Jedro

Iz podatkov uradnih evidenc izhaja, da je tožnik prvič prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele z dnem 17. 5. 2000, pred tem pa je imel prijavljeno le začasno prebivališče na več različnih naslovih v Republiki Sloveniji. Ker tožnik torej vse do 17. 5. 2000 v Sloveniji ni še nikoli imel prijavljenega stalnega prebivališča, to pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev po določilih 1. in 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) na podlagi 1. in 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi z določili 2. in 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/2013) zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Hkrati je odločila, da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je Upravna enota vlogo tožnika z dne 8. 4. 2015 obravnavala skladno z določili 2. člena ZPŠOIRSP, ki opredeljuje upravičence do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in sicer se ta pravica prizna tistim osebam (prva kategorija), ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobile dovoljenje za stalno prebivanje po določilih Zakona o tujcih, Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču ali so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije. V 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP pa je določena druga kategorija upravičencev, in sicer so upravičeni tudi tisti, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in so po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ter pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B) vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ZUSDDD-B ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, razen v primeru, če je bila vloga zavrnjena zaradi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo Republike Slovenije, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj v skladu z določbami ZDRS, ZTuj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in, če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje tudi dejansko živela v Republiki Sloveniji.

3. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota navaja, da je pri vpogledu v uradne evidence, in sicer register stalnega prebivalstva, register državljanstev in register tujcev, ugotovila, da tožnik ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, saj iz podatkov navedene evidence izhaja, da je tožnik prvič prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 17. 5. 2000, pred tem pa je imel prijavljena le začasna prebivališča v Republiki Sloveniji, ni imel prijavljenega stalnega prebivališča. Glede na to, da iz evidence registra tujcev izhaja, da je tožnik dne 11. 4. 2000 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, Upravna enota zaključuje, da tožnik ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev do povračila škode po določbah ZPŠOIRSP, saj ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ker je to osnovni pogoj za obe kategoriji upravičencev po citiranih določilih ZPŠOIRSP za ugoditev zahtevku za določitev zahtevane denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa.

4. Zoper odločitev Upravne enote je tožnik vložil pritožbo, o kateri je odločilo Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje. Pritožbo je zavrnilo kot neutemeljeno, upoštevajoč določila 1. odstavka 248. člena ZUP v povezavi s 6. odstavkom 8. člena ZPŠOIRSP, na podlagi ugotovitve, da tožnik iz registra stalnega prebivalstva sploh ni bil izbrisan, saj je po vpogledu v vse navedene evidence tudi drugostopenjski organ v pritožbenem postopku ugotovil enako, da je imel tožnik prvič prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele z dnem 17. 5. 2000 na navedenem naslovu v Ljubljani, pred tem datumom pa je imel tožnik prijavljena zgolj začasna prebivališča. Podatki registra stalnega prebivalstva po ugotovitvi pritožbenega organa izkazujejo, da je tožnik prvo začasno prebivališče v Ljubljani prijavil dne 20. 2. 1989, nato pa je imel vse do 17. 5. 2000 prijavljena samo začasna prebivališča. Podatki registra stalnega prebivalstva po ugotovitvi drugostopenjskega organa ne izkazujejo prijave stalnega prebivališča tožnika v Republiki Sloveniji pred letom 2000, prav tako pa tudi ne izkazujejo izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva, kar je pravilno ugotovila že Upravna enota na podlagi vpogleda v podatke uradnih evidenc, medtem ko tožnik nasprotnega ni dokazal niti v pritožbenem postopku, saj se v pritožbi, ki jo je podal po pooblaščenemu odvetniku, do ugotovitev prvostopenjskega organa ni opredelil in je zgolj posplošeno navajal, da je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan ter da je imel do 26. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Vendar drugostopenjski organ ugotavlja nasprotno, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 2. člena ZPŠOIRSP za zahtevano povračilo škode, saj ZPŠOIRSP priznava pravico do povračila škode zgolj osebam, ki jim je bila povzročena škoda zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, tožnik pa, ker ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ne spada v nobeno izmed navedenih kategorij upravičencev po določilih 2. člena ZPŠOIRSP. Tožnik namreč v pritožbi, ki jo zgolj posplošeno utemeljuje ob sklicevanju na določila 1., 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 237. člena ZUP, kot napačno ugotovljene označuje okoliščine konkretnega primera, češ da bi moral biti tožnik v postopku zaslišan, vendar pritožbeni organ nasprotno ocenjuje na podlagi podatkov uradnih evidenc, dokumentacije upravne zadeve in pritožbenih navedb, da je Upravna enota pravilno ugotovila relevantne okoliščine konkretnega primera. Prav tako Upravna enota ni kršila pravil postopka s tem, ko ni zaslišala tožnika kot stranko v postopku, saj v skrajšanem ugotovitvenem postopku lahko upravni organ odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, tožnik pa v pritožbi niti ni utemeljeval, zakaj ne bi bilo mogoče odločanje v skrajšanem postopku, pri tem pa prav tako ni navajal nikakršnih dokazov, ki bi morebiti izkazovali morebitno napačno ugotovljene okoliščine konkretnega primera. Pritožbeni organ zato ocenjuje, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku ter da je dejansko stanje, na katerem temelji prvostopenjska odločba, Upravna enota pravilno ugotovila na podlagi podatkov v uradnih evidencah registra stalnega prebivalstva in registra tujcev. Če gre za odločanje v skrajšanem postopku, stranke tudi ni potrebno posebej zaslišati, kot je pravilno presodila že Upravna enota. Prav tako je pravilno presodila, da za ugotovitev relevantnih dejstev in okoliščin tudi ni bilo potrebno opraviti še kakšnega drugega dejanja v postopku. Zato je pritožbo tožnika drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo prvostopenjske odločbe pravilen in da je tudi odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

5. Tožnik obe odločbi upravnih organov prve in druge stopnje v tožbi označuje za nepravilni in nezakoniti iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1, ker v upravnem postopku ni bil zaslišan, zato naj ne bi mogel pojasniti vseh okoliščin njegovega primera. Tožnik navaja, da je vložil popolno vlogo in da izpolnjuje vse pogoje za ugoditev njegovi vlogi za zaprošeno določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V tožbi zatrjuje, da je bil 26. 2. 1992 izbrisan in da je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče do 26. 2. 1992, kar naj bi bilo razvidno iz listinske dokumentacije. Sodišču predlaga, da odloči po opravljeni glavni obravnavi in v dokazne namene predlaga izvedbo dokaznih predlogov z ustnim zaslišanjem tožnika in vpogledom obeh odločb upravnih organov prve in druge stopnje, tožnikove vloge z dne 8. 4. 2015 ter njegovega potnega lista in osebne izkaznice, ki ju prilaga v fotokopijah. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da obe izpodbijani odločbi prve in druge stopnje odpravi in toženi stranki naloži, da ugodi prošnji tožnika ter da mu povrne tudi stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izdani odločbi in za katero ocenjuje, da je pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu in podatkov registra stalnega prebivalstva. Hkrati označuje kot pavšalne in neizkazane tožnikove navedbe, češ da izpolnjuje vse pogoje za izdajo pozitivne vloge, ker tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi utemeljeval morebiten izbris iz registra stalnega prebivalstva niti prijavo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji pred 25. 2. 1992, niti stalno prebivališče tožnika v Republiki Sloveniji pred 17. 5. 2000. Tožena stranka poudarja, da je v tem primeru lahko dejansko stanje ugotovila na podlagi uradnih podatkov navedenih evidenc, ki jih ima sam upravni organ, zato zaslišanje tožnika niti ni bilo potrebno zaradi zavarovanja njegovih pravic oziroma pravnih koristi. Tako tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za določitev denarne odškodnine za povračilo škode zaradi izbrisa, saj ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ker je šele 17. 5. 2000 prvič sploh prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki mu ga je po pooblaščencu posredovalo sodišče, v danem roku, niti pozneje, vse do odločitve sodišča, ni odgovoril. K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ureja ZPŠOIRSP, ki z določili 2. člena opredeljuje tudi upravičence. To pa so osebe, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 1/1991-I), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov držav drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču) ali ki je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije.

10. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določbe 2. člena ZPŠOIRSP. Eden od pogojev za ugotovitev zahtevi upravičenca za določitev odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je po citirani določbi tudi ta, da je morala biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Prav to vprašanje je v konkretnem primeru med strankama tudi sporno.

11. Po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa, kakor tudi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, pravilna, saj je skladna s podatki iz uradnih evidenc. Iz podatkov uradnih evidenc, ki sta jih v postopku preverila upravna organa prve in druge stopnje, namreč izhaja, da je tožnik prvič prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele z dnem 17. 5. 2000, pred tem pa je imel prijavljeno le začasno prebivališče na več različnih naslovih v Republiki Sloveniji, in sicer prvič dne 20. 2. 1989 na naslovu v A. v Ljubljani. Ker tožnik torej vse do 17. 5. 2000 v Sloveniji ni še nikoli imel prijavljenega stalnega prebivališča, to pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev po določilih 1. in 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP. Oba upravna organa prve in druge stopnje sta torej po presoji sodišča v obravnavani sporni zadevi odločila zakonito in pravilno.

12. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori, ki so sicer povsem splošni oziroma pavšalni in neizkazani, saj tožnik ni ponudil niti predlagal prav nobenega dokaznega predloga v prid svoje trditve, da je bil do dne 26. 2. 1992 sploh vpisan v register stalnega prebivalstva Republike Slovenije in prav tako tudi ne, da je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Tožnik namreč zgolj posplošeno zatrjuje, da je bil na dan 26. 2. 1992 izbrisan ter da je imel do navedenega dne v RS prijavljeno stalno prebivališče. Navedenih trditev, ki so v nasprotju s podatki uradne evidence, pa ni, kot rečeno, prav z ničemer izkazal. Listine, na katere se tožnik sklicuje že v upravnem postopku in jih prilaga v fotokopiji tudi tožbi, pa dokazujejo zgolj to, da ima državljanstvo in potni list BIH (z veljavnostjo do 20. 06. 2017) ter pridobljeno dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (z veljavnostjo do 19. 7. 2022) ter da je vložil zahtevek za določitev predmetne odškodnine z dne 8. 4. 2015, ki je bil zavrnjen z izpodbijano prvostopenjsko odločbo, enako tudi njegova pritožba, ki jo je tožena stranka zavrnila v pritožbenem postopku. Dokazi, ki jih je tožnik priložil tožbi, torej ne izkazujejo, da so podatki, navedeni v uradni evidenci, napačni, zato z njimi ne more uspešno izpodbiti pravilnosti izpodbijanih odločb upravnih organov prve in druge stopnje, ki v dejanskem pogledu temeljita na podatkih iz uradne evidence.

13. Sodišče se prav tako strinja s toženo stranko, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za izdajo upravne odločbe po skrajšanem postopku, saj je pristojni upravni organ za to imel podlago v svojih uradnih evidencah, zato ni utemeljen očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil upravnega postopka, ker organ tožnika ni zaslišal pred izdajo izpodbijane odločbe.

14. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na seji sodnega senata, kar je v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.

K točki 2:

15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka skladno z določilom 4. odstavka 25. člena ZUS-1.