Jedro

Tožnik uveljavlja ničnost odločbe, s katero je tožena stranka tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, priznala pravico do nadomestila za invalidnost in odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba izrekla za nično. Skladno z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo, izdano v socialnem sporu. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba izrekla za nično.

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici, je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. To pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2014 ter da se toženi stranki naloži obračun in izplačilo prikrajšanja pri nadomestilu za invalidnost za obdobje od 1. 10. 2007 do 4. 9. 2008 in od 1. 7. 2009 do 11. 7. 2010 ter od 4. 8. 2010 do 31. 9. 2010 po 251,91 EUR na mesec, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov sodnega in upravnega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi tožena stranka z odločbo smela odločiti le o odmeri (višini) in izplačevanju nadomestila. To je sicer storila, vendar pa bi morala odmero opraviti za celotno obdobje priznanja po sodbi sodišča opr. št. VII Ps 2201/2009 z dne 13. 2. 2013, torej vse od 1. 10. 2007 dalje. Ker je z novo odločbo o pravici tožnika odločala le za obdobje od 14. 12. 2010 dalje, je odločba nepopolna ter pomanjkljiva. O tej pomanjkljivosti pa sodišče prve stopnje ni odločalo. V postopek odločanja je bilo zajeto le obdobje tožnikove brezposelnosti, ne pa obdobje, ko je bil zaposlen na drugem delovnem mestu po nastanku invalidnosti. Tudi za navedeno obdobje, mu skladno z že citirano sodbo pripada nadomestilo za invalidnost. Navedeno pomeni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Bistvena kršitev določb postopka pa se nanaša na dejstvo, da sodišče ni odločalo o tožbenem zahtevku v celoti, ampak samo v delu, kot je bilo že obrazloženo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2014. Z omenjeno odločbo je drugostopenjski organ tožene stranke zavrnil predlog tožnika za izrek odločbe št. ... z dne 8. 5. 2013 za nično, kot tudi zahtevo za odpravo navedene odločbe po nadzorstveni pravici.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. VII Ips 2201/2009 z dne 13. 2. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 1. 10. 2007 dalje. Določene so bile omejitve pri delu, s tem da delo opravlja s polnim delovnim časom. Sodišče je tožniku tudi priznalo pravico do nadomestila za invalidnost. Toženi stranki pa je naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 8. 5. 2013 odločila, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 250,90 EUR na mesec od 14. 12. 2010 dalje z nadaljnjimi uskladitvami. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da se je tožena stranka sklicevala na sodbo opr. št. VII Ps 2201/2009 z dne 13. 2. 2013. Na podlagi 161. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je odločila, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje tožniku od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, to je od 14. 12. 2010 dalje za čas, ko je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik je nato dne 20. 1. 2014 vložil predlog, da se izrek navedene odločbe izreče za nično, oziroma da se navedena odločba odpravi po nadzorstveni pravici.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ne obstajajo zakonsko določeni pogoji, da bi se odločba z dne 8. 5. 2013 izrekla za nično. Skladno z 279. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ter odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Po mnenju tožnika naj bi bil razlog za ničnost odločitev tožene stranke, ki je z omenjeno odločbo, kljub temu, da je bila tožniku že s sodbo z dne 13. 2. 2013 priznana pravica do nadomestila za invalidnost, v izreku ponovno odločila o pravici do nadomestila za invalidnost, ne pa zgolj o odmeri in njenem izplačevanju. Iz odločbe jasno izhaja, da je tožena stranka odločala o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, kot ga je sodišče priznalo s sodbo opr. št. VII Ps 2201/2009 z dne 13. 2. 2013. V tem primeru torej ni podan noben od razlogov, določen v že citiranem 279. členu ZUP, da bi se odločba z dne 8. 5. 2013 izrekla za nično.

8. Prav tako tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se navedena odločba odpravila po nadzorstveni pravici. V katerih primerih se odločba odpravi in razveljavi po nadzorstveni pravici je določeno v 274. členu ZUP. Med drugim lahko organ to stori v primeru, če je bil z odločbo očitno prekršen materialni predpis. V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost od dneva, ko se je prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje, torej od 14. 12. 2010 dalje. ZPIZ-1 loči med datumom, ko nekdo pridobi pravico iz invalidskega zavarovanja in pa dnevom, ko se mu ta pravica, v sporni zadevi nadomestilo za invalidnost, začne izplačevati. Glede izplačila je tako bistveno, kdaj zavarovanec začne delati v skladu s priznanimi omejitvami pri delu. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče(1) , da zavarovanec pravnoformalno lahko začne delati z omejitvami šele od pravnomočnosti sodbe s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanje, dalje. Vse to pa pomeni, da tožena stranka s svojo odločitvijo ni kršila materialnih določb v škodo tožnika, s tem pa niso izpolnjeni pogoji določeni v 274. člena ZUP, da bi se odločba z dne 8. 5. 2013 odpravila oziroma razveljavila po nadzorstveni pravici.

9. Ker je sodišče prve stopnje odgovorilo na vsa bistvena vprašanja, s tem tudi ni podana kršitev določb postopka, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) glej Psp 151/2010 z dne 20. 5. 2010, Psp 281/2011 z dne 1. 9. 2011, Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014