Jedro

Pristojni organ mora, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec.

O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo.

Izrek

I.Tožbi se v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega akta, ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2912/2023/7 (1221-05) z dne 8. 11. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Tožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je bilo tožniku z dejanjem toženke poseženo v človekove pravice iz 18., 22. in 51. člena Ustave RS, zavrže.

III.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2912/2023/7 (1221-05) z dne 8. 11. 2023.

Obrazložitev

Dosedanji postopek in vsebina izpodbijanega sklepa

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Bolgariji (v nadaljevanju Bolgarija), ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se bo na podlagi 2. točke 29. člena Uredbe Dublin III izvršila najkasneje v enem letu od 8. 6. 2023, ker je zadevna oseba v zaporu (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 30. 5. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Tožniku so bili ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je vanjo tožnika kot prosilca 6. 4. 2023 vnesla že Bolgarija. Zato je toženka 5. 6. 2023 Bolgariji v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 8. 6. 2023 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavo prosilca na navedeni pravni podlagi.

3.Toženka je ob prisotnosti tolmača za arabski jezik tožnika seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 27. 6. 2023 opravila osebni razgovor. Tožnik je na razgovoru povedal, da je po prihodu v Bolgarijo skupaj z neko begunko in njenimi otroci tri dni v dežju in mrazu hodil po gozdovih. Nato so prispeli na avtobusno postajo, kjer jih je prijela policija, saj je opazila, da so tujci. Tožnika so policisti fizično napadli, ga pretepli ter mu vzeli in pregledali telefon. Ko je tožnik rekel, da je begunka njegova sestra, so rekli, da laže in ga še dodatno pretepli. Odpeljali so jih do bolnice in begunki, ki je izgubila zavest, nudili prvo pomoč. Poklicali so tudi tolmača, s katerim je tožnik govoril italijansko in mu povedal, da ne želijo nazaj v Maroko, ker jih bodo tam zaprli. Tolmaču je v bolnici tožnik tudi povedal, da želi imeti mednarodno zaščito, vendar ne v Bolgariji. Nato so vse tri odpeljali v zaprti kamp Harmanli, kjer so doživeli trpljenje. Tam je bil tožnik brez hrane, brez vsega. Hrano si je moral kupiti s svojim denarjem. Vse je bilo pod vojaškim ukazom, brez pojasnil. Obnašali so se arogantno in z njim govorili bolgarsko. Dejali so mu, naj da prstne odtise in lahko odide, kamor želi. Če ne bi hotel dati prstnih odtisov, ga iz kampa ne bi izpustili, kar je veljalo za vse migrante v kampu. V kampu je bil 20 dni. Po oddaji prstnih odtisov je bil 3 do 4 dni v zaprtem delu, nato so ga pripeljali v odprti oddelek v istem kampu, kjer je ostal še nekaj časa in se nato dogovoril s tihotapcem, da ga pelje v Srbijo. Tožnik je še povedal, da je prejel dokument, da lahko zapusti kamp, a ga je zakopal v tla, saj tam ni želel imeti prošnje za azil. V dokumentu je bilo navedeno drugo ime, saj se je o svojih osebnih podatkih zlagal. Kamp je hotel zapustiti, ker je želel v Italijo, saj ima tam sestro. V Sloveniji ali Italiji bo pooblastil odvetnika, da mu bo storniral oddajo prstnih odtisov v Bolgariji.

4.Tožnik je na razgovoru še pojasnil, da se ne želi vrniti v Bolgarijo, saj so ga tam prisilili, da je dal prstne odtise. Po njegovem mnenju v Bolgariji ni svobode, s človekom ravnajo nečloveško. Pomanjkljivost njihovega azilnega postopka je, da ni dobre hrane. V Bolgariji je socialne delavce ob prisotnosti varnostnikov videl samo enkrat, ko so odprli sobe, pogledali vanje in odšli. V kampu so bili tudi policisti. Ker so nekateri migranti slabi in se ne znajo obnašati, so bili potem vsi slabi. V odprtem delu kampa je imel stik z uradno osebo za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, ki ji je pomagal tolmač, v zaprtem kampu pa stika z uradno osebo ni imel. V Bolgariji je izrecno rekel, da ne želi podati prošnje za mednarodno zaščito, a jo je podal, da je lahko zapustil zaprti oddelek v kampu, saj ni storil nobenega kaznivega dejanja, da bi moral biti zaprt. V zaprtem delu kampa so imeli samo enkrat na teden možnost uporabe mobitela, to je bil zapor. V odprtem delu kampa je stanoval v kontejnerju, za hrano je mogel sam plačevati, niso jim je ponudili. Poleg tega tudi ni mogel delati. Imel je nekaj denarja, da si je lahko v zaprtem delu v trgovini kupil hrano, v odprtem delu pa so hodili v trgovino izven kampa. V Bolgariji je le enkrat dobil zdravila, dali so mu, kar je bilo na razpolago. Težave je imel že doma, saj je bil odvisnik od zdravil. Zdravilo, ki ga je potreboval, mu je lahko predpisal le psihiater. Najprej ga niso jemali resno, ko pa je grozil, da se bo zažgal in da bo storil samomor, ga je policija odpeljala do psihiatra in zdravnik mu je napisal recept. V lekarni je moral za zdravila plačati 30 ali 40 evrov. Glede razmer, v katerih je spal, je tožnik pojasnil, da je na policijski postaji, kjer je bil po prijetju pridržan eno noč, spal v sobi z ležiščem, v kampu pa je spal v sobi s posteljo, najprej skupaj s sirsko družino, nato pa so jih ločili.

5.Tožnik je še povedal, da je imel v Bolgariji stik s tremi tolmači (v bolnici, na sodišču, kjer je bil zaradi ilegalnega prehoda meje, in na osebnem razgovoru). Osebni razgovor je imel mogoče peti dan po prihodu v Bolgarijo. Imel je dva razgovora, na katerih sta bila prisotna uradna oseba in tolmač. Prvi razgovor je bil v zvezi s prošnjo za azil, kjer jih je zanimalo, zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito in kam želi iti. Drugega razgovora se ne spomni, spraševali so ga po imenih družinskih članov, bil je isti postopek kot v Sloveniji. Meni, da ga bodo zaprli, če še enkrat ilegalno prečka bolgarsko mejo. Tožnik je še dodal, da bi bila izguba časa, če bi bil vrnjen v Bolgarijo, saj se je odločil živeti v Evropi, kjer so vsi njegovi najbližji. V Evropo je prispel leta 2010 in bil do leta 2017 v Italiji, od 2017 do 2020 pa je bil v Franciji. Med kovidom ga je prijela policija, bil je brez dokumentov. Ker sta bila njegova starša bolna, se je strinjal, da se vrne v Maroko. V Franciji je imel veliko težav, saj je bil zasvojen s kokainom. Droga ga je včasih stala tudi 1000 evrov na dan. V Italiji je hodil na odvajanje, a nikoli uspešno. Zdaj je drogo in vse substance opustil in normalno živi. Ponovno je poudaril, da se ne želi vrniti v Bolgarijo, saj je bil tam prisiljen dati prstne odtise. Išče delo in bo delal v prvi državi, kjer bo našel delo.

6.Po presoji toženke tožnikove izjave o razmerah v Bolgariji ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi smel biti vrnjen v to državo. Iz njegovih navedb tudi ne izhajajo osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Bolgariji, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je utemeljila, da je domnevno nasilje, ki naj bi ga tožnik doživel v Bolgariji, po njegovih navedbah povzročila policija, drugih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite, pa naj ne bi omenjal. Njegove trditve torej temeljijo na izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec, kar ne zadošča za sklepanje, da v Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ali da bodo tožniku ob morebitni predaji Bolgariji kršene človekove pravice. Toženka poudarja, da je pri presoji ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo v primeru vrnitve v Bolgarijo obravnavan v postopku za priznanje mednarodne zaščite, v katerem ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Bolgarije, in ne v policijskem postopku, kjer bi ga obravnavali bolgarski policisti. Vsekakor mu bo torej omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite.

7.Toženka je navedla, da težko sledi navedbam prosilca, da je moral hrano kupovati sam, ker mu ta ni bila zagotovljena. Sicer dopušča možnost, da si je prosilec v trgovini lahko kupoval hrano, ki si jo je dodatno zaželel, kar pa ne pomeni, da mu ta ni bila zagotovljena v nastanitvenem centru, tako kot vsem ostalim prosilcem za mednarodno zaščito. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklepanje, da ga bodo v Bolgariji zaprli, če bo ponovno ilegalno prečkal mejo, saj bo v Bolgariji obravnavan kot prosilec in ne kot tujec, ki je ilegalno vstopil v državo. Toženka zavrača tudi tožnikove navedbe o prisilnem odvzemu prstnih odtisov, saj je iz njegovih navedb očitno, da se je sam odločil, da bo podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in sicer samo zato, da je bil premeščen v odprti kamp, sicer pa si želi v druge evropske države. Toženka pri tem poudarja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo po uredbi Dublin III pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Dodaja, da je imel tožnik na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Bolgariji ne bi bila dopustna, vendar takšnih okoliščin niti drugih konkretnih dogodkov ni navedel. Da v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopki za priznanje mednarodne zaščite in da se v dublinskem postopku ne presoja prosilčevega policijskega postopka v zvezi z ilegalnim prehodom meje, po mnenju toženke izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča I U 407/2022 z dne 7. 4. 2022 in I U 406/2022 z dne 11. 4. 2022. Da z vidika varstva človekovih pravic ni ovir za predajo prosilca Bolgariji, pa potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 223/2022 z dne 4. 12. 2022.

8.Iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da je tožnika 17. 7. 2023 obravnavala policija in mu odredila pridržanje, zato je bil tega dne nastanjen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana.

Tožnikove trditve

9.Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek. Ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 276/2014 in I Up 253/2014 opozarja, da mora toženka v primeru zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki bi lahko pomenile kršitev 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU), sama opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja in šele nato odločiti o predaji. Toženka pregleda stanja v Bolgariji ni opravila. Tožnik se pri tem sklicuje na poročila mednarodnih organizacij in na članke o razmerah v kampu Harmanli, ki po njegovem niso nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj je treba v azilnih postopkih upoštevati tudi novote, ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa. Tožnik navaja, da toženka ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da si je moral hrano v Bolgariji kupovati sam. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da mu v kampu Harmanli niso priskrbeli hrane, cele tedne niti enega obroka, čemur pritrjujejo tudi objave v priloženih člankih (prilogi A6 in A8), iz katerih izhaja da v kampu Harmanli sploh ni na voljo hrane, oziroma da prosilci dobijo en obrok za 5 dni. Poudarja, da je bil nehumanega ravnanja deležen, ko je bil že prosilec. Ob upoštevanju, da je reven in podhranjen, je že s trditvami o lakoti nedvomno zadostil dokaznemu bremenu glede sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji.

10.Tožnik nadalje navaja, da je na osebnem razgovoru povedal, da se v Bolgarijo ne želi vrniti, ker ga je strah. Pojasnjuje, da mu v Bolgariji grozi tihotapec, ki je tam dejaven in zelo nevaren, zato se ga tožnik boji ponovno srečati. Pri tem se sklicuje na članek o umoru z nožem v kampu, v katerem je bil zaprt tožnik (priloga A7). Tudi glede tega razloga je toženka opustila vsakršen pregled pravnega in dejanskega stanja v Bolgariji. Tožnik nasprotuje tudi toženkinemu sklicevanju na status tujca, saj je tožnik povedal, da so bili v kampu policisti, kar pomeni, da so ga pretepli tudi, ko je že imel status prosilca, saj so ga pretepli večkrat.

11.Tožnik navaja, da se toženka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do tožnikovih trditev, da je bolan. Že v prošnji je navedel, da ima psihično bolezen. Zato je odvisnik od zdravil, ki mu jih v Bolgariji, tudi ko je že imel status prosilca, niso priskrbeli, oziroma so mu jih priskrbeli le enkrat, ko je zagrozil s samomorom. Tožnik se pri tem sklicuje na poročilo AIDA za Bolgarijo iz leta 2022, iz katerega izhaja, da so tam razmere na splošno neustrezne in da je problem pomanjkanje varnosti, kar ustreza tožnikovim navedbam na osebnem razgovoru (o tem, da v Bolgariji z ljudmi ravnajo nečloveško, da ni svobode, da jih tepejo, da tožniku niso dali nobene odločbe in informacij ter da jih je prevajalec ustrahoval, zaradi česar si tožnik ni upal sodelovati in govoriti resnice). Navaja, da Bolgarija ni uvrščena na seznam varnih evropskih oziroma izvornih tretjih držav, kar še zlasti velja zanj osebno, ker je bolan in bi se mu v razmerah v Bolgariji stanje še poslabšalo. Toženka bi morala tožnikove probleme presojati tudi v luči 16. člena Uredbe Dublin III, po katerem je tožnik zaradi resne bolezni upravičen do združitve s svojo mamo oziroma sestro, ki živi v Italiji, ki bi skrbela zanj. Uporaba navedene določbe po njegovem mnenju ni starostno pogojena. Tožnik je v prošnji označil, da ima v državah članicah EU družinske člane. Dodaja, da ima v Italiji starše ter brate in sestre, ki imajo priznan status mednarodne zaščite. Tožnik zato prosi, da mu sodišče določi rok za predložitev potrdila, da so njegovi v Italiji pripravljeni skrbeti zanj. Toženka bi morala skladno z drugim odstavkom 2. člena Uredbe Dublin III upoštevati, da je tožnik v Italiji živel več let, tam je imel tudi zadnje prebivališče in tekoče govori italijansko in francosko, bolgarskega jezika pa ne razume. Tudi glede tega izpodbijani akt nima razlogov in se ga zato ne da preizkusiti.

12.Tožnik še meni, da je bilo z opisanimi ravnanji v Bolgariji in z izpodbijanim aktom poseženo v njegovi človekovi pravici iz 18. in 51. člena Ustave. Zato poleg tožbe na odpravo izpodbijanega akta vlaga tudi tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 in predlaga ugotovitev posega v navedeni človekovi pravici.

13.Tožnik predlaga tudi, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do njegove pravnomočnosti. Meni, da opisano ravnanje s tožnikom v Bolgariji izkazuje verjetnost nastanka nepopravljive škode, ki bi mu nastala ob vrnitvi v Bolgarijo. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta bi bila sorazmerna, saj bi preprečila nastanek nadaljnje škode za tožnika, pri čemer javna korist ne bi bila prizadeta, še zlasti če bi se ugotovilo, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Italija.

Navedbe toženke

14.Toženka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Glede tožnikovega očitka, da ni obrazložila, zakaj mu ne verjame, da si je v Bolgariji moral hrano kupovati sam, toženka pojasnjuje, da je v izpodbijanem sklepu navedla, da dopušča možnost, da si je v trgovini kupoval hrano, ki si jo je dodatno zaželel, kar pa ne pomeni, da mu ta v nastanitvenem centru ni bila zagotovljena, saj je sam navedel, da hrana v centru ni bila dobra. Glede tožnikovih trditev, da se v Bolgariji boji nevarnega tihotapca, toženka odgovarja, da tega na osebnem razgovoru ni navedel, zato gre za nedopustno tožbeno novoto. V upravnem postopku prav tako nikoli ni navedel, da ga je bolgarska policija večkrat pretepla, ko je bil že v nastanitvenem centru, zato so tudi te navedbe po toženkinem mnenju nedopustna tožbena novota. Glede očitka, da se ni opredelila do tožnikovih trditev o psihičnih težavah in odvisnosti od zdravil ter neustrezne zdravstvene oskrbe v Bolgariji, toženka pojasnjuje, da je bilo iz tožnikovih navedb na osebnem razgovoru jasno razvidno, da je opustil drogo in druge substance ter da mu je bil v Bolgariji omogočen dostop do zdravnika in zdravil. Dodaja, da je znano, da imajo prosilci v Bolgariji dostop do zdravstvenih storitev in so glede tega v enakem položaju kot bolgarski državljani. Kot nedopustno tožbeno novoto toženka ocenjuje tudi tožnikove navedbe, da se želi združiti s svojo mamo oziroma sestro v Italiji. Na osebnem razgovoru ni navajal, da se želi združiti s katerim koli družinskim članom, niti jih ni poimensko opredelil oziroma navedel, kakšen status naj bi imeli v Italiji. Pri tem je celo navedel, da njegovi starši živijo v Maroku. Toženka še dodaja, da je treba upoštevati, da je tožnik polnoleten, in zato ne spada v okvir družinskih članov v smislu točke (g) 2. člena Uredbe Dublin III, za katere je predviden družinski postopek po 11. členu navedene uredbe. Tudi sicer zaradi velikega migracijskega navala že od decembra 2022 velja suspenz vseh dublinskih transferjev v Italijo, zato zaenkrat združevanje družine tudi za opredeljene družinske člane ni mogoče. Toženka še poudarja, da je tožnik vstopil v evropski prostor v Bolgariji, zato ima ta država največjo težo in odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Bolgarija je odgovornost že sprejela, tožnik pa si ne more izbirati, katera država članica bo pristojna za obravnavo njegove prošnje. Ne nazadnje je sam navedel, da bo ostal v prvi državi, ki bo sprejela njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

Prva pripravljalna vloga tožeče stranke

15.Tožnik se je odzval na odgovor toženke na tožbo in še navedel, da toženka ne prereka v tožbi zatrjevanega in dokazanega dejstva, da je tožnik predložil osebni dokument v italijanščini, niti dejstev, s katerimi je utemeljeval predlog za zavarovanje. Zato meni, da je navedena dejstva treba šteti za priznana. Nasprotuje toženkini navedbi, da je izjavil, da si je moral kupovati dodatno hrano, saj je povedal, da hrane sploh ni bilo. To naj bi jasno izhajalo iz zapisnika o osebnem razgovoru. Pojasnjuje, da je dejstvo, da je v Bolgariji tihotapec, objektivno staro dejstvo, o katerem pa tožnik iz opravičenih razlogov prej ni mogel govoriti, saj ga je bilo strah o tem govoriti s komerkoli, razen s svojo odvetnico. Na osebnem razgovoru pri toženki ni imel odvetnika, kar je ob neprofesionalnem prevajalcu močno poseglo v njegovo pravico do izjave. Tožnik zato tožbeni zahtevek po 4. členu ZUS-1 razširja tudi na ta del. Glede navedb o umoru v kampu pojasnjuje, da ni zatrjeval, da bi se umor zgodil, ko je bil v kampu. Da se je dogodek tam zgodil, pa je dokazal s predloženim člankom, ki ni nedopustna tožbena novota. Tožnik še dodaja, da je skrajno zavržno bolnega človeka enačiti z narkomanom. Kljub takšnemu zdravstvenemu stanju toženka tožniku ni zagotovila prisotnosti zastopnika ali odvetnika na osebnem razgovoru. Že zato sta izpodbijani akt in njegova morebitna izvršitev zavržna. Toženka bi ob tožnikovih navedbah v prošnji morala podrobneje raziskati njegovo bolezensko stanje in obstoj družinskih članov v Italiji.

Sodna presoja

16.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine sodnega spisa (priloge A1 do A12) in upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. Navedene listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane, v zvezi s prilogama A6 in A8 pa je glede datuma objave člankov dodatno vpogledalo še v spletne strani, na katerih se nahajata članka v navedenih dveh prilogah. Sodišče je zaslišalo tožnika.

17.Tožnik je ugovarjal, da izpodbijanega sklepa toženke zaradi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki za predajo osebe, ki je v zaporu, določa maksimalen rok 1 leta, ne bo mogoče izvršiti, saj je bil v zadevi III K 52263/2023 obsojen na 1 leto in 4 mesece zaporne kazni. Sodišče pojasnjuje, da izrek zaporne kazni tožniku na presojo zakonitosti in izvršljivosti sklepa toženke (še) ne vpliva. Obsodilna sodba je namreč v postopku s pravnimi sredstvi lahko še spremenjena, in ni izključeno, da bi bili junija 2024, ko bi se po izpodbijanem sklepu iztekel rok za predajo tožnika Bolgariji, vsi pogoji za predajo izpolnjeni. Pri tem je treba upoštevati, da je lahko tek roka za predajo v vmesnem času tudi pretrgan.

K I. točki izreka

18.Tožba je v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega akta, utemeljena.

19.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. Po prvem odstavku 3. člena te uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

20.Med strankama ni sporno, da je bil tožnik v sistemu Eurodac pri omembi Bolgarije opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 - t. i. Uredba "Eurodac"). Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v Bolgariji podal prošnjo za mednarodno zaščito in da je bil kot prosilec nastanjen v kampu Harmanli. Ker je Bolgarija svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Bolgarija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca (saj je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.2

21.Vendar pa tožnik izpodbija toženkino stališče, da za predajo Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Skupni evropski azilni sistem sicer temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic (vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, Protokolu iz leta 1967 in EKČP) in da izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv. Gre za načelo medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna.3 Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin in če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država, prosilca v to državo ne sme predati.

22.V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je zato določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU,4 država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V takih primerih je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejeli stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.5

23.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej ugotovitev pristojnega organa, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,6 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.7 Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.8

24.V postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, je dokazno breme deljeno. SEU je namreč že sprejelo stališče, da mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje.9 Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec.10 Tudi Ustavno sodišče je že presodilo, da je pristojni organ dolžan preveriti tiste razloge za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača, ki jih posameznik v postopku zatrjuje. Obseg ugotavljanja upoštevnih dejstev in informacij je sicer v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti. Vendar mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze tujca.11

25.Navedeno po presoji sodišča pomeni, da mora pristojni organ, če iz prosilčevih izjav izhajajo okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne z vidika spoštovanja načela nevračanja, ne glede na procesno aktivnost prosilca informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je, kot rečeno, pomembno tudi, ali bi pristojnemu organu informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Toženka v obravnavani zadevi navedenih materialnopravnih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem ovir za predajo prosilca ni upoštevala. Izpodbijani sklep je izdala zgolj na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Bolgariji. Po njeni presoji tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen v to državo. Kot je presodila, na podlagi njegovih izjav tudi ni mogoče zaključiti, da pri njem obstajajo osebne okoliščine, ki bi utemeljevale nevarnost, da bo tožnik ob morebitni predaji Bolgariji izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

26.Sodišče sicer pritrjuje toženkinemu izhodišču, da je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite, načeloma odločilno ravnanje oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito.12 Vendar pa sodišče ne more sprejeti posplošene toženkine ocene, da vse tožnikove trditve o razmerah v Bolgariji temeljijo na njegovi izkušnji z bolgarsko policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec. Tožnik je namreč poleg nasilja policistov ob prijetju na avtobusni postaji na osebnem razgovoru opisoval tudi razmere, katerim naj bi bil izpostavljen na zaprtem in odprtem oddelku kampa Harmanli, kjer je po lastnih navedbah bival 20 dni. Povedal je, da je bilo v kampu vse pod vojaškim ukazom, brez pojasnil, da so se obnašali arogantno, da je bil zaprti del kampa pravzaprav zapor, da si je moral hrano kupovati sam, ker mu je niso ponudili, da je socialne delavce videl le enkrat in še to ob prisotnosti varnostnikov, in da je imel kot odvisnik od zdravil težave z zdravstveno oskrbo. Navedene tožnikove izjave se nesporno nanašajo na obdobje tožnikovega bivanja v Bolgariji, ko je imel zaradi oddaje prstnih odtisov in vnosa v bazo Eurodac tam že status prosilca.

27.Z vidika načela nevračanja navedene tožnikove izjave glede razmer v kampu Harmanli po presoji sodišča niso očitno nerelevantne in pri povprečnem človeku lahko vzbudijo domnevo, da v Bolgariji obstajajo določene sistemske pomanjkljivosti. Toženka bi zato ob upoštevanju pojasnjenih izhodišč glede deljenega dokaznega bremena tožnikove izjave morala preverjati tako, da bi v presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku vključila tudi ustrezno posodobljene podatke o razmerah v Bolgariji. Tožnik utemeljeno opozarja, da je toženka navedeno dolžnost glede proučitve objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah opustila. Dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Bolgariji je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava (pravil o materialnem dokaznem bremenu) v bistvenih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno.

28.Toženka je sicer svoj zaključek o odsotnosti sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji oprla na posamezne odločitve Upravnega sodišča (I U 407/2022 z dne 7. 4. 2022 in I U 406/2022 z dne 11. 4. 2022) in Vrhovnega sodišča (I Up 223/2022 z dne 4. 12. 2022), s katerimi je bila toženkina odločitev o predaji Bolgariji potrjena. Svoje dolžnosti, da mora tudi sama ugotavljati stanje v bolgarskem azilnem sistemu se je tako očitno zavedala. Vendar pri sklicevanju na sodno prakso ni opravila primerjave okoliščin obravnavane zadeve z okoliščinami navedenih zadev. Le če bi ugotovila, da so primerjane zadeve v bistvenem enake, bi se nanje lahko utemeljeno sklicevala. Analizo primerljivosti zadev bi toženka morala opraviti še zlasti ob dejstvu, da je v sodni praksi mogoče zaslediti tudi nasprotne odločitve glede predaj Bolgariji (glej na primer sodbe Upravnega sodišča I U 984/2022 z dne 25. 7. 2022, I U 280/2022 z dne 11. 3. 2022 in I U 334/2019 z dne 26. 2. 2019), iz katerih smiselno izhaja, da dejstvo, da je Bolgarija polnopravna članica EU z uveljavljenim sistemom mednarodne zaščite, samo po sebi še ne pomeni, da nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

29.Sodišče še dodaja, da toženka tudi sicer pri ocenjevanju dokazne vrednosti posameznih tožnikovih izjav na osebnem razgovoru ni bila dovolj natančna. Izjava stranke je praviloma res manj zanesljivo dokazno sredstvo, saj je stranka vselej zainteresirana za določen izid postopka in zato dovzetnejša za to, da namerno ali nenamerno izpove neresnico. Vendar to ne pomeni, da lahko toženka tožnika na splošno označi kot neverodostojnega in da ji ni treba utemeljiti, zakaj (še zlasti ob primerjavi objektivnih podatkov o stanju v Bolgariji) meni, da je tožnik neverodostojen. Zgolj navedba toženke, da tožniku "težko sledi", da si je moral hrano kupovati sam, in da mu je bila hrana v nastanitvenem centru zagotovljena, tako kot vsem ostalim prosilcem za mednarodno zaščito (ne da bi se toženka pri tem oprla na kakšne objektivno preverljive podatke), standardu vestne in skrbne dokazne ocene ne ustreza. Pri presoji pomanjkljivosti (zadostne obrazloženosti) dokazne ocene v izpodbijanem sklepu sodišče tudi ne more upoštevati dodatnih pojasnil toženke v odgovoru na tožbo (npr. glede odvisnosti od zdravil in ponujene zdravstvene oskrbe v Bolgariji), saj je predmet presoje v upravnem sporu le zakonitost izpodbijanega akta, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.

30.Glede na navedeno je sodišče tožbi v tem delu ugodilo, izpodbijani sklep zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

31.Ob upoštevanju stališča sodišča, da z vidika načela nevračanja tožnikove navedbe na osebnem razgovoru o nasilju, bivanjskih pogojih, prehrani in zdravstveni oskrbi (tudi z vidika zatrjevane odvisnosti od zdravil ter psihične in živčne bolezni, ki jo je prosilec omenil v prošnji za mednarodno zaščito) niso očitno nerelevantne, bo morala toženka v ponovljenem postopku pridobiti objektivne in ustrezno posodobljene podatke o stanju v Bolgariji (ob morebitni odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), lahko pridobi vsaj uradna poročila AIDA in EUAA), tožniku v zvezi s tem omogočiti pravico do izjave (9. člen ZUP) in šele nato odločiti po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Le v takem primeru toženki ne bo mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

32.Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank in dokaznih predlogov ni opredeljevalo.

K II. točki izreka

33.Tožnik je v tožbi postavil tudi zahtevek, naj se ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v tožnikovi človekovi pravici iz 18. in 51. člena Ustave. Navaja, da tožbo v tem delu vlaga na podlagi 4. člena v zvezi z drugim odstavkom 33. člena in 66. členom ZUS-1. V pripravljalni vlogi je ta zahtevek razširil še na ugotovitev kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

34.Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

35.Sodno varstvo v upravnem sporu se torej zagotavlja na dveh različnih podlagah, in sicer po 2. členu ZUS-1 v t. i. rednem upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta in po 4. členu ZUS-1 v t. i. subsidiarnem upravnem sporu, ki je dopusten le, če zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu je torej mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi. Učinkovito drugo sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1 je tudi sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.

36.O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno s posamičnim upravnim aktom, to je s sklepom, s katerim je bila tožnikova prošnja zavržena, ker je za obravnavanje njegove prošnje pristojna Bolgarija. Zoper navedeni posamični akt je imel tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, v katerem je med drugim lahko uveljavljal tudi morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z vložitvijo tožbe na odpravo izpodbijanega akta je tožnik to tudi storil.

37.Za varstvo človekovih pravic, ki jih je želel tožnik zavarovati z vložitvijo tožbe po 4. členu ZUS-1, torej obstaja drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo, to je tožba na podlagi 2. člena ZUS-1. To pomeni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje subsidiarnega upravnega spora, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak v rednem upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

38.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

39.Tožnik meni, da opisano ravnanje s tožnikom v Bolgariji (povzetek tožnikovih navedb je v 9. - 11. točki obrazložitve te sodne odločbe) izkazuje verjetnost, da bi mu ob morebitni vrnitvi v Bolgarijo nastala nadaljnja težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Tožnik je verjetnost nastanka take škode utemeljeval s predložitvijo članka UNCHR o razmerah v kampu Harmanli z dne 21. 11. 2013 (priloga A6), članka o umoru v kampu Harmanli (priloga A7) z dne 26. 6. 2023, članka Human Rights Watch o razmerah v kampu Harmanli z dne 7. 1. 2014 (priloga A8) ter dvema izvlečkoma iz poročila AIDA - Country Report: Bulgarija, 2022 Update (prilogi A9 in A10). Sodišče glede na datume objav navedenih člankov in poročil ugotavlja, da so vsi predloženi dokazi obstajali že v času odločanja v postopku izdaje upravnega akta. V takem primeru sicer uporaba omejitev iz 52. člena ZUS-1 tudi v postopkih mednarodne zaščite ni izključena,14 vendar pa je tožnik glede na svoj položaj v upravnem postopku (prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika in kvalificirane pravne pomoči) izkazal, da jih upravičeno ni mogel predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Navedeni dokazi so zato po presoji sodišča pravočasni.

40.V obravnavani zadevi je potrebnost izdaje začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je tožnik torej izkazal, da bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastala škoda, ki bi bila težko popravljiva, toženka pa ni navedla dejstev, ki bi utemeljila prevladujoč javni interes, oziroma iz katerih bi izhajalo, da bo z izdajo začasne odredbe javna korist nesorazmerno prizadeta,15 je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III.

2Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 76/2023 z dne 19. 4. 2023, 10. točka obrazložitve.

3Glej sodbo SEU v združenih zadevah N. S. in drugi, C-11/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 79. in 80. točka obrazložitve.

4Člen 4 Listine EU določa, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

5Tako Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023, 11. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo SEU v združenih zadevah Aranyosi in Căldărar, C-404/15 in C-659/15 PPU, z dne 5. 4. 2016, 89. točka obrazložitve.

6Primerjaj sodbo SEU v združenih zadevah N. S. in drugi, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011, 85. točka obrazložitve.

7Prav tam, 88. točka obrazložitve.

8Prav tam, 94. točka obrazložitve.

9Glej sodbo SEU v zadevi M. M., C-277/11, z dne 22. 11. 2012, 65. točka obrazložitve.

10Prav tam, 66. točka obrazložitve.

11Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011, 18. točka obrazložitve.

12Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 in I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023.

13Tudi če tožnik tovrstnih (javno objavljenih) poročil v upravnem postopku ni predložil, bi jih morala toženka, ki izvaja predaje, poznati, saj se nanašajo na področje njene pristojnosti, pri izvajanju katere je zavezana k spoštovanju človekovih pravic.

14Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, 10. - 13. točka obrazložitve.

15Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022, 19. točka obrazložitve.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2, 18, 18/1(b)

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.