Jedro

Tožnica ne zatrjuje dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi po spremembi delodajalca, niti ni bila tožnica tista, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi (odpoved je podal delodajalec - delodajalec prevzemnik - zaradi začetka stečajnega postopka). Zato v danem primeru niso podani pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke - delodajalca prenosnika - za terjatve, ki izvirajo iz časa delovnega razmerja tožnice pri delodajalcu prevzemniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v višini 5.219,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2009 dalje do plačila ter zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 781,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oz. samo opravi glavno obravnavo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnica poudarja, da je sodba sodišča prve stopnje v odločilnih dejstvih (predvsem, zakaj ne gre slediti navedbam tožnice v zvezi z zatrjevano ničnostjo) pomanjkljiva in nima razlogov, saj sodišče ni pojasnilo, na izpovedbe katerih prič in na katere izvedene dokaze je oprlo svojo dokazno oceno. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe se ne da razbrati, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da hčerinske družbe niso bile ustanovljene iz špekulativnih razlogov. Prav tako sodba nima razlogov v delu, ko sodišče zavrača trditve o odškodninski podlagi tožbenega zahtevka. Terjatev tožnice iz naslova regresa je nastala pred prenosom, zato bi sodišče moralo zahtevku iz naslova izplačila 469,41 EUR ugoditi na podlagi 4. odst. 73. čl. ZDR, saj je pravico do regresa tožnica pridobila še pri prenosniku, zato jo od njega tudi utemeljeno terja. Tožnica še vedno meni, da je potrebno Direktivo sveta 2001/23/ES razlagati v skladu z namenom in ne jezikovno, kot je to razlogovalo že VSRS v sodbi opr. št. VIII Ips 230/2009. Direktiva v 4. tč. 5. čl. namreč nalaga državam članicam, da sprejmejo ukrepe za preprečitev zlorabe insolvenčnih postopkov, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva direktiva. V konkretnem primeru pa je prišlo prav do takšne zlorabe. Tožena stranka je bila namreč v finančnih težavah in insolventna. Da bi izboljšala stanje, je opravila prenos celotnega podjetja po delih na hčerinske družbe in nadaljevala svojo dejavnost, pri tem pa se je zavedala, da bo to poslabšalo pravice delavcev, saj se je glede na insolventnost stečaj predvideval in bil uveden v obeh družbah v roku 6 mesecev. Nove družbe niso imele nobenega premoženja in tožena stranka je vedela, da ne bodo sposobne izplačati odpravnin, ki so jih delavci zaslužili pri delodajalcu prenosniku (toženi stranki) v 30 letih poštenega dela. Delavci so bili tako ogoljufani, sodišče pa je nekritično in neživljenjsko sledilo izpovedim prič, ki so takšno situacijo zakrivile. Sodišče bi moralo direktivo razlagati po namenu in zaščititi pravice delavcev, ne nazadnje pa odločiti tudi po načelu „vestnosti in poštenja“. Tudi dejansko stanje je ostalo neraziskano, saj sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje dr. B., ki bi lahko pojasnil, da je bila tožena stranka insolventna in torej kapitalsko neustrezna že pred prenosom dejavnosti, kar pa bi pomenilo, da je podana tudi protipravnost in zloraba novih družb za oškodovanje pravic delavcev.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, tudi ne tistih, na katere se sklicuje tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev obstoja terjatev iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust (496,41 EUR) in odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4.722,94 EUR).

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je prišlo konec marca 2009 do prenosa podjetja tožene stranke – obrata ženskih oblačil in perila na novoustanovljeno hčerinsko družbo M. d.o.o. (v nadaljevanju M.) v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva). Navedeno izhaja iz dogovora, ki sta ga sklenili tožena stranka in hčerinska družba, dne 31. 3. 2009, pa tudi iz okoliščin prenosa, ki jih je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: (1) da je tožena stranka (delodajalec prenosnik) ustanovila hčerinsko družbo (z minimalnim osnovnim kapitalom), (2) da je nanjo prenesla posle, (3) da ji je dala v najem prostore in opremo, (4) da je na hčerinsko družbo prešla večina delavcev, ki so delali v istih prostorih in z istimi delovnimi sredstvi (prim. zadevi Allen C-234/98 in Temco C-51/00). Tožena stranka je s tožnico dne 31. 3. 2009 sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, istega dne pa je z družbo M. sklenila pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od dne 1. 4. 2009. Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika je določena v četrtem odstavku 73. člena ZDR. Delodajalec prenosnik je skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi delavca, če so se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe. Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da ne gre za objektivno poslabšanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi (tožnica ne zatrjuje dejstev, ki bi pomenila objektivno poslabšanje pravic, saj med objektivno poslabšanje delovnih pogojev spada npr. druga lokacija prevzemnika, drugačni pogoji iz kolektivne pogodbe in podobno), in da ni bila tožnica tista, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, v danem primeru niso podani pogoji iz navedene določbe za solidarno odgovornost tožene stranke. Iz izvedenih dokazov ne izhaja niti dejstvo, da bi prišlo do sklenitve ustnega sporazuma o razširitvi odgovornosti na toženo stranko za terjatve delavcev, ki so nastale pri družbi M.. Izrecen, pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko (delodajalcem prenosnikom) in družbo M. (delodajalcem prevzemnikom), na katerem bi temeljila solidarna odgovornost tožene stranke za terjatve, nastale po datumu prenosa, ni bil sklenjen, niti kaj takega ne izhaja iz sporazuma o prenehanju delovnega razmerja med pravdnima strankama.

Direktiva Sveta 2001/23/ES določa možnost, da države članice za čas po prenosu določijo solidarno odgovornost delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika za obveznosti, ki so nastale pred dnevom prenosa podjetja. Tako ZDR v 4. odst. 73. člena določa solidarno odgovornost delodajalca prenosnika, ki pa se ne nanaša le na terjatve, ki so nastale pred datumom prenosa podjetja (in so zapadle po njem), ampak tudi na terjatve delavca v zvezi s pravicami, ki mu pripadajo, ker je zaradi poslabšanja pravic odpovedal pogodbo o zaposlitvi (v skladu s 3. odst. 73. čl. ZDR). Solidarna odgovornost delodajalca prenosnika časovno ni omejena. Slovenska ureditev solidarne odgovornosti delodajalca prenosnika v delu, kjer se ta nanaša na terjatve delavca, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja delovnih pogojev torej presega možnosti, ki jih ponuja Direktiva. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki ga ureja 3. odst. 73. čl. ZDR, saj je tožnici delovno razmerje pri M. prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo.

Drugi odstavek 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa. Na podlagi določb Direktive in 73. čl. ZDR torej ni podlage, za odločitev o odgovornosti tožene stranke za terjatve, ki so nastale po datumu prenosa.

Pritožnica navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede zatrjevane ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožnica podpisala s toženo stranko dne 31. 3. 2009. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje se je do zatrjevane ničnosti sporazuma v zadostni meri opredelilo na str. 7, zato teh (pravilnih) razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja. Glede navedb o izpodbojnosti sporazuma pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica s tožbo v postopku pred delovnim sodiščem ni izpodbijala veljavnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in nove pogodbe o zaposlitvi z družbo M. z dne 1. 4. 2009, zato sodišče v tem sporu, v katerem tožnica zahteva samo ugotovitev obstoja terjatev, ne more presojati neveljavnosti oziroma zatrjevane napake volje (zmote oziroma prevare) sklenjenega sporazuma. Sodno varstvo v primeru nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi je mogoče uveljavljati v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, novo pogodbo o zaposlitvi pa izpodbijati pod pogoji, določenimi v 14. členu ZDR (tožnica sicer nove pogodbe o zaposlitvi niti ne izpodbija). Tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru spremembe delodajalca (prvi odstavek 73. člena ZDR) pogodba o zaposlitvi ne preneha, temveč po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika (družbo M.). Glede na navedeno navedbe o ničnosti ter o izpodbojnosti predmetnega sporazuma za predmetni spor niso bistvene. Tožničine pravice so namreč varovane na podlagi 73. čl. ZDR. Tožnica tudi, če bi predmetni sporazum uspela spraviti s sveta, ne bi imela več pravic, kot jih ima, če sporazuma ne bi sklenila.

Ne drži sicer trditev sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnice neutemeljen že iz razloga, ker je tožnica v stečajnem postopku delodajalca prevzemnika (M.) uveljavljala odpravnino in regres v skupni višini 5.219,36 EUR, torej prednostno terjatev iz stečajne mase, ne pa odškodnine. Tožnica je odgovornost tožene stranke za vtoževane terjatve uveljavljala na podlagi 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji), po katerem so za obveznosti družbe (v konkretnem primeru družbe M.) odgovorni tudi njeni družbeniki (v konkretnem primeru tožena stranka), če so npr. v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (3. alinea – pokriva različne primere uporabe premoženja družbe v zasebne namene oz. v namene družbe družbenice), ali če so npr. v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (4. alinea 8. čl. ZGD-1).

ZGD-1 torej v takšnih primerih ureja solidarno odgovornost družbenika (tožene stranke) za terjatve družbe. V prvem odstavku 8. člen ZGD-1 uzakonja jamčevalni spregled pravne osebnosti gospodarske družbe, ki ga obravnava kot izjemo v sistemu odgovornosti, in ob spregledu predpisuje odgovornost družbenikov (ki so lahko fizične ali pravne osebe) za obveznosti družbe. Dejanski stani iz posameznih alinej prvega odstavka 8. čl. ZGD-1 so navedeni alternativno.

Pogoj za spregled je zloraba, ki jo je pripisati članom (družbenikom) pravne osebe. Zloraba mora biti podana vsaj v smislu objektivne ali institucionalne zlorabe, to je uporabe pravne osebe na način, ki nasprotuje njenemu zakonskemu ustroju in namenu njenega obstoja. Tožnik mora dokazati obstoj enega od zakonskih dejanskih stanov spregleda. Zloraba družbe kot pravne osebe je pravni standard, katerega pomen je treba določiti z razlago, od širine katere je odvisna uporabnost te določbe v praksi.

Tožnica je trdila, da je tožena stranka družbo M. ustanovila iz špekulativnih razlogov, da bi se izigralo delavce in ti ne bi dobili plačane odpravnine. Trdila je, da je bilo v času dogovora o prenosu gotovo, da tudi hčerinska družba (M.) ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev. Tožnica je tako smiselno zatrjevala dejanski stan po 4. alinei 8. čl. ZGD. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da morajo biti po tej alinei izpolnjeni štirje pogoji. Prvi je, da je družbenik v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšal premoženje družbe (sem ne spada izguba premoženja ob normalnih tržnih tveganjih). Drugi pogoj je subjektivni: družbeniki so ob zmanjšanju premoženja vedeli ali bi morali vedeti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Tretji pogoj pa je, da družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam (ta zahteva je sicer gotovo izpolnjena vsaj ob dolgoročni plačilni nesposobnosti ali v primeru stečajnega postopka nad družbo). Tožnica ni zatrjevala niti prvega pogoja, to je, da je tožena stranka v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšala premoženje družbe M.. Tožena stranka je resda družbo ustanovila z vložkom 7.500,00 EUR, vendar pa je to zakonski minimum osnovnega kapitala družbe z omejeno odgovornostjo (475. čl. ZGD-1) in ne pomeni nezakonitega ravnanja. Tožnica ni trdila, da bi tožena stranka na kakršenkoli način v svojo korist ali korist druge osebe preprečevala povečanje premoženja družbe M., zato ni mogoče zaključiti, da je podan dejanski stan, kot ga opredeljuje 4. alinea 8. čl. ZGD-1. Tožnica razen trditve, da je tožena stranka vedela, da družba M. ne bo zmožna zagotavljati likvidnega poslovanja in posledično delavcem ne bo sposobna poplačati njihovih terjatev, ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi omogočala ugotovitev zlorabe, ki bi jo bilo mogoče pripisati družbeniku družbe M. (torej toženi stranki) in posledično uporabiti institut spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je zato glede na trditveno podlago tožnice in glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala zlorabe, in da torej ni pogojev za uporabo 8. čl. ZGD-1. Glede na ugotovljeno dejstvo, da so bili tako sindikati kot svet delavcev obveščeni o reorganizaciji in so celo dali soglasje k reorganizaciji (čemur tožnica v pritožbi ne oporeka), pa je prepričljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil namen tožene stranke ohraniti vsaj del proizvodnje in da hčerinske družbe niso bile ustanovljene iz špekulativnih razlogov. Sodbo sodišča prve stopnje je tudi v tem delu mogoče preizkusiti, razlogi so povsem logični, zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določbo postopka po 14. alinei 2. tč. 339. čl. ZPP, na katero se sklicuje tožnica. Ker tožnica ni podala konkretnejših navedb, ki bi omogočale presojo, ki se nanaša na spregled pravne osebnosti, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zaslišati dr. B.. Tudi v tem smislu zato bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Prav tako je neutemeljena pritožba tožnice, ki se nanaša na regres za letni dopust za leto 2009. Tožnica vtožuje ugotovitev terjatve iz naslova regresa v višini 496,41 EUR, saj ji delodajalec prevzemnik za to leto regresa za letni dopust v vtoževani višini ni izplačal. Sodišče prve stopnje je glede na že navedeno pravilno zaključilo, da gre tudi v tem primeru za terjatev, nastalo po prenosu delavca k prevzemniku, zato za to terjatev tožena stranka ni solidarno odgovorna po 4. odst. 73. čl. ZDR.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.