Jedro

Izvajalec, ki je sprejel obveznost, da bo napako odpravil, se ne more več sklicevati na rok iz prvega odstavka 616. člena ZOR (ali drugi na drugi odstavek 645. člen ZOR, kadar je z napako prizadeta solidnost zgradbe).

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je sprva zahtevala odpravo napak in plačilo 164.005,00 SIT. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje se je začel stečajni postopek nad toženo stranko, tako da je bil postopek prekinjen.

Tožeča stranka je svojo terjatev v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPPSL ocenila na 33.570.394,00 SIT in jo prijavila v stečajnem postopku. Stečajni upravitelj je prijavljeno terjatev prerekal in zaradi stečaja prekinjeni gospodarski spor prevzel. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je menilo, da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno, zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

Sklep drugostopenjskega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. Z revizijo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da sklep višjega sodišča o zavrženju spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Revizija je utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče je izhajalo iz naslednjega dejanskega stanja: tožeča in tožena stranka sta se v "Pogodbi o izvedbi izvajalskega inženiringa in graditve objektov" z dne 10.7.1987 (v nadaljevanju "Pogodba") dogovorili za uporabo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju: PGU). Dogovorili sta se za splošni dvoletni garancijski rok, za kakovost in solidnost konstrukcijskih delov pa je veljal desetletni rok. Garancijski rok je začel teči 15.10.1988; tožena stranka se je k odpravi napak nekajkrat zavezala še v garancijskem roku. Lotila se je tudi že njihovega odpravljanja, vendar dela ni dokončala. Tožbo zoper toženo stranko je tožeča stranka vložila 30.3.1992. Za tiste napake, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, je po mnenju pritožbenega sodišča veljal dvoletni v Pogodbi dogovorjeni garancijski rok. Ker je garancijski rok začel teči 15.10.1988, bi morala tožeča stranka tožbo vložiti najkasneje 15.10.1990. Pritožbeno sodišče dopušča, da bi se rok za vložitev tožbe lahko podaljšal za eno leto (prvi odstavek 616. člena ZOR analogno), vendar je tožeča stranka tožila prepozno celo v primeru, da bi bil rok za vložitev tožbe podaljšan še za leto dni. Na (ne)pravočasnost tožbe po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva niti obveznost, ki jo je po ugotovitvah pritožbenega sodišča prevzela tožena stranka, da bo odpravila napake. Pritožbeno sodišče je menilo, da bi tožeča stranka v vsakem primeru morala tožiti še v garancijskem roku ali najkasneje leto dni po njegovem preteku. Ker pa je tožila prepozno, so ji pravice iz grajanih napak ugasnile.

Revizijsko sodišče je že odločalo o podobnem primeru (III Ips 69/92). V navedeni revizijski odločbi je zavzelo stališče, da se izvajalec, ki je pokazal pripravljenost odpraviti napake, ali pa jih je celo že začel odpravljati, ne more več sklicevati na rok iz prvega odstavka 616. člena ZOR oziroma iz drugega odstavka 645. člena ZOR. Sodna praksa je takšno stališče, s katerim se revizijsko sodišče strinja, sprejela že pred časom (stališče je bilo sprejeto na usklajevalnem sestanku gospodarskega sodstva nekdanje Jugoslavije v dneh od 6. do 8.6.1983 v Novem Sadu in je nazadnje navedeno v knjigi: Plavšak, Odgovornost profesionalnih oseb za napake gradbe, Ljubljana 1998, str. 116). Posebna pogodbena določila o rokih za grajanje napak v povezavi z rokom za vložitev tožbe za odpravo napak po prvem odstavku 616. člena ZOR (ali drugem odstavku 645. člena ZOR, kadar je z napako prizadeta solidnost gradbe), v situaciji, ki jo je mogoče opredeliti kot sprejem obveznosti o odpravi napak, torej ne pridejo v poštev.

Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 16.4.1990 sestavila spisek napak. Tožena stranka pa je v pismu tožeči stranki z dne 22.6.1990 sporočila, da bo odpravila napake iz spiska z dne 16.4.1990. Iz pisma tožeče stranke (priloga A 36) izhaja, da se je z obljubo za odpravo napak strinjala (prim. prvi odstavek 39. člena ZOR). Stranki sta torej sklenili poseben sporazum o odpravi napak, zato prvega odstavka 616. člena ZOR ni mogoče uporabiti. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne sledi, da sta stranki 5.12.1990 sporazumno določili celo nov rok za odpravo vseh napak; ta naj bi bil 31.4.1991. Ta je bil potem podaljšan še enkrat, in sicer do 30.9.1991. Kakšen je bil pravni pomen dogovorov, sklenjenih po 22.6.1990, ni odločilno. Ključnega pomena je, da ima tožeča stranka zahtevek za odpravo napak iz samostojnega sporazuma o odpravi napak, ki ni nastal pred 22.6.1990 in do vložitve tožbe (30.3.1992) ni zastaral. Revizija ima prav glede na zgoraj navedeno, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s katerimi je tožena stranka izpodbijala prvostopenjsko sodbo. Revizijsko sodišče je zato na podlagi četrtega odstavka 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP sklep drugostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.