Jedro

Okoliščine, zaradi katerih je dolžnik mnenja, da je zahtevek upnika neutemeljen, mora dolžnik uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom zoper sodbo v pravdnem postopku in v njem doseči spremembo oziroma razveljavitev odločitve. Dolžnik spregleda, da sodišče zamudne sodbe ne izda izključno zaradi pasivnosti tožene stranke, temveč utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer mora paziti tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi. V tem obsegu sodišče presoja utemeljenost tožbene zahteve in sprejeta pravnomočna odločitev zavezuje izvršilno sodišče.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika po izteku roka in njegov predlog za odlog izvršbe zavrnilo. Hkrati je dolžniku naložilo, da upniku v 8 dneh povrne nadaljnje izvršilne stroške v znesku 3,08 EUR in 1,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora po izteku roka navaja, da ni uspel pridobiti podatkov o kazenskem postopku, predvidoma, ker hrvaško sodišče ni menilo, da ima dolžnik interes ali celo, da do tega ni upravičen. Hkrati pa poudarja, da je v ugovoru predlagal, da sodišče „pridobi vpogled v spis“, vendar tega ni storilo. Sodišče bi na podlagi pridobljenih podatkov lahko videlo, da dolžnik ni mogle postati dolžnik, temveč nekdo drug. Zamudna sodba je v tem smislu kazen za neodzivnost tožene stranke in ne izkaz materialne resnice. Prav tako se dolžnik ne strinja s stališčem sodišča glede načela stroge formalne legalitete ter se pri tem, enako kot v ugovoru, sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 846/2013. Meni, da je sodba pravnomočna samo formalno, ne pa tudi materialno. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podredno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V pritožbi zoper sklep, da se predlogu dolžnika za odlog izvršbe ne ugodi, dolžnik ugotavlja, da ga sodišče kljub temu, da je v utemeljitvi napisalo, da dolžnik škode ni izkazal, ni pozvalo, da škodo konkretizira, niti ni upoštevalo dejstva, da je dolžnik bil do nedavnega v priporu in da zaradi tega nima premoženja. Dejstvo, da ima podjetje pomeni, da bo v kratkem lahko pričel z delovanjem družbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi ugovora po izteku roka:

5. Temeljno načelo izvršilnega postopka je načelo formalne legalitete. V skladu z njim izvršilno sodišče ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je predlagana izvršba in je v celoti vezano na rezultate predhodnih kvalificiranih postopkov iz katerih izvira izvršilni naslov.(1)

6. V obravnavani zadevi teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljive sodne odločbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 67/2003 z dne 4. 7. 2003, s katero je dolžniku naloženo, da upniku poravna terjani znesek. O dajatvenem zahtevku je pravnomočno odločeno in izvršilno sodišče ne more in ne sme ugotavljati, ali je ta odločitev glede na dolžnikova zatrjevanja, da dolžnik ni bil obsojen za krajo, pač pa druga oseba do katere je upnik pridobil pravico do povrnitve zavarovalnine, materialnopravno pravilna in zakonita. Vse dokler ni sodna odločba spremenjena ali razveljavljena (4. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), je izvršilno sodišče nanjo vezano in je dolžno terjatev iz nje prisilno realizirati. Okoliščine, zaradi katerih je dolžnik mnenja, da je zahtevek upnika neutemeljen, mora dolžnik uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom zoper sodbo v pravdnem postopku in v njem doseči spremembo oziroma razveljavitev odločitve. Dolžnik spregleda, da sodišče zamudne sodbe ne izda izključno zaradi pasivnosti tožene stranke, temveč utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pri čemer mora paziti tudi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi. V tem obsegu sodišče presoja utemeljenost tožbene zahteve in sprejeta pravnomočna odločitev zavezuje izvršilno sodišče. Trditve, da je zahtevek neutemeljen, ker je bil v kazenskem postopku spoznan kot odgovorna oseba nekdo drug, zoper katerega ima upnik zahtevek, ob nespremenjeni in nerazveljavljeni odločitvi upnikovega zahtevka zoper dolžnika, izvršbe zoper dolžnika ne preprečuje.

7. Ker je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ne sme ponovno presojati pravilnosti in zakonitosti odločitve v njej, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu dolžnika, da pribavi podatke o kazenskem postopku iz Republike Hrvaške. Ponovno pritožbeno sklicevanje na pridobitev teh podatkov je zaradi navedenega neutemeljeno.

8. Tudi dolžnikovo sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 846/2013 prvostopenjske odločitve ne omaje. V citirani zadevi gre namreč za povsem drugačno pravno in dejansko situacijo, kot v obravnavanem primeru. Sama pravica stranke (tožnika) je v trenutku njegove smrti, ki je nastopila v času pritožbenega postopka, ugasnila in ni mogla preiti na dediča - upnika. Kot taka sodba ni postala materialno pravnomočna. V obravnavanem primeru okoliščine, ki bi preprečevale nastop materialne pravnomočnosti sodbe, niso obstajale. Ker je sodba postala formalno, kot materialno pravnomočna, bi moral dolžnik zatrjevana dejstva o ustavljenem kazenskem postopku in ugotovljeni odgovornosti druge osebe, do katere, potrditvah dolžnika, ima upnik zahtevek, torej dejstva, ki so nastopila kasneje in niso mogla vplivati na pravnomočnost odločitve, uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi ter doseči spremembo in razveljavitev sodbe in posledično ustavitev izvršbe.

9. Prvostopenjska odločitev o zavrnitvi ugovora se tudi po presoji pritožbenih navedb pokaže kot pravilna in zakonita. Ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe:

11. Da sodišče predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugodi, mora dolžnik razen obstoja primera iz 1. do 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, kot kumulativno zahtevano izkazati še za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi, da je dolžnik izkazal obstoj primera iz 5. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, s tem ko je zatrjeval, da je vložil ugovor, medtem ko z navajanjem, da je vložil ustavno odločbo, ni izkazal primera iz prvega odstavka 71. člena ZIZ. Ustavne pritožbe ni določno opredelil, kot tudi ni navedel, kdaj jo je vložil, prav tako k trditvam ni predložil dokaza o vloženi ustavni pritožbi. Prav tako drugostopenjsko sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dolžnik ni izkazal nadaljnje zakonsko zahtevane predpostavke iz prvega odstavka 71. člena ZIZ za odlog izvršbe, to je nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in da bo ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

13. Na delež dolžnika v podjetju izvršba ni predlagana in dovoljenja, zato dolžnikova zatrjevanja, da bo z izvršbo nastala škoda za podjetje, ni moč slediti. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, oprava izvršbe zaradi poplačila upnikove denarne terjatve že po naravi sami in vsebini zmeraj predstavlja poseg v dolžnikovo premoženje. Pri tem pa gre za pričakovano posledico, na katero mora dolžnik zmeraj računati, če obveznost ne izpolni v roku za prostovoljno izpolnitev. Zato zmanjšanje dolžnikovega premoženja z opravo izvršbe ne predstavlja tiste pravnorelevantne škode, zaradi katere bi bilo mogoče izvršbo odložiti.

14. Dejstvo, da dolžnik nima premoženja, ne predstavlja podlage za odlog izvršbe. Pomeni le dejansko oviro, zaradi katere oprava izvršbe ne bo možna.

15. Dolžnik mora predlog za odlog izvršbe utemeljiti z obstojem predpostavk iz 71. člena ZIZ. Odsotnost teh ne predstavlja formalne pomanjkljivosti vloge, zaradi katere bi moralo sodišče dolžnika pozivati na dopolnitev nepopolne vloge (105. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbene očitke, da sodišče dolžnika ni pozvalo na dopolnitev, sodišče druge stopnje zato zavrača. 16. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je prvostopenjsko določitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Dolžniku je še pojasniti, da namen instituta odloga izvršbe ni v odlogu izvršbe za čas, ko bo dolžnik eventualno sposoben poravnati terjatev, temveč o dopustnosti odloga zgolj v primerih, ko je pod vprašaj postavljena dopustnost dovoljene izvršbe. Ta, ob tem ko je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo dolžnika zoper sklep o zavrnitvi ugovora, z vprašanjem dopustnosti izvršbe ni več obremenjeno.

18. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika, je sprejeta v posledici neuspeha s pritožbo in temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona ter 15. členom ZIZ.

Op. št. (1) : V., Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 63.