ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj določno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh.

14. Zato se je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno sklicevala na 140. člen ZUP, skladno s katerim mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno.1 Tožnik namreč v prošnji (kar med strankama ni sporno) niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe, čeprav je po presoji sodišča v prošnji za dodelitev BPP imel to možnost v okviru rubrike "podatki o zadevi". To je razvidno tudi iz Navodil za izpolnjevanje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, objavljenih na spletni strani Ministrstva za javno upravo,2 ki jih je sodišče ob upoštevanju nevezanosti na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pregledalo po uradni dolžnosti. Iz njih namreč izhaja, da mora prosilec v okviru rubrike "III. Podatki o zadevi" med drugim na kratko opisati problem oziroma pravno zadevo glede katere prosi za brezplačno pravno pomoč. Če gre za zadevo, ki je že v postopku, mora napisati še opravilno številko zadeve. Tožnik je po presoji sodišča torej imel možnosti aktivnega sodelovanja v postopku in s tem izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.

15. Zato je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP. Le v primeru, ko bi tožnik zaprosil zgolj za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, bi se brezplačna pravna pomoč dodelila brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP (peti odstavek 24. člena ZBPP).

16. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Zato tožnikove tožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilni uporabi materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka v zadevi V Pg 1141/2017 predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnik ob upoštevanju zgornjih izhodišč niti ne zatrjuje. Kratko predstavitev pritožbenih razlogov, ki jih šele sedaj navaja v tožbi, bi torej moral navesti v prošnji za dodelitev BPP, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje pritožbenega postopka z verjetnim izgledom za uspeh.

17. Navedeno procesno dejansko stanje sicer narekuje uporabo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v katerem je izrecno določeno, da lahko Upravno sodišče odloči brez glavne obravnave tudi, „če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1)3 ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev“ (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Vendar pa je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2020 presodilo, da je navedena zakonska določba protiustavna, saj gre za nedopustno izjemo od glavne obravnave (17. točka obrazložitve).

18. Zato je sodišče dne 19. 10. 2020 opravilo glavno obravnavo ob upoštevanju prekluzij iz 52. člena ZUS-1. Tožnika ni zaslišalo, saj dokaz ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, ki bi morala biti navedena v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi.4

19. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

20. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Skladno s 335. členom ZPP mora pritožba med drugim obsegati pritožbene razloge, opredeljene v 338. členu ZPP. 2 Enolični krajevnik vira (URL): https://e-uprava.gov.si/podrocja/vloge/vloga.html?id=1225 3 Ta določa: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“ 4 Tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010.