Jedro

Vse kar bi pravico do svobodne izbire zagovornika omejevalo in ni hkrati nujno potrebno za zaščito obdolženčevih interesov (npr. določba, ki izključuje skupnega zagovornika v postopkih z več obdolženci in s tem preprečuje kolizijo interesov obrambe), je treba razlagati za neskladno s pravico do poštenega postopka. Obdolženec je nasproti državi, ki ga je obtožila storitve kaznivega dejanja, izrazito šibkejša stranka, zato ima pravico, da si izmed odvetnikov, ki so vpisani v register Odvetniške zbornice Slovenije, svobodno izbere tistega zagovornika, ki mu zaupa in za katerega meni, da bo njegove interese pred sodiščem zastopal v najboljši mogoči meri. Če obdolženec pooblasti zagovornika izven območja sodišča, na katerem poteka sojenje, nase prevzeme tveganje, da bo v primeru obsodilne sodbe (v skladu z načelom priznanja stroškov glede na uspeh postopka) nosil tudi stroške, ki jih je imel njegov zagovornik s prihodom na sodišče. Velja pa tudi obratno; če bo obdolženec v postopku oproščen, oziroma bo zoper njega izdana zavrnilna sodba, breme stroškov povezanih s svobodno izbiro zagovornika, pade na državni proračun.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 38426/2014 z dne 15. 9. 2016 A. A. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z isto sodbo je sodišče zoper njega zavrnilo obtožbo, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 38426/2014 z dne 17. 11. 2016 sklenilo, da se obdolžencu povrnejo potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v znesku 2.364,07 EUR. V presežku je priglašeno nagrado in stroške zagovornika zavrnilo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 38423/2014 z dne 12. 12. 2016 na pritožbo obdolženčevega zagovornika izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenil tako, da se obdolžencu povrnejo potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v znesku 3.271,82 EUR.

3. Zoper pravnomočni sklep o stroških postopka je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik A. A., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ter „zavzame jasno stališče glede postavljenih pravnih vprašanj.“

4. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, ki se nanaša na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V njem je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo do navedbe zagovornika A. A., da se mu prizna vsaj prevozne stroške v delnem, manjšem obsegu in sicer od meje krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru do sedeža Okrožnega sodišča v Mariboru. Sicer meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, z zahtevo po vsaj delnem priznanju potnih stroškov zagovornika, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila A. A. in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da v celoti pritrjuje uvodnemu stališču odgovora, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do izrecne, podrejene pritožbene navedbe glede delnega povračila stroškov, ne strinja pa se stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, da gre v konkretni zadevi za dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Poudaril je, da zahteva odpira pravno vprašanje, ali je v celoti dopustno zavrniti priglašene prevozne stroške zagovornika zgolj zaradi tega, ker zagovornik prihaja iz oddaljenega kraja. Z odločitvijo sodišča v konkretnem primeru so vsi bolj oddaljeni zagovorniki diskriminirani v razmerju do tistih, ki prihajajo iz kraja, v katerem poteka sojenje, kar „se že na prvi pogled upira občutku za pravičnost.“ B.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločb) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Vložnik se sme v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru zagovornik A. A. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep sodišča o odmeri potrebnih izdatkov in nagrade njegovemu zagovorniku, to je zoper drugo odločbo, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče najprej preizkusiti, ali obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje citiranega prvega odstavka 420. člena ZKP.

8. Upoštevaje pomen pravice do svobodne izbire zagovornika Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP presega pomen konkretne kazenske zadeve ter odpira (ustavno) pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

9. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v konkretnem primeru z odločitvijo o povračilu stroškov kazenskega postopka sodišče kršilo določbi 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča zavrnil priglašeno kilometrino obdolženčevega zagovornika na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana iz razloga, ker ni šlo za potrebne stroške zagovornika. Sodišče je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da so prevozni stroški iz razloga oddaljenosti Ljubljane od Maribora, v katerem je tekel kazenski postopek zoper A. A., in v katerem ima ta prijavljeno stalno prebivališče, nepotrebni, ni pa odločilo o izrecni zahtevi pritožnika, da se potni stroški odmerijo v manjšem obsegu; vsaj od meje krajevne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru do sedeža Okrožnega sodišča v Mariboru. Če bi si namreč obdolženec izbral zagovornika, ki bi bil iz kraja sojenja, oziroma iz kraja njegovega prebivališča, torej iz Maribora, potem bi bili prevozni stroški zagovornika v tem obsegu potrebni stroški postopka, ki bi jih sodišče priznalo. Odločitev sodišča v konkretnem primeru pomeni diskriminacijo glede na osebne okoliščine, saj so zagovorniki iz Maribora in okolice privilegirani, ker bi „dobili povrnjen prevoz,“ medtem, ko zagovorniki, ki bi se v Maribor pripeljali iz drugih krajev in v določenem delu poti prevozili povsem enako razdaljo kot zagovorniki iz Maribora, stroškov prevoza ne bi dobili povrnjenih zgolj zato, ker nimajo sedeža na območju pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru. Vložnik meni, da če prihaja zagovornik iz Ljubljane, sojenje pa poteka v Mariboru, mu je treba priznati vsaj potne stroške v delu, v katerem bi jih sodišče priznalo zagovornikom iz Maribora in okolice. Kriterij bi bila lahko „zunanja meja krajevne pristojnosti sodišča.“ Navaja še, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče posegalo v temeljno pravico do svobodne izbire zagovornika, saj bi pooblastitelj, ki je izbral bolj oddaljenega zagovornika, glede na kraj sojenja, moral sam kriti tudi prevozne stroške, ki bi jih sodišče sicer priznalo drugim obdolžencem, ki imajo zagovornika iz kraja sojenja. Uveljavljanje kršitve sklene s trditvijo, da „avtomatično zavračanje“ potnih stroškov zagovornikov iz bolj oddaljenih krajev, pomeni arbitrarno in diskriminatorno ravnanje, ki subjekte v primerljivem pravnem položaju obravnava različno.

10. V konkretnem primeru je iz podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega pravnomočnega sklepa razvidno, da je zagovornik po pravnomočno končanem kazenskem postopku na Okrožno sodišče v Mariboru naslovil vlogo naslovljeno z „priglasitev stroškov zagovornika.“ V njej je med drugim uveljavljal tudi „kilometrino za Okrožno sodišče v Mariboru“ v znesku 0,37 EUR za prevoženi kilometer, kar je skupaj zneslo 939,80 EUR. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 17. 11. 2016 A. A. priznalo povrnitev potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika v znesku 2.364,07 EUR. Iz sklepa je razvidno, da mu je priznalo „10 x 80 točk za odsotnost iz pisarne v času potovanja,“ ni pa mu priznalo priglašene kilometrine. Zoper sklep o odmeri potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika je A. A. po svojem zagovorniku vložil pritožbo, v kateri je med drugim uveljavljal, da sodišče ni priznalo stroškov kilometrine njegovega zagovornika v znesku 939,80 EUR, v razlogih sklepa pa ni pojasnilo, zakaj teh stroškov (vsaj delno) ni priznalo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 12. 12. 2016 pritožbi deloma ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da se A. A. priznajo potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v znesku 3.271,82 EUR. Iz razlogov tega sklepa je razvidno, da zunajobravnavni senat A. A. ni priznal priglašene kilometrine njegovega zagovornika na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana, ker ne gre za potrebne stroške zagovornika. Sodišče je presodilo, da je bila obdolžencu na voljo ustrezna pomoč odvetnika tudi v kraju sojenja, ter da je od obdolženčev upravičeno pričakovati, da si pravno pomoč poiščejo na območju svojega prebivališča. Dodatni stroški, ki so nastali zaradi oddaljenosti sedeža odvetniške pisarne do kraja sojenja, zato ne morejo šteti za potrebne izdatke kazenskega postopka, temveč jih je dolžan obdolženec plačati sam.

11. Odločitev o tem, kdo bo plačal oziroma nosil stroške kazenskega postopka, je odvisna od njegovega izida. V prvem odstavku 96. člena ZKP je določeno pravilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun, če se postopek ne konča z obsodilno sodbo. Med stroške kazenskega postopka, ki obremenjujejo proračun, spadajo vsi stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika. Zagovorniku pripada potrebna nagrada v skladu z Odvetniško tarifo, četudi ni šlo za obvezno obrambo. Sodišče nagrade zagovorniku ne more zavrniti iz razloga, da obdolžencu v postopku ni bil potreben zagovornik, upravičeno pa je presoditi, ali je bila potrebna oprava dejanja, za katerega se uveljavlja nagrada1. 12. Iz določbe 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP med drugim izhaja, da so stroški kazenskega postopka tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika. Iz navedene določbe pa ni razvidno, kateri so „potrebni“ izdatki zagovornika. V teoriji je splošno sprejeto stališče, da čeprav zakon govori o „potrebni nagradi“ zagovornika, to še ne pomeni, da mora sodišče priznati nagrado za vsako, tudi nepotrebno opravljeno delo zagovornika (npr. za vloge, katerih namen je očitno zavlačevanje postopka ali vloge, ki so bile zavržene kot prepozne ali nedovoljene), niti to ne pomeni, da je zagovornik upravičen do nagrade samo, če je bilo njegovo delo uspešno, oziroma če je bila njegova vloga utemeljena.2

13. Vrhovno sodišče se je že v več svojih odločbah3 ukvarjalo z vprašanjem, kateri so potrebni izdatki obdolženca in njegovega zagovornika. Splošno sprejeto stališče je, da je to dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razrešiti v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju enakopravnosti med strankami, ki so udeležene v postopku.

14. V obravnavanem primeru vložnik zahteve ne odpira le dejanskega vprašanja višine priznanih potrebnih izdatkov njegovega zagovornika, temveč uveljavlja pomembno pravno vprašanje v zvezi z načelom enakosti iz 14. in 22. člena Ustave ter pravice do (svobodne) izbire zagovornika iz 29. člena Ustave. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 16/2000 z dne 31. 5. 2002 presodilo, da se izdatki obdolženca v zvezi z zagovornikom, ki presegajo izdatke za stroške in nagrado zagovornika v kraju sojenja (pri čemer ne gre za zagovornika iz kraja obdolženčevega prebivališča, niti zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti), priznajo v breme proračuna v višini običajnih stroškov v zvezi z obdolženčevo obrambo. V navedeni odločbi pa Vrhovno sodišče pravnega standarda „običajnih stroškov“ oziroma „povprečnih izdatkov za stroške in nagrado zagovornika“ ni konkretneje opredelilo, oziroma ni postavilo splošnega pravila kateri stroški, in če sploh, se obdolžencu priznajo v zvezi z zastopanjem zagovornika, ki ne prihaja iz kraja, v katerem poteka sojenje.

15. Po določbi 29. člena Ustave morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnost za pripravo obrambe; 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.

16. Čeprav v določbi druge alineje 29. člena Ustave ni navedena pravica obdolženca, si sam izbere zagovornika, pa tega ni mogoče razumeti tako, kot da Ustava te pravice obdolžencu v kazenskem postopku ne zagotavlja. Ob pravilni razlagi je treba svobodno izbiro zagovornika razumeti kot element splošne pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. V prid takšni razlagi govorita tudi določbi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Pakt), ki pravico do zagovornika po lastni presoji uvrščata med minimalne pravice obdolženca v kazenskem postopku. Po določbi točke c. tretjega odstavka 6. člena EKČP mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Podobno določa tudi Pakt v točki d. tretjega odstavka 14. člena. Da je pravica obdolženca do zagovornika po lastni izbiri v našem pravnem redu priznana, izhaja tudi iz določb ZKP, ki med temeljna načela kazenskega postopka uvrščajo pravico obdolženca do obrambe s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izmere sam izmed odvetnikov (prvi odstavek 12. člena ZKP)4. 17. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistveni element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je zagotoviti dejansko enakopravnost strank v kazenskem postopku, s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom, ki bo bolje vzpostavljen, če si bo obdolženec zagovornika izbral sam.

18. Vse kar bi navedeno pravico omejevalo in ni hkrati nujno potrebno za zaščito obdolženčevih interesov (npr. določba, ki izključuje skupnega zagovornika v postopkih z več obdolženci in s tem preprečuje kolizijo interesov obrambe), je zato treba razlagati za neskladno s pravico do poštenega postopka. Obdolženec je nasproti državi, ki ga je obtožila storitve kaznivega dejanja, izrazito šibkejša stranka, zato ima pravico, da si izmed odvetnikov, ki so vpisani v register Odvetniške zbornice Slovenije, svobodno izbere tistega zagovornika, ki mu zaupa in za katerega meni, da bo njegove interese pred sodiščem zastopal v najboljši mogoči meri. Če obdolženec pooblasti zagovornika izven območja sodišča, na katerem poteka sojenje, nase prevzeme tveganje, da bo v primeru obsodilne sodbe (v skladu z načelom priznanja stroškov glede na uspeh postopka) nosil tudi stroške, ki jih je imel njegov zagovornik s prihodom na sodišče. Velja pa tudi obratno; če bo obdolženec v postopku oproščen, oziroma bo zoper njega izdana zavrnilna sodba, breme stroškov povezanih s svobodno izbiro zagovornika, pade na državni proračun. Pri tem je treba upoštevati tudi okoliščino, da je Republika Slovenija, v primerjavi z večino evropskih držav, relativno majhna država in da stroški, ki nastanejo zagovorniku s prihodom na sodišče v kraju, ki je oddaljen od sedeža njegove odvetniške pisarne, ne morejo biti v nesorazmerju s pravico obdolženca, da se brani z zagovornikom, ki si ga na območju države svobodno izbere.

19. Stališče, ki ga je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu zavzelo sodišče, da obdolžencu, v primeru uspeha v kazenskem postopku, pripada povračilo potnih stroškov zagovornika le, če zagovornik prihaja iz območja sodišča pri katerem poteka sojenje, oziroma iz kraja obdolženčevega prebivališča, ni le v nasprotju z določbo 29. člena Ustave, temveč pomeni tudi kršitev načela enakosti oziroma prepovedi diskriminacije iz 14. in 22. člena Ustave. Splošno znano je namreč, da je v določenih sodnih okrožjih število sedežev odvetniških pisarn bistveno večje, kot v drugih sodnih okrožjih.5 To pomeni, da je obdolženec (če noče tvegati, da bo v primeru, če ne bo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, sam trpel potne stroške zagovornika, ki ima sedež na območju pristojnosti drugega sodišča), če sojenje poteka pri sodišču, na območju katerega ima sedež relativno malo odvetniških pisarn, brez stvarno utemeljenega razloga postavljen pri svobodni izberi zagovornika v slabši položaj, kot če bi sojenje potekalo pri sodišču, na območju katerega ima sedež veliko število odvetnikov in je možnost njihove izbere bistveno večja.

C.

20. Ker je v obravnavanem primeru podana kršitev določbe 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v zvezi s kršitvijo določb 14., 22. in 29. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo ter na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1 Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP s komentarjem), GV Založba, Ljubljana, str. 223-224 2 Prav tam, str. 212 3 Primerjaj npr. sodbe I Ips 16/2000 z dne 31. 5. 2002, I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006, I Ips 54829/2010 z dne 14. 6. 2012 in I Ips 46367/2010 z dne 20. 12. 2012. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I 345/98 z dne 19. 11. 1998 5 Na območju sodne pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani je na primer nekaj desetkrat več sedežev odvetniških pisarn, kot na območju pristojnosti Okrožnega sodišča v Murski Soboti.