Jedro

Sporna je odločitev posameznega organa o statusu kmeta (o kateri je odločil v predhodnem vprašanju v postopku odobritve pravnega posla) in s tem ugotovitev predkupnega upravičenca, zato je bilo treba izpodbijane odločbe odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 330-375/2006-75 z dne 12. 10. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki dalje, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril prodajno pogodbo, ki so jo dne 30. 3. 2006 sklenila A.A. (prodajalec) in B.B. (kupec), katere obseg je zaščitena kmetija z obsegom, ki izhaja iz 1. točke izreka. V obrazložitvi je navedel, da je prodajalec v skladu z 20. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) izobesil na oglasni deski Upravne enote Kranj od 9. 2. 2006 do 13. 3. 2006 ponudbo za prodajo zemljišč. Parcele je prodajal v celoti, večina predstavlja kmetijska zemljišča, le del gozdna, zato je potrebno v postopku upoštevati določila 23. člena ZKZ. Izjavo o sprejemu ponudbe sta podala B.B. in C.C.. V zadevi odloča organ v ponovnem postopku v skladu z navodili sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 930/2007 z dne 17. 2. 2009. Organ je 12. 8. 2009 izvedel ustno obravnavo, na kateri je izvajal dokaze glede izpolnjevanja B.B. za kmeta v smislu ZKZ. Da je šteti B.B. za drugega uporabnika kmetijskega zemljišča, je ugovarjal C.C.. Oporekal je tudi aktivnemu sodelovanju pri obdelavi kmetijskih zemljišč, njegovi ustrezni usposobljenosti za kmetijsko dejavnost ter da mu dejavnost prinaša glavni vir dohodka. Za oba je upravni organ pridobil odločbo o odmeri dohodnine za leto 2005, odgovor o prodajni ceni sena in pridelku na ..., Kmetijske svetovalne službe Slovenija. Zaradi dvoma glede staleža živali na kmetijskem gospodarstvu B.B. je sporno preveril pri Kmetijsko svetovalni službi ..., ki je dne 10. 9. 2009 potrdila, da je imel B.B. v obrazcu B – Stalež živali, vloge za neposredna plačila za leto 2005, vpisanih 7 konj. Vpisanih pa ni imel ovac. Iz izpisa centralnega registra drobnice, ki ga je dne 28. 6. 2006 izdal sektor za identifikacijo in registracijo živali pri MKGP, izhaja, da B.B. ni imel registriranih ovac, kupil jih je 33 šele v letu 2006. Ostale izjave o nakupu živali in kmetijskih pridelkov je upravni organ preveril z zaslišanjem kupcev D.D., E.E., F.F. in G.G.. Vsi so potrdili navedbe o nakupu in vrednosti mrve, konj oziroma žrebet v izjavah ter na ustni obravnavi. Zemljišča, ki so predmet prodaje, spadajo v sklop zaščitene kmetije. Upravni organ je ugotavljal, ali je bil pri sklenitvi obravnavanega pravnega posla upoštevan predpisani vrstni red kupcev. Na podlagi odločbe Upravne enote Kranj z dne 4. 2. 2005 je ugotovljeno, da je C.C. v letu 2005 izpolnjeval pogoje za kmeta – fizično osebo po 1. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ. Bil je lastnik zaščitene kmetije, zemljišče je obdeloval s pomočjo domačih, za obdelovanje je bil ustrezno usposobljen. Iz kmetijske dejavnosti je pridobil pomemben del dohodka 4.350.298,00 SIT, kar je več kot sta v letu 2005 znašali 2/3 povprečne plače v Sloveniji, to je 2.218.232,00 SIT. Tudi za B.B. ugotavlja, da je v letu 2006 izpolnjeval pogoje za kmeta – fizično osebo po 1. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ. Po navedbah prodajalca A.A. B.B. upravlja s površinami, ki so predmet prodaje, že od leta 2004. Vpisan je v register kmetijskih gospodarstev kot nosilec kmetijskega gospodarstva s KMG MID 100350816, na katerem sta bila v letu 2005 vpisana dva GERK-a. Ta zemljišča predstavljajo travnike, ki so tudi predmet pravnega posla. Iz navedenega razloga je B.B. šteti za drugačnega uporabnika. Kot takšnemu uporabniku so mu bile v letu 2005 priznane subvencije. Zemljišča, ki jih ima v uporabi, obdeluje skupaj s pomočjo matere H.H. in očima I.I.. Navedeno so potrdili J.J., H.H. in I.I.. Izjave je upravni organ upošteval kot resnične. V letu 2006 je bil za obdelovanje ustrezno usposobljen (več kot petletne delovne izkušnje na kmetiji) od 15. leta starosti, saj ima dvajsetletne delovne izkušnje na kmetiji, last J.J., kjer je obdeloval kmetijska zemljišča in opravljal dela, povezana z živinorejo. Iz predloženih dokazil in zaslišanj je upravni organ ugotovil, da je v letu 2005 iz kmetijske dejavnosti pridobil pomemben del dohodka in sicer 3.878,969,10 SIT (subvencije: 963.969,10 SIT; mrva in otava 930.000,00 SIT; žrebeta 725.000,00 SIT in konji: 1.260.000,00 SIT), kar je več kot sta v letu 2005 znašali 2/3 povprečne plače v Sloveniji, to je 2.218.232,00 SIT. Obema prejemnikoma ponudbe kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Zaradi izenačenih pozicij obeh je upravni organ nadalje ugotavljal prednostno pravico po določbi „kmet, ki zemljišče sam obdeluje“. Iz ugotovitev izhaja, da oba obdelujeta zemljišče s pomočjo drugih, kar ne daje nikomur prednostne pravice pri nakupu. Zadnja alinea 2. odstavka 32. člena ZKZ, ki pravi „kmet, ki ga določi prodajalec“, pa je določila prednostnega upravičenca, saj je prodajalec izbral B.B. kot kupca. Iz navedenega je organ ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji za odobritev v izreku navedene prodajne pogodbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa. Glede ugovora bistvene kršitve določb postopka, ker tožeča stranka ni bila prisotna pri zaslišanju prič, ki so izpovedale glede dohodkov B.B., pa je navedel, da so bile vse priče skladno z določili 1. odstavka 185. člena ZUP opozorjene na posledice krivega pričanja, zato ocenjuje, da na vsebino izjav prič ne bi moglo vplivati sodelovanje tožeče stranke pri zaslišanju.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja s stališčem organov, da je B.B. šteti za kmeta. Namreč ni ga mogoče šteti za drugačnega uporabnika (v smislu 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZKZ). Na način, kot ga tolmači organ, bi bil uporabnik tudi tisti, ki uporablja zemljišče brez vsakega pravnega naslova ali nezakonito. Uporabnik uporabljene določbe je lahko le tisti, ki razpolaga z ustreznim pravnim naslovom. Posledično tudi ni mogoče šteti prihodkov – subvencij iz teh zemljišč za prihodke kmetijske dejavnosti.

Vprašanje je tudi ustrezne usposobljenosti, glede na 2. odstavek 111. člena ZKZ. Organ je štel, da ima B.B. dvajsetletne izkušnje na kmetiji. Nadalje se je oprl na potrdilo Srednje mlekarske in kmetijske šole Kranj ter Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj, vendar se je na predavanjih na list za udeležbo podpisal njegov očim. Na kmetiji J.J. naj bi delal do leta 1996 vsa dela, po tem letu pa naj bi pomagal pri večjih. Vendar ni delal on, pač pa njegovi starši. Izjava J.J. je izsiljena. Pri dokazovanju ustrezne usposobljenosti je prišlo do kršitve določb postopka, ker organ dokazov, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala usposobljenost, ni izvedel. B.B. je izjavljal, da je kmetijo obdeloval skupaj s starši, kar pa ni res, ker so jo le starši. Ovc na kmetiji ni bilo do leta 2006, sam tudi nima hleva. Sporen je tudi pomemben del dohodka, ki naj bi ga pridobival iz kmetijske dejavnosti. Prihodkov iz naslova kmetijske politike ni šteti med prihodke. Sodišče je v sodbi opr. št. U 939/2007 naložilo, da B.B. predloži račune, sedaj pa upravni organ zaslišuje le priče. Drugostopni organ je navedel, da to zadostuje, ker se kot dohodek upošteva le katastrski dohodek, vendar, ker ni bil lastnik, zato katastrskega dohodka ni mogel plačevati. Lahko pa bi predložil pisna potrdila, ki si jih izdajajo kmetje med seboj. Sporen je dohodek iz naslova prodaje 115 bal D.D. v višini 930.000,00 SIT. Dokaz je organ izvedel z zaslišanjem D.D., vendar pri zaslišanju priče tožnik ni bil prisoten, o tem ni vedel ničesar. Gre za kršitev postopka določbe 146. člena ZUP. Ne strinja se s stališčem drugostopnega organa, da so bile priče opozorjene na krivo pričanje, ker to na kontradiktornost ne more vplivati. Zaslužek iz bal ni realen, ker ve, da je B.B. prodal travo na travniku, ker ni imel mehanizacije. Navedeno izhaja tudi iz mnenja Kmetijsko svetovalne službe z dne 10. 9. 2009. Sploh pa v letu 2005 D.D. še ni kosil pri B.B., ampak šele naslednje leto. To leto sta kosila K.K. in L.L.. B.B. je v postopku spreminjal svoje navedbe glede količin, cen kmetijskih proizvodov, zato bi morala biti analiza in ocena verodostojnosti dokazov toliko bolj natančna in strožja. Nadalje je zatrjeval rejo 25 ovac in 7 konj. Če je prodal 115 bal sena, bi potreboval 3x toliko površin, kot jih ima za takšno količino živine. Za ovce se je v postopku izkazalo, da jih v letu 2005 ni imel. Ni pa bil tudi lastnik konj, saj je bil lastnik očim. Promet konj izhaja iz evidenc, kar bi organ lahko preveril glede na določbo Pravilnika o identifikaciji in registraciji kopitarjev. V postopku je tudi spreminjal število in ceno teh konj. Število in prodaja bi bila lahko razvidna iz obrazca B – osnovni podatki o kmetijskem gospodarstvu za leto 2005 – stalež živali. Na ta obrazec se organ sicer sklicuje, vendar pa ga ni vpogledal ter ga citira zgolj iz dopisa Kmetijske svetovalne službe z dne 10. 9. 2009. V obrazec mora vlagatelj vpisati stalež po kategorijah (žrebe, kobila, konj, žrebec), kar iz tega dopisa ne izhaja. Dokazila bi bilo potrebno primerjati zato, ker se izjave prič in B.B. razlikujejo. Vprašljivo je tudi, ali predstavlja B.B. kmetijska dejavnost glavno dejavnost. Ima namreč podjetje TUS, ki je v letu 2005 ustvarilo 2 milijona prihodkov in 12 milijonov čistega dobička, zato organ ne bi smel šteti le dohodninske odločbe. Ne drži pa tudi ugotovitev, da tožnik sam obdeluje kmetijo s pomočjo drugih. Zemljišča ne obdeluje s pomočjo domačih tako kot B.B., saj vodi in dela sam, družinski člani pomagajo le ob večjih delih. B.B. pa ne dela sam, ampak le organizira košnjo sena, ki jo izvedejo kupci, saj za več nima časa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je uporabnik kmetijskih zemljišč po 1. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ. Vsa zemljišča ima v neposredni posesti od leta 2004. V register kmetijskih gospodarstev se je vpisal v letu 2005 glede na Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev. V letu 2005 je dobil subvencijo, 963.969,10 SIT, glede na Uredbo o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2005. Zemljišča obdeluje sam oziroma s pomočjo drugih, staršev kot izpovedujejo priče z izjavami. Za obdelovanje je tudi ustrezno usposobljen. Dohodki, kot so mu priznani, izkazujejo, da je kmetijska dejavnost pomemben del dohodka. Glede D.D. navaja, da ni res, da sta v letu 2005 kosila travnike K.K. in L.L.. K.K. je imel obravnavano zemljo do leta 2004 v zakupu. O dohodkih je predložil potrdila, ki imajo vse elemente prodajne pogodbe. Tudi zasliševanje kupcev s strani tožnika ne bi teh dejstev spremenilo, zato je očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen in nepravilen. Prihodek pravne osebe pa ni prihodek stranke z interesom, ampak prihodek pravne osebe, ki ga je ta namenila v svoje rezerve. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A.A. se pridružuje navedbam B.B. ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu ponavlja svoje navedbe iz tožbe, poudarja pa, da B.B. iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva pomembnega dela dohodka. Nejasnost je predvsem v pogledu prodaje konj.

Stranka z interesom v tem postopku v pripravljalnem spisu navaja, da je rok za odobritev pravnega posla 60 dni. Gre za prekluziven rok in v tem roku C.C. ni predložil pri UE Kranj predloga za odobritev pravnega posla. Ker je C.C. izgubil pravico zahtevati od pravdnega sodišča, da sodba nadomesti prodajno pogodbo, ker je zamudil rok za vložitev vloge za odobritev prodajne pogodbe, je jasno, da nima in ne more imeti izkazanega pravnega interesa za to, da od naslovnega sodišča zahteva odpravo prvostopne odločbe. Predlaga zavrženje tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je primarno sporno, ali stranka z interesom B.B. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 1. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ. Prvostopni organ je vprašanje o statusu kmeta reševal kot predhodno vprašanje v skladu z napotkom Upravnega sodišča, izraženega v sodbi U 930/07 z dne 17. 2. 2009. S citirano sodbo je sodišče na podlagi tožbe B.B. odpravilo prvostopno odločbo z dne 4. 7. 2006, v kateri se je organ, ki je status kmeta B.B. reševal kot predhodno vprašanje, postavil na stališče, da iz navajanih dejstev in predloženih dokazov ni zaključiti, da izpolnjuje pogoje za ugotovitev statusa kmeta po 1. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ. Sodišče se je postavilo na stališče, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v pogledu treh pogojev od štirih, ki jih 1. alinea 1. odstavka 24. člena ZKZ določa. V ponovnem postopku je organ ponovno reševal vprašanje statusa kmeta kot predhodno vprašanje. Zakonskih zadržkov zato, da bi tega vprašanja, ali fizična oseba šteje za kmeta po določbah 24. člena ZKZ, kot predhodnega vprašanja ne mogel obravnavati in rešiti sam organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, ni ne v ZUP, ne v ZKZ, ne v drugem zakonu. Če organ sam obravnava predhodno vprašanje, mora za rešitev tega vprašanja uporabiti materialne predpise, na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ. Zato mora v ugotovitvenem postopku zbrati dokaze o dejstvih in okoliščinah, ki so po teh predpisih pomembni za rešitev predhodnega vprašanja, dokazovanje pa opraviti po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Rešitev predhodnega vprašanja, ki jo sprejme organ, je sestavni del dejanskega stanja upravne zadeve in podlaga za odločitev v glavni stvari (150. člen ZUP) (Upravno procesno pravo – upravni postopek in upravni spor, stran 320). Glede na navedeno stališče iz teorije, da je postopek o predhodnem vprašanju del postopka o glavni stvari, ter ima tudi pravni učinek samo v konkretni upravni zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (2. odstavek 147. člena ZUP), sodišče dopušča ugovore tožeči stranki v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja o statusu kmeta B.B. v postopku odobritve pravnega posla in zato ne sledi stališču iz sodbe I U 457/09 z dne 11. 5. 2010. V zvezi s 1. pogojem, da je kmet fizična oseba, ki je lastnik, zakupnik oziroma drugačen uporabnik kmetijskega zemljišča, je upravni organ raziskal dejansko stanje v skladu z navodilom iz sodbe. Ugotovil je, da je B.B. s površinami, ki so predmet prodaje, upravljal že od leta 2004, da je od leta 2005 vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva s KMG MID 100350816, na katerem sta bila v letu 2005 vrisana dva GERK-a. Tako ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za ugotovitev, da ga je šteti za drugačnega uporabnika kmetijskega zemljišča. Ugotovitev ni v nasprotju s Pravilnikom o registru kmetijskih gospodarstev. Neutemeljene zato sodišče šteje ugovore tožeče stranke, da gre za priznanje nezakonite uporabe oziroma uporabe brez pravnega naslova. Namreč kolikor lastnik ugovarja vpisu GERK-a na drugega uporabnika, torej da ga ta ne uporablja z njegovim soglasjem, je uporabnik dolžan izkazati drugo pravico do uporabe zemljišča. Uporabo kmetijskega zemljišča, vpis GERK-ov in KMG je torej omogočen na podlagi soglasja lastnika. V obravnavanem primeru soglasje A.A. ni sporno.

Neutemeljen je tudi ugovor, da B.B. ne izpolnjuje pogoja ustrezne usposobljenosti. Izvedeni dokazi in predložena potrdila kažejo na pravilnost ugotovitve o ustrezni usposobljenosti, glede na 2. odstavek 111. člena ZKZ. Ta določa, da se ne glede na določbo 3. odstavka 24. člena ZKZ (določa stopnjo formalne in strokovne izobrazbe, da se šteje kmet za ustrezno usposobljenega) ter 1. odstavka tega člena šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15 leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti. B.B. je živel na kmetiji J.J., ta pa je potrdila, da ima na kmetiji več kot petletne delovne izkušnje od 15 leta. Sodišče ne sprejema ugovora o kršitvah določb postopka, ker organ ni izvedel dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala, da bi izpodbila ugotovitev o usposobljenosti. Namreč določilo 2. odstavka 111. člena ZKZ zahteva pet let delovnih izkušenj na kmetiji, kar bi tožeča stranka ob dejstvu, da je B.B. živel na kmetiji, ne mogla izpodbiti, tudi kolikor bi dokazala npr. neresnične podpise na listih prisotnosti o izobraževanju. Namreč J.J. – lastnica kmetije je dvakrat potrdila izjavo, da ima B.B. delovne izkušnje, ki jih je pridobil na njeni kmetiji.

Pravilno, glede na izjave staršev, je organ ugotovil, da zemljišče obdeluje sam ali s pomočjo drugih. Tožeča stranka ugovarja, da le s starši, vendar glede na zakonsko dikcijo „sama ali s pomočjo drugih“ ta ugovor ni relevanten.

Sporna pa je po mnenju sodišča ugotovitev, da B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po 2. odstavku 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek se šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Organ je štel za dokazano, da je B.B. v letu 2005 iz kmetijske dejavnosti pridobil pomemben del dohodka, in sicer 3.878.969,10 SIT (subvencije: 963.969,10 SIT; mrva in otava: 930.000,00 SIT; žrebeta: 725.000,00 SIT in konji: 1.260.000,00 SIT), kar je več kot sta v letu 2005 znašali 2/3 povprečne plače v Sloveniji, to je 2.218.232,00 SIT. Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da prihodkov iz naslova kmetijske politike ni šteti med prihodke. B.B. je nosilec kmetijskega gospodarstva in kot tak ima pravico do uveljavljanja sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike. Višina dobljenih subvencij je dokazana. Sporen pa je po mnenju sodišča dohodek, ki ga izkazuje od prodaje bal sena in prodaje konj. Navedene dohodke je organ ugotovil z zaslišanjem prič, vendar ne na ustni obravnavi, katere bi se tožeča stranka lahko udeležila ter bi ji bila zagotovljena kontradiktornost postopka. S tako izvedbo dokazovanja je organ kršil določbo 146. člena ZUP. Sodišče ne soglaša z drugostopnim organom, da sanira kršitev opozorilo priči iz 1. odstavka 185. člena ZUP. V posledici kršitve je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V postopku je ostalo nerazčiščeno vprašanje glede prodaje bal sena oziroma ali je bila prodana zgolj trava na travniku. Posledično je zato vprašljiva višina dohodka, doseženega iz tega naslova. Namreč iz dopisa Kmetijske svetovalne službe z dne 10. 9. 2009 izhaja, da je cena za bale, kot se jo zatrjuje v postopku, visoka, zato je pomembno ugotoviti pravo stanje zadeve, predvsem ker tega dohodka B.B. v prvem postopku ni zatrjeval. Nadalje je sporen tudi izkazan dohodek od prodaje konj. Organ se je oprl zgolj na izjavo B.B. in prič (sodišče je v sodbi U 930/07 organ napotilo, da naj kot upoštevne šteje račune, iz katerih mora biti razvidna kupnina in datum prodaje), kar bi sodišče štelo za zadostno, kolikor bi bile izpovedbe podprte z dokazili iz uradnih evidenc, kot je predlagala tožeča stranka (in je organ storil pri presoji dohodka iz prodaje ovac). Namreč sodišče ne more mimo navedbe B.B. v prvem postopku, da je prodal 4 konje oziroma je kasneje navedel 5 konj, na B listu – Stalež živali je uveljavljal, da je imetnik 7 konj, priče pa so v postopku odobritve pravnega posla izpovedale, da so kupile od njega 10 konj. Ob taki spremenljivosti števila konj, ki jih je imel oziroma prodal, kar organ v dokaznem smislu ni ocenil, bi bilo nujno za oceno verodostojnosti izpovedb pridobiti izpis iz registra kopitarjev, ki bi kot nesporno potrdil število konj, ki jih je B.B. imel in nato ugotavljati, katere je prodal, kar pa bi bilo tudi možno razbrati iz registra. Priče pa bi lahko izpovedale o višini kupnine. Sporna je nadalje izkazanost pogojev po 1. in 2. točki 2. odstavka 23. člena ZKZ. Po tej določbi se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje. Organ zaključuje, da obema ponudnikoma pomeni kmetijska dejavnost glavno dejavnost. Tožeča stranka ugovarja, da ima B.B. podjetje, ki je v letu 2005 ustvarilo 2.000.000,00 SIT prihodkov in 12.000.000,00 SIT čistega dobička, zato organ ne bi smel upoštevati le dohodninske odločbe. Ugovor ni utemeljen. Lastnik pravne osebe ni tudi lastnik njenih prihodkov, zato je organ pravilno primerjal le dohodke iz delovnega razmerja proti dohodkom iz kmetijske dejavnosti. V zvezi s pogojem po 2. točki pa sodišče meni, da je potrebno razlagati to določbo tako, da kmet zemljišče sam obdeluje, če ga obdeluje pretežno sam, s pomočjo družinskih članov.

V ponovnem postopku bo potrebno dopolniti ugotovitveni postopek v okviru ugotovitve, ali je B.B. v času, ko je dal ponudbo za nakup kmetijskih zemljišč, iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben prihodek na način, kot izhaja iz napotkov sodišča. Po izvedbi dokazov pa bo moral organ v primeru nasprotij med pridobljenimi podatki te skrbno oceniti in se opredeliti, katere šteje za verodostojne in zakaj (10. člen ZUP).

Stranka z interesom v tem postopku B.B. ugovarja pravnemu interesu tožeče stranke za odpravo prvostopne odločbe, ker meni, da je zamudila prekluzivni rok za odobritev pravnega posla iz 1. odstavka 22. člena ZKZ, saj v tem roku ni predložila pri UE Kranj predloga za odobritev pravnega posla ter tudi ni vložila tožbe na sklenitev prodajne pogodbe. Sodišče zavrača ugovor, ker je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS rok za vložitev tožbe na sklenitev pogodbe za prodajo kmetijskih zemljišč 10 let. Ker je dejansko stanje v postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, kršeno pa je bilo tudi procesno pravo, je odločba organa nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07).

Zahtevo za povrnitev stroškov stranki z interesom je sodišče zavrnilo glede na določbo 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.