Jedro

Inkriminacija dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ ne zahteva, da bi sodišče ugotavljalo (ne)obstoj dovoljenj avtorjev za dajanje avtorskih del v promet. V primerih, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (sodba ugotavlja, da je obsojenec 268 kupcem prodal CD-ROMe z računalniškimi programi), zadostuje očitek v izreku, da je obsojenec s katalogi ponujal in vsaj 268 kupcem prodal neupravičeno reproducirane računalniške programe. Navajanje slehernega od avtorskih del ali avtorjev v izreku sodbe v takem primeru ni potrebno.

S tem ko je sodišče iz obtožnega predloga izpustilo del opisa, skladno s katerim naj bi obsojenec del protipravne premoženjske koristi pridobil "zaenkrat natančneje neugotovljeni osebi", ni bila kršena identiteta med obtožnim aktom in sodbo. Identiteta obdolženca je namreč po spremembi ostala enaka.

V primeru kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ bi bila ugotovitev, kolikšno protipravno premoženjsko korist si je obsojenec pridobil na škodo posameznega oškodovanca, potrebna zgolj, če bi sodišče odločalo o njihovih morebitnih premoženjskopravnih zahtevkih.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 20.10.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 23.3.2000 je bil obsojeni G.Š.

spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 159. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen tri mesece zapora.

Obsojenčev zagovornik je dne 3.5.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da obtožni predlog in izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebujeta nujnih znakov za opredelitev kaznivega dejanja, saj konkretna avtorska dela sploh niso opredeljena. Meni, da je bila obtožba s tem, ko je sodišče spremenilo opis dejanja, prekoračena. Sodbi sodišč prve in druge stopnje naj bi ne imeli razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča druge stopnje pa naj bi tudi ne imela razlogov o pritožbenih navedbah, njeni razlogi pa naj bi bili med seboj v nasprotju. Obsojenčeva pravica do obrambe naj bi bila kršena s tem, da naj bi sodišči dokazno breme prevalili nanj. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo označil kot utemeljeno in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj ji ugodi. Meni, da v izreku opisano dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja, saj zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ niso konkretizirani.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, ker ne vsebuje navedbe, brez katerih dovoljenj katerih avtorjev je obsojenec dajal avtorska dela v promet. Kaznivo dejanje po 2. odstavku 159. člena KZ stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil večjo protipravno premoženjsko korist, da v promet ali z namenom dajanja v promet ponudi javnosti primerke avtorskega dela, za katere ve, da so bili neupravičeno reproducirani. Ne da bi se spuščali v primere, ko bi bila lahko avtorska dela kljub morebitnemu dovoljenju avtorja neupravičeno reproducirana, pa je potrebno ugotoviti, da obravnavana inkriminacija ne zahteva, da bi sodišče ugotavljalo (ne)obstoj dovoljenj avtorjev za dajanje avtorskih del. Da bi ugotovilo vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, mora sodišče ugotoviti to, da je obdolženec iz koristoljubnosti dajal ali ponujal v promet neupravičeno reproducirana avtorska dela.

Smisel določb 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP, ki predpisuje vsebino opisa kaznivega dejanja v obsodilni sodbi, in 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP, v kateri so predpisane sestavine obtožnice, je v tem, da se predmet obtožbe in s tem kazenskega postopka natančno določi in se obdolžencu tako omogoči učinkovito obrambo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi tema zahtevama ustreza. Na to kaže že sam potek kazenskega postopka, iz katerega je razvidno, da sta bila obsojencu omogočeno dokazovanje in obramba. Slednjo je obsojenec seveda izvajal v obsegu, ki ga je izbral sam, določenih navedb iz obtožnice namreč ni zanikal. Obsojenec je bil spoznan za krivega izvršitve obeh oblik kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ, torej tako dajanja neupravičeno reproduciranih avtorskih del v promet, kot tudi ponujanja le-teh javnosti z namenom dajanja v promet, pri čemer je obravnavano kaznivo dejanje storjeno tudi, če do (poskusa) dajanja v promet še ne pride, in ostane le pri ponujanju. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izraža pomisleke predvsem glede opisa dajanja v promet. Avtorska dela, ki ustrezajo pojmu iz kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ, so v izreku izpodbijane sodbe opredeljena kot računalniški programi in igrice (ki prav tako predstavljajo računalniške programe). Le-ti nedvomno predstavljajo avtorska dela (1. odstavek in 2. točka 2. odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). Nekatera od avtorskih del so v izreku sodbe še dodatno označena z navedbo nekaterih od oškodovancev - imetnikov avtorskih pravic, opisan pa je tudi način ponujanja v promet in prodaje. V primerih, kot je obravnavani, ko so bile množično kršene avtorske pravice velikega števila njihovih imetnikov (sodba ugotavlja, da je obsojenec 268 kupcem prodal CD-ROMe z računalniškimi programi), navajanje slehernega od avtorskih del ali avtorjev v izreku sodbe ni potrebno, saj je vsebina obsojenčevega ravnanja tudi brez tega dovolj jasno ugotovljiva na podlagi ostalih okoliščin, opisanih v izreku, s tem pa je imel obsojenec možnost, da se proti takšnim očitkom brani. Izrek izpodbijane sodbe ugotavlja, da je obsojenec ponujal v promet in prodajal neupravičeno reproducirana avtorska dela, ki so bila navedena v katalogih. Ti katalogi so bili obsojencu zaseženi in predstavljajo sestavni del kazenskega spisa. Avtorska dela s tem niso le določljiva, temveč tudi konkretizirana in individualizirana. Očitek obsojencu, da je s katalogi ponujal in vsaj 268 kupcem prodal neupravičeno reproducirane računalniške programe, je konkreten, dokazni postopek pa je pokazal, da je tudi utemeljen. Dejstvo, da so bili računalniški programi reproducirani neupravičeno, je konkretizirano s tem, da so se nahajali na CD-ROMih, ki so bili brez spremljajoče dokumentacije in katerih cena je bila, glede na vsebino, nesorazmerno nizka. Obrazložitev sodbe vsebuje za navedene ugotovitve ustrezne razloge in utemeljeno ugotavlja, da je šlo za nezakonito dejavnost. Ko je sodišče na podlagi dokaznega postopka ugotovilo obstoj navedenih dejstev, je imelo ustrezno podlago, da je obsojenca spoznalo za krivega izvršitve kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ in mu izreklo kazen.

Vložnikovo izhodišče, ko skuša nezakonitost sodbe utemeljiti s tem, da napada izrek sodbe zgolj glede ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja, ni sprejemljivo, saj ne upošteva okoliščin obravnavanega primera v celoti. V konkretni zadevi je mogoče ocenjevati le konkreten primer, zato je potrebno kaznivo dejanje v obravnavanem primeru presojati z vidika obeh izvršitvenih oblik, katerih je bil obsojenec spoznan za krivega. Tako glede na naravo obravnavane zadeve kot vsebino zahteve se Vrhovno sodišče ob tem ne opredeljuje glede vprašanja, ali bi bil opis kaznivega dejanja zadosten, če bi bilo obsojencu očitano le dajanje neupravičeno reproduciranih avtorskih del v promet in ne tudi ponujanje le-teh.

Zagovornikova domneva, da je bilo dokazno breme na obsojencu, ni utemeljena, saj iz podatkov spisa izhaja, da je očitke iz obtožnega akta dokazovalo in dokazalo tožilstvo. Obsojenec je imel ves čas postopka možnost, da bi navedel dejstva in dokaze v svojo korist in s tem izpodbil v obtožnem aktu navedene očitke.

Vložnik zahteve nima prav, ko trdi, da je bila s tem, ko je sodišče iz obtožnega predloga izpustilo del opisa, skladno s katerim naj bi obsojenec del protipravne premoženjske koristi pridobil "zaenkrat natančneje neugotovljeni osebi", kršena identiteta med obtožnim aktom in sodbo. Identiteta obdolženca je po spremembi ostala enaka, zato ni mogoče govoriti o kršitvi subjektivne identitete. Tudi vložnikovi oceni, da je bil opis kaznivega dejanja spremenjen v obsojenčevo škodo, ni mogoče pritrditi. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu spremenilo skladno z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo. Objektivna identiteta obtožnega akta in sodbe s tem ni bila kršena, saj ni šlo za spremembo v obsojenčevo škodo, v obtožnem aktu opisano dejanje pa se v bistvenih sestavinah ni spremenilo. Kvalifikacija kaznivega dejanja in izvršitveno dejanje sta ostala enaka, spremenila se je le ugotovitev o tem, kdo je bil s kaznivim dejanjem okoriščen.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 2. odstavku 159. člena KZ. Sodba mu ne očita, da je (on sam ali kdo drug) avtorska dela nedovoljeno reproduciral, temveč, da je takšna dal v promet in z namenom dajanja v promet ponudil javnosti, zato bi bilo obrazlaganje kdo, kako in s čim jih je reproduciral, nepotrebno.

Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist v znesku, ki je naveden v izreku sodbe, na podlagi poštnih nakaznic, s katerimi je obsojenec prejemal plačila za avtorska dela, ki jih je dajal v promet. Vložnikove navedbe v zahtevi, da ni jasno, kako je sodišče prišlo do tega zneska, tega očitno ne upoštevajo. Razlogov za to vložnik ni navedel. Poleg tega vložnik niti ne zatrjuje, da bi bila pridobljena protipravna premoženjska korist drugačna od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče. Sodba ima razloge o tem, da je obsojenec protipravno premoženjsko korist pridobil na škodo več avtorjev, od katerih je nekatere tudi identificiralo. Ugotovitev, kolikšno protipravno premoženjsko korist si je obsojenec pridobil na škodo posameznega oškodovanca, bi bila potrebna zgolj, če bi sodišče odločalo o njihovih morebitnih premoženjskopravnih zahtevkih. Ker ga je priglasila le družba M.C., je sodišče odločilo le o premoženjskopravnem zahtevku tega oškodovanca.

Vložnik navaja še, da je sodišče s tem, ko je obsojenca spoznalo za krivega, ravnalo v nasprotju s sodno prakso in s tem v zvezi navaja sodbo sodišča druge stopnje, ki je obdolženca oprostilo kaznivih dejanj po 1. in 2. odstavku 159. člena KZ. Sodna praksa ne predstavlja obveznega pravnega vira, zato sodišče ob odločanju na odločbo drugega sodišča ni vezano. Ustaljena sodna praksa sicer lahko predstavlja neformalni pravni vir, vendar v času, ko je sodišče izreklo izpodbijano sodbo, glede obravnavanega kaznivega o ustaljeni sodni praksi še ni bilo mogoče govoriti. Poleg tega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v zadevi, na katero se sklicuje vložnik zahteve, sodišče druge stopnje s tem, ko je obdolženca oprostilo obtožbe, kršilo zakon, kar je Vrhovno sodišče ugotovilo s sodbo z dne 5.6.2003, opr. št. I Ips 263/99. Protispisna je vložnikova navedba, da naj bi obstajalo med razlogi sodbe sodišča druge stopnje nasprotje, s tem da ocenjuje, da naj bi mnenje izvedenca računalniške stroke ugotavljalo, kaj se je nahajalo na CD ROM-ih, ki jih ni pregledal. Sodba sodišča druge stopnje namreč navaja, da je izvedenec pregledal en CD ROM in kataloge.

Kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 120.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP. Obsojenec je redno zaposlen, zato njegove premoženjske razmere plačilo povprečnine omogočajo.