Jedro

Glede na vsebino druge alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 bi tožnica lahko dosegla odlog izvršbe, če bi v upravnem postopku navedla in dokazala okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se v obravnavanem objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost ter da ji zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa grozi hujša gospodarska škoda, ali pa bi ta izvršitev pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničin predlog za odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. P 06122-3145/2008-38 z dne 30. 1. 2013. Iz obrazložitve izhaja, da se zadeva nanaša na zmanjšanje vodne akumulacije na zemljišču parc. št. 1003/127 k.o. ..., dne 27. 1. 2014 pa je bil izdan tudi sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila za primer, če tožnica do 30. 9. 2014 ne bo izpolnila svojih obveznosti iz navedene inšpekcijske odločbe, določena denarna kazen v znesku 40.000,00 EUR. Glede vsebine odločitve se toženka sklicuje na prvi odstavek 156.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotavlja, da toženka s sklicevanjem na kazen, ki jo bo morala plačati zaradi morebitne odpovedi tekme svetovnega pokala, ni navedla okoliščin, s katerimi bi izkazovala, da ji bo z izvršitvijo inšpekcijske odločbe povzročena hujša gospodarska škoda in povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira dohodka, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za odložitev izvršbe po navedeni zakonski določbi.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je pomen pojma hujše gospodarske škode v kontekstu obravnavane zadeve določen že z zakonom (156.a člen ZGO-1), tožnica pa škode v tem smislu sploh ni zatrjevala, niti je ni izkazala s predloženimi dokazi. Pavšalno, brez predloženih dokazov, je tudi njeno sklicevanje na določene zneske in nevarnost odpuščanja, poleg tega pa te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je za izvršitev inšpekcijske odločbe treba poseči v zavarovano naravno okolje, ta poseg pa je zaradi pogojev, ki jih je zanj postavila Upravna enota Radovljica, nemogoč. Ker inšpekcijske odločbe ni mogoče izvršiti, je predlagala, naj se jo izreče za nično, za čas ustavitve inšpekcijskega postopka pa odlog izvršbe, ker bi izvršitev povzročila nastanek težko popravljive škode.

4. Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj meni, da ne gre za hujšo gospodarsko škodo, če tožnica ne bi mogla izvesti tekme svetovnega pokala, ne tega, zakaj ni izvedel obravnave ali je vsaj obvestil o tem, katere dokaze pričakuje za potrditev njenih navedb. Izguba tekme svetovnega pokala predstavlja izgubo nekaj sto tisoč EUR prihodkov, zaradi izvršitve inšpekcijske odločbe pa bo izvajanje takih tekem trajno onemogočeno, zato bo škoda znašala nekaj milijonov EUR. V takem primeru bi bilo treba odpustiti vse tri zaposlene, ki delajo na tekmi. Na biatlonski center, katerega integralni del je obravnavana akumulacija, so vezani tudi turistični prihodki neposredne okolice in regije.

5. Akumulacija omogoča umetno zasneževanje, brez njega pa biatlonski center ne more ustvarjati dohodkov. Sedanja velikost akumulacije je bistveno manjša, kot jo dovoljujejo prostorski akti, velikost, ki je bila predvidena v PGD in s tem v gradbenem dovoljenju, pa je napaka projektanta. Poleg tega tožnica navaja še razloge v zvezi z ničnostjo inšpekcijske odločbe in predlagane obnove postopka, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in dovoli odlog izvršbe, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZGO-1 v 156.a členu določa primere, v katerih gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, in sicer neglede na razloge, določene z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Tožnica se sklicuje na drugo alinejo prvega odstavka, po kateri se izvršba odloži, če se v objektu vse od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda, ali bi izvršitev inšpekcijskega postopka pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje.

9. Enako, kot odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), se tudi odlog po prvem odstavku 156.a člena ZGO-1 nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. To pomeni da sklep, s katerim je odločeno o odlogu izvršbe, načeloma ne vpliva na tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi, saj je bilo o tem odločeno že z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Po ustaljenem stališču tukajšnjega sodišča zato sklep, s katerim je bilo odločeno o odlogu izvršbe, ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu (prim. npr. sklepa I U 995/2013 in I U 1726/2012).

10. Vendar pa je po prvi alineji drugega odstavka 156.a člena ZGO-1 mogoče izvršbo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka istega člena odložiti za največ pet let. Glede na prej povzeto vsebino omenjenega pogoja to pomeni, da stranka s tem pridobi pravico, da v obravnavanem objektu do pet let opravlja gospodarsko dejavnost, kot bi jo sicer v legalno zgrajenem objektu. Ta pravica torej tako po vsebini, kot tudi po trajanju bistveno presega zgolj procesno pravico do odloga izvršbe. Sodišče jo zato obravnava kot pravico materialne narave, sklep, s katerim je bilo o tej pravici odločeno, pa šteje za upravni akt, ki je lahko predmet upravnega spora.

11. Glede na prej povzeto vsebino druge alineje prvega odstavka 156.a člena ZGO-1 bi tožnica lahko dosegla odlog izvršbe, če bi v upravnem postopku navedla in dokazala okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se v obravnavanem objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost ter da ji zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa grozi hujša gospodarska škoda, ali pa bi ta izvršitev pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev. Pri tem zakon opredeljuje tudi vsebino pojma hujše gospodarske škode, in sicer kot povzročitev trajne nelikvidnosti ali izgubo edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje.

12. V tem pogledu je tožnica v svoji vlogi z dne 3. 9. 2014 navedla, da bi morala v primeru zasipavanja vodne akumulacije odpovedati svetovno prvenstvo v biatlonu, s čimer bi izgubila pomemben vir dohodka. Poleg tega bi za izvedbo naloženega ukrepa morala kršiti pogoje dovoljenja UE Radovljica za poseg v naravo, s čimer bi storila prekršek in bi morala plačati globo. Dne 30. 9. 2014 je te navedbe na poziv toženke dopolnila še z navedbo, da bi morala „odpovedati tekmo in zato plačati IBU WC kazen“, zaradi odpovedi tekme pa bi izgubila možnost, da organizira tekme v prihodnjih letih, zaradi česar bi morala odpustiti delavce, katerih delo je vezano na te tekme.

13. Sodišče se strinja s toženko, da tožnica s temi navedbami ni niti zatrjevala nevarnosti nastanka gospodarske škode v smislu 156.a člena ZGO-1, nevarnost za odpuščanje delavcev pa je zgolj zatrdila, vendar v ničemer konkretizirala (npr. z navedbami oziroma podatki o vezanosti konkretnih delovnih mest na tekme svetovnega pokala), niti ni o tem predložila kakršnihkoli dokazov. Sodišče pripominja še, da iz tožničinih navedb ne izhaja niti „neposrednost“ izvršitve inšpekcijskega ukrepa kot razloga za odpuščanje delavcev, ki jo za odlog izvršbe zahteva druga alineja prvega odstavka 156.a člena ZGO-1. 14. Tega v ničemer ne spreminjajo navedbe v pritožbi zoper izpodbijani sklep o izgubi „nekaj sto tisoč EUR prihodkov“ zaradi izgube tekme oziroma „nekaj milijonov EUR“ zaradi „trajno onemogočenega izvajanja tekem svetovnega pokala“. Tudi te navedbe so namreč povsem pavšalne in jih tožnica ne opira na nobene konkretne podatke ali predložene dokaze, poleg tega pa ima toženka prav, da gre za neobrazložene in s tem nedovoljene pritožbene novote (tretji odstavek 238. člena ZUP).

15. Tožnica je toženko pred izdajo izpodbijanega sklepa (z dopisom z dne 12. 9. 2014 - „poziv za dopolnitev vloge“) izrecno opozorila na relevantno vsebino 158.a člena ZGO-1, zato so tožničine navedbe, da ni bila opozorjena, katere okoliščine mora izkazati, neutemeljene. Na to, da je bila tožnica ustrezno opozorjena, kaj mora navesti oziroma dokazati (drugi odstavek 140. člena ZUP), ni moglo v ničemer vplivati napačno pravno stališče toženke v prej navedenem dopisu, da gre pri tem dopolnitev vloge po 67. členu ZUP.

16. Toženka je izpodbijani sklep izdala izključno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je tožnica navedla v svoji zahtevi, zato je po prvi točki prvega odstavka in tretjem odstavku 144. člena ZUP to lahko storila brez zaslišanja stranke. Tožnica tudi sicer ne navaja, v čem naj bi opustitev ustne obravnave pripeljala do nepravilnosti oziroma nezakonitosti izdane odločbe, zato sodišče ugotavlja, da v zadevi ni prišlo do bistvenih kršitev upravnega postopka.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu. V skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.