Jedro

Tožnik Državno odvetništvo Republike Slovenije neutemeljeno nasprotuje odločitvi tožene stranke, s katero je prošnji prizadete stranke (prosilca) za odobritev BPP ugodila v obliki pravnega svetovanja glede vložitve ustavne pritožbe zoper kazensko sodbo, saj meni, da je prosilčeva prošnja očitno nerazumna in v nasprotju z načeli pravičnosti, saj z vlaganjem prošenj v več zadevah prosilec zlorablja institut BPP, zaradi česar po njegovi oceni prosilec ni upravičen do BPP.

BPP za pravno svetovanje se dodeli brez ugotavljanja pogojev po 1. - 3. odstavku 24. člena ZBPP, tudi ne glede na ne/razumnost prošnje in ne glede na to, ali je pričakovanje osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji prizadete stranke - prosilcu za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi V K 3604/2016 z dne 22. 12. 2016 od 16. 2. 2021 dalje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec na prestajanju zaporne kazni, je samski in nima nobenih dohodkov niti ne/premičnega premoženja večje vrednosti. S tem izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev izredne BPP. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da se BPP za pravno svetovanje po petem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dodeli brez ugotavljanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Pri tem je ugotovila, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s prej navedeno sodbo sodbo prosilca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, mu določilo kazen zapora 8 mesecev ter izreklo enotno kazen 30 let zapora. Prosilec je želel zoper to sodbo vložiti ustavno pritožbo. V času sojenja namreč ni bilo ugotovljeno, ali je za sojenje sposoben. Dne 7. 4. 2015 si je poškodoval možgane, zaradi česar je imel obsežno amnezijo, pomena sojenja ni razumel, prav tako pa se zaradi poškodbe ni bil sposoben aktivno zavzemati za zaščito svojih pravic. Meni, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca nevrološke stroke, ki bi lahko podal mnenje glede vpliva poškodbe možganov na razumevanje sojenja oziroma za zaščito lastnih pravic. Sam se svojega zdravstvenega stanja ni zavedal, zato sodišča na to ni mogel opozoriti, izvedenec psihiatrije, ki ga je angažiralo sodišče, pa z izvidom MR glave ni razpolagal, čeprav je izvid obstajal že v času sojenja. Zato ni bil sposoben uveljavljati nadaljnjih pravnih sredstev, prav tako pa si ni bil sposoben priskrbeti zagovornika, zaradi česar bi Ustavno sodišče njegovo pritožbo moralo obravnavati. Tožena stranka je ocenila, da se bo pravni strokovnjak seznanil z zadevo in listinsko dokumentacijo in s prosilcem opravil razgovor ter mu nato pojasnil njegov pravni položaj, ustrezne pravne predpise in ga seznanil z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja. Po tem se bo prosilec lahko odločil, kako nadalje postopati v zvezi z obravnavano zadevo in takrat bo prosilec lahko ponovno zaprosil za dodelitev BPP. Tožena stranka je prosilcu dodelila BPP od 16. 2. 2021 dalje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba ni pravilna in ne zasleduje namena ZBPP. Navaja, da je po Zakonu o Ustavnem sodišču (ZUstS) ustavna pritožba urejena v členih od 50 do 53. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Vendar je to mogoče šele, ko so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS), prav tako se ustavna pritožba lahko vloži v roku 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (prvi odstavek 52. člena ZUstS). Ocenjuje, da je glede na navedeno prosilčeva prošnja za BPP ne samo očitno nerazumna, saj prosilec ni dokazal, da izpolnjuje zakonske pogoje za vložitev ustavne pritožbe, ampak tudi v nasprotju z načeli pravičnosti, saj prosilec na račun proračunskih sredstev Republike Slovenije (RS) zlorablja možnost BPP, vlaga številne prošnje za BPP (ki so bolj ali manj nerazumne), pri čemer zaproša za izvajanje BPP v obliki pravnega svetovanja, ki se dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Navaja še, da ni namen ZBPP, da bi se BPP dodelila v tistih zadevah, ki so očitno nerazumne. Namen zagotovitve BPP po ZBPP je namreč omogočiti posameznikom, ki nimajo sredstev, dejanski dostop do sodišč, da lahko varujejo in uveljavljajo svoje pravice v sodnih postopkih. Meni, da bi prosilec lahko, še zlasti, ker iz vsebine njegove prošnje za dodelitev BPP izhaja, da kot sicer pravni laik ni popolnoma prava neuk posameznik (v prošnji navaja potencialno pravno relevantne okoliščine in celo nakazuje na primerjalnopravno ureditev), odgovor na vprašanje utemeljenosti vložitve ustavne pritožbe pridobil sam, saj to ni zahtevno pravno opravilo, za katerega bi bila potrebna pomoč pravnega strokovnjaka, ali v okviru prvega pravnega nasveta, možnost katerega številni odvetniki ponujajo brezplačno, in je namenjen ravno (kratkemu) pojasnilu o pravnem položaju, na podlagi katerega bi se prosilec nato lahko seznanil, ali in kako lahko svoje pravice ustrezno zavaruje. Ocenjuje, da pravno vprašanje, za razjasnitev katerega bi bilo potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje, sploh ne obstaja (prosilec ni izkazal izpolnjevanja pogojev za vložitev ustavne pritožbe, zlasti ne roka 60 dni od dneva vročitve sodbe), zato tudi ni mogoče govoriti o pravnem svetovanju in potrebi oziroma upravičenosti po njem. Ker tožena stranka v razmerju do proračuna RS tudi ni zasledovala načela ekonomičnosti postopka, sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa po odpravi vrne zadevo v ponovni postopek.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Sodišče je v postopek pritegnilo tudi stranko z interesom A. A. – prosilca za BPP, ki mu je tožena stranka z izpodbijano odločbo dodelila presojano BPP. Ta v odgovoru na tožbo navaja, da ne samo, da je narobe, da bi prosilec že v postopku BPP za dodelitev pravnega svetovanja (1. alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) dokazoval zakonske pogoje za vložitev ustavne pritožbe, temveč bi s tem organ za BPP prekoračil svoja pooblastila s to zahtevo. Tožena stranka namreč presoja o dodelitvi BPP, ne pa o sami zadevi, v zvezi s katero je prosilec zaprosil za BPP. Ali obstaja možnost vložitve ustavne pritožbe (glede na to, da v postopku sploh ni bil angažiran izvedenec nevrološke stroke, čeprav je o prosilčevi poškodbi glave že takrat obstajal dokument), bo podal mnenje odvetnik, določen z izpodbijano odločbo, po tem, ko bo pregledal relevantne dokumente in s prosilcem opravil razgovor. Na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS lahko v posebno utemeljenih primerih Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka istega člena. Morda bi o pritožbi lahko odločalo ESČP, odgovor na to prepušča odvetniku, čemur je pravno svetovanje namenjeno. Prereka tudi očitek o zlorabi BPP. Če vlaga številne prošnje za BPP, še ne pomeni, da zlorablja možnost BPP. Med (protizakonitim) prestajanjem zaporne kazni je bil obravnavan protizakonito, kršene so mu bile številne pravice. To je tudi razlog za številne vloge za BPP. Glede na mnenje tožnika, da bi toženec lahko sam brezplačno dobil odgovor na vprašanje o utemeljenosti vložitve ustavne pritožbe, pa pojasnjuje, da je zadeva obsežna, tožnik nima dostopa do interneta oziroma mu je ta prepovedan, s svojimi pravicami se ne more seznaniti, dostopa do pravne literature nima. Sam pa ne ve, ali vložiti ustavno pritožbo ali pritožbo na ESČP. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prizadeta stranka v tem postopku, A. A., med postopkom upravnega spora ... 2021 umrl1. Navedeno pa nima pravnega učinka v obravnavani zadevi, saj gre pri podelitvi pravice do BPP (izpodbijano odločbo o tem je izdala tožena stranka na prošnjo prizadete stranke) za osebno pravico, ki ni ne prenosljiva ne podedljiva, prizadeta stranka zato v konkretni zadevi nima procesnih naslednikov (kjer ni možno dedovanje, ni možno niti procesno nasledstvo).2 Ker pa upravni spor sledi predhodno izvedenemu upravnemu postopku s ciljem preizkusa formalne in materialne zakonitosti izpodbijanega upravnega akta (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče o tožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo odločalo meritorno kljub smrti prizadete stranke.

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je prošnji prizadete stranke (prosilca) za odobritev BPP ugodila v obliki pravnega svetovanja glede vložitve ustavne pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 3604/2016 z dne 22. 12. 2016. Navedenemu nasprotuje tožnik, saj meni, da je prosilčeva prošnja očitno nerazumna in v nasprotju z načeli pravičnosti, saj z vlaganjem prošenj v več zadevah prosilec zlorablja institut BPP, zaradi česar po njegovi oceni prosilec ni upravičen do BPP.

10. Po določbah ZBPP se BPP dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj, med strankama ni sporno, da je ta pogoj ob izdaji izpodbijanega akta prosilec izpolnjeval) ter na zadevo, za katero prosi za BPP (objektivni pogoj). V zvezi slednjim pa 24. člen ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi do tretji odstavek tega člena ZBPP). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, razen, če prosilec prosi za dodelitev pravnega svetovanja (1. alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP). Ta se namreč (ob siceršnjem izpolnjevanju subjektivnega pogoja) prosilcu dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP (peti odstavek 24. člena ZBPP). Za pravno svetovanje šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje (tretji odstavek 26. člena ZBPP).

11. Prosilec je zaprosil za pravno svetovanje glede vložitve ustavne pritožbe zoper citirano kazensko sodbo, kar mu je bilo z izpodbijano odločbo tudi dodeljeno. Ker glede pravnega svetovanja peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe 1. - 3. odstavka istega člena, ki opredeljujejo okoliščine in dejstva o zadevi, ki jih je treba sicer presojati pri dodelitvi BPP, dodeli brez ugotavljanja pogojev po 1. - 3. odstavku tega člena (tudi ne glede na ne/razumnost prošnje in ne glede na to, ali je pričakovanje osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti), je zato v konkretni zadevi pravno nepomembno stališče tožnika, da prosilec ni izkazal izpolnjevanja pogojev za vložitev ustavne pritožbe in da je zato njegova prošnja očitno nerazumna oziroma, da je v nasprotju z načelom pravičnosti. Očitna ne/razumnost prošnje in ali je prošnja v skladu z načelom pravičnosti bi se presojalo po 24. členu ZBPP, če bi tožnik zaprosil za BPP za vložitev ustavne pritožbe, kakršna pa ni situacija v konkretni zadevi.

12. Sodišče še pripominja, da iz spisa ni razvidno, da bi tožena stranka v konkretni zadevi z vložitvijo prošnje za dodelitev pravnega svetovanja glede vložitve ustavne pritožbe ob hkratnem zatrjevanju kršitve ustavnih pravic v kazenskem postopku in predlogom za postavitev ustreznega izvedenca za dokazovanje njegovih možganskih poškodb v obravnavanem času zlorabljala pravico do BPP, tega tožnik tudi ni izkazal, zato navedeni ugovor tožnika sodišče šteje za neutemeljen.

13. Trditve tožnika, da bi si lahko prosilec sam pridobil brezplačni (prvi) pravni nasvet pri odvetnikih, ki jih nudijo brezplačno (če sodišče ne upošteva očitnega dejstva, da se je tožnik ob podaji prošnje nahajal v zaporu), kar sicer velja potem za vsakega prosilca za BPP, sodišče šteje za neutemeljene. Takšno stališče tožnika je namreč v nasprotju z namenom ZBPP, da se ravno z institutom BPP zagotovi dostop do sodnega varstva tudi ljudem, ki sicer nimajo dovolj sredstev za pokritje stroškov postopka oziroma pravnega zastopanja. In to ne glede na načelo ekonomičnosti (do proračuna RS, kot je bil očitek tožnika), saj je institut BPP izpeljava načela pravne in socialne države (2. člen Ustave RS) zaradi načela enakopravnosti in s tem dostopa do sodnega varstva vsakomur pod pogoji, ki jih določa ZBPP.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, saj je tožena stranka dodelila BPP v obliki pravnega svetovanja prosilcu ob njegovem izpolnjevanju subjektivnega pogoja in upoštevajoč peti odstavek 24. člena ZBPP, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le toženkina pravilna uporaba materialnega prava, ali mora tudi pri prošnji za BPP v obliki pravnega svetovanja organ za BPP presojati očitno ne/razumnost prošnje in ali nerazumna prošnja predstavlja zlorabo instituta BPP (določb 24. in 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP).

1 Kot razvidno iz opravljenih poizvedb sodišča pri Ministrstvu za pravosodje – dopis z dne 30. 6. 2021 na l. št. 14 spisa. 2 Sodišče posledično zaradi smrti prizadete stranke ni prekinjalo (in nadaljevalo) zadevnega postopka. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 103/2011 z dne 4. 6. 2012, 9. - 11. točka obrazložitve.