Jedro

Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, niso relevantna njegova ravnanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo v skladu s 1. členom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v citiranem zakonu za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A. in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ in sicer SR Srbije in tako spada v prvo kategorijo tujcev iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Sporen pa je pogoj, ali je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Tožnik je bil zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije, kjer je med drugim navedel, da je Republiko Slovenijo zapustil 12. septembra ali oktobra leta 1991 s svojo enoto JLA, ki je odšla v Banja Luko skupaj s soprogo in hčerko. Od zapustitve Republike Slovenije je neprekinjeno prebival v tujini v Republiki Srbiji. Prvič se je vrnil v Republiko Slovenijo 19. 10. 2000, da je obiskal sorodnike. Vse do danes ni poskušal urediti prebivanja in nadaljevati življenja v Republiki Sloveniji. Enkrat je poskušal urediti, da bi se mu vrnila stanovanjska pravica in je bil v ta namen tudi pri odvetniku v Ljubljani. Do upokojitve leta 2002 je delal v JLA v Beogradu in v tem času ni izvajal nobenih aktivnosti, ki bi kazale na to, da si želi urediti življenje v Republiki Sloveniji.

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ker je njegova enota odšla v Banja Luko. Z dokazili ni izkazal, da so mu vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnil in nadaljeval z življenjem v Republiki Sloveniji. Kot razlog v postopku ni navedel vojnih razmer na območju drugih držav naslednic nekdanje SFRJ ampak je na zapisnik izjavil, da se v Republiko Slovenijo ni poskušal vrniti. Po zapustitvi Republike Slovenije je bil odsoten dalj kot eno leto, pri tem pa ni podan nobeden izmed upravičenih razlogov za odsotnost, navedenih v šestih alinejah iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. To pomeni, da njegova odsotnost ni dopustna oziroma upravičena, torej ni taka, da bi bil pogoj njegovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen. V obdobju od septembra ali oktobra 1991 pa do danes se ni poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. V tem času si je uredil življenje v Republiki Srbiji, kjer od leta 1991 živi skupaj z družino v Beogradu, kjer je središče njegovih življenjskih interesov. Od zapustitve Republike Slovenije je minilo več kot 20 let in v tem času si je uredil življenje v Republiki Srbiji, kjer prebiva kot upokojenec s svojo družino. Središče njegovih življenjskih interesov ni Republika Slovenija, ampak Republika Srbija, kjer živi s soprogo in ožjimi družinskimi člani. Urediti si je poskušal le stanovanjsko pravico pri odvetniku v Ljubljani leta 2004. Pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani je vložil nekakšno prošnjo za ureditev statusa v Republiki Sloveniji, vendar v upravnem postopku ni navedel datuma, kdaj se je to zgodilo niti ni predložil dokazila, s katerim bi bilo možno preveriti resničnost njegove izjave. Prvostopenjski organ zaključuje, da aktivnosti tožnika po letu 2000, da si uredi povrnitev stanovanjske pravice in obisk mirovnega inštituta ne pomenijo, da je od dne 23. 12. 1990 tudi dejansko prebival v Republiki Sloveniji. Tožniku je bila skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Iz njegovega odgovora izhaja, da se ni opredelil glede svojega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in ni predložil dokazil, ki bi zanikale ugotovitve upravnega organa. Tožnik tako v postopku niti z življenjepisom niti z izjavami na zapisnik ni dokazal pogoja dejanskega prebivanja. Iz vseh navedenih razlogov je bila prošnja zavrnjena.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnik v tožbi povzema, kaj je v svoji odločbi navedel organ prve stopnje in navaja, da je ta organ poskušal prikazati, kot da je tožnik sam kriv, ker se ni mogel vrniti in nastaniti v Sloveniji. Nadalje izraža nestrinjanje s stališčem drugostopenjskega organa, kjer je navedeno, da bi moral tožnik zapustiti vojsko, s katero je imel pogodbo (zaprisego o lojalnosti) oziroma dezertirati. Po tožnikovem mnenju gre za revanšistični odnos tožene stranke do tožnika. Navaja, da je imel dva poskusa neuspešne uveljavitve stanovanjske pravice, ki ju je urejal preko odvetnika v Sloveniji, pridobitev stanovanjske pravice pa je nujni predpogoj za vrnitev v Republiko Slovenijo. Nadalje se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi dejansko izstopil iz JLA oziroma kaj bi se zgodilo njegovi družini. Nadalje navaja, da v času vojnih dogodkov na območju bivše SFRJ ni bilo mogoče potovati in dobiti vizumov za potovanje in da je to splošno znano dejstvo. Navaja, da niso točne trditve, da se ni poskušal vrniti in živeti v Sloveniji. Tožnikova želja, da bi se vrnil in živel v Republiki Sloveniji je izkazana že z vložitvijo zahteve za vpis v register stalnega prebivalstva. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, katere pogoje mora tujec izpolniti po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD, da je lahko izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Navaja, da je tožena stranka obširno pojasnila, zakaj tožnik pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje. Pri teh pojasnilih vztraja in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je iz tožbe mogoče sklepati, da je bila napisana pri odvetniku B.B. iz Beograda, ker je na njej njegov žig, vendar pa v tožbi ni navedeno, da je ta odvetnik tudi pooblaščen za zastopanje tožnika in tudi pooblastilo ni priloženo, razen tega pa je tožnik tudi sam podpisal tožbo, hkrati pa je sodišče tudi ugotovilo, da iz spletne strani Odvetniške zbornice Slovenije izhaja, da navedeni odvetnik ni vpisan v imenik tujih odvetnikov, ki lahko v Republiki Sloveniji opravljajo odvetniški poklic, zato sodišče šteje, da tožnik vlaga tožbo sam in ne preko pooblaščenca in jo bo iz navedenega razloga tožniku tudi vročilo preko pooblaščenke za sprejemanje pisanj.

8. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.

10. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da v primeru tožnika ni upravičena petletna odsotnost, navedena v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD in da je prvostopenjski organ tudi pravilno ugotovil, da glede na določilo prvega odstavka 1.č člena ZUSDDD pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, ker tožnik v Republiki Sloveniji nima središče življenjskih interesov, kar je prvostopenjski organ presodil na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski odločbi.

11. Glede tožnikovega nestrinjanja s stališčem drugostopenjskega organa, češ da bi moral zapustiti JLA, sodišče pojasnjuje, da je bila zapustitev JLA sicer le ponujena možnost glede na poziv Predsedstva Republike Slovenije in da je sicer res, da od tožnika ni mogoče terjati, da bi to moral storiti, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD zapustitve Republike Slovenije iz razloga, ker se je nekdo odločil, da ostane v JLA, ne določa kot upravičenega razloga za odsotnost za obdobje prvih petih let. S tem v zvezi sodišče poudarja, da ne gre za revanšistični odnos tožene stranke do tožnika, temveč je drugostopenjski organ z utemeljenimi in pravno argumentiranimi razlogi utemeljil svojo odločbo, ki temelji na podlagi veljavnih predpisov.

12. V zvezi s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožnik navaja, da je poskušal urediti svojo stanovanjsko pravico preko odvetnika v Sloveniji, pa sodišče pojasnjuje, da je bilo po tožnikovih navedbah to šele leta 2004. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz te države, niso relevantna tožnikova ravnanja, ki so se dogajala po prvem petletnem obdobju. To izhaja iz določil 1.č člena ZUSDDD, ki najprej v tretjem odstavku navaja, kdaj se šteje, da je odsotnost upravičena, če je trajala več kot eno leto. Nadalje iz četrtega odstavka citiranega člena izhaja, da če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz 2. alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Iz navedenega torej izhaja, da so ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju relevantna le v primeru, če je bil predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje, to pomeni, če je bil podan kateri izmed razlogov, navedenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Ker pa je po tožnikovih navedbah poskušal urediti stanovanjsko pravico šele leta 2004, to pa je več kot 10 let po zapustitvi Republike Slovenije, glede na določilo 1.č člena ZUSDDD to ne more biti upoštevno.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, češ da so ga vojni dogodki na območju bivše SFRJ omejevali pri poskusu vrnitve v Republiko Slovenijo, ker naj bi bilo splošno znano dejstvo, da v tistem času ni bilo mogoče potovati in dobiti vizumov za potovanje. 4. alineja tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD določa, da se šteje kot upravičena odsotnost, če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov, kar pomeni, da bi bila ta upravičena odsotnost (zaradi vojnih razmer) podana, če se nekdo ne bi mogel vrniti zato, ker bi mu to preprečevalo območje spopadov, zaradi katerih ne bi mogel potovati. Ne glede na navedeno pa tožnik tudi ni dokazal, da bi sam poskušal dobiti vizum in da bi bila njegova prošnja zavrnjena. Iz navedenih razlogov sodišče te tožbene navedbe ne more upoštevati.

14. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenimi navedbami, češ da tožnik ni mogel priti v Republiko Slovenijo, ker se ne bi mogel nikjer nastaniti. Kot je bilo že pojasnjeno, je tožnik po njegovih navedbah šele leta 2004 poskušal pridobiti stanovanjsko pravico v Republiki Sloveniji, kar pa je več kot 10 let po zapustitvi Republike Slovenije in se iz navedenih razlogov, kot je bilo že pojasnjeno, to glede na določilo 1. č člena ZUSDDD ne more šteti kot razlog, da je podan pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

15. Res je sicer, kot navaja tožnik v tožbi, da s tem, ko je tožnik vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, da tako dejanje lahko izraža željo, da bi se vrnil in živel v Republiki Sloveniji, vendar pa je za ugoditev prošnji za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD potrebno, da so podani vsi trije pogoji iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, v konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da pogoj dejanskega življenja v Republiki Slovenji ni izpolnjen.

16. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena, da ne bi bilo potrebno tožniku plačati odškodnine. Obe odločbi sta pravno utemeljeni in natančno obrazloženi, zato so tovrstni očitki obema organoma neutemeljeni.

17. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.