Jedro

Disciplinska komisija pri delodajalcu napačno postopa, če kot nedopusten zavrže ugovor delavca po odvetniku, ker ugovoru ni bilo priloženo pooblastilo, ne delavec ne odvetnik pa se nista udeležila obravnave. Disciplinska komisija delodajalca mora v skladu z 98. čl. ZPP (na katerega napotuje 14. čl. ZDSS in 103. člen ZDR) tožnikovemu pooblaščencu določiti rok za predložitev pooblastila in ugovor zavreči šele potem, ko rok neuspešno poteče. Stroške ugovora zoper disciplinsko odločbo bo lahko delavec priglasil in bo do povrnitve upravičen le v primeru, če bo z ugovorom (v nadaljevanju s tožbo) uspel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroški postopka v 2. odstavku izpodbijane sodbe znižajo na 30.460,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinskega organa druge stopnje z dne 29.6.2001 in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 53.420,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2002 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je mnenje sodišča prve stopnje o obveznosti disciplinske komisije - določiti odvetniku dodaten rok za predložitev pooblastila - v nasprotju z 98. členom ZPP. S tem stališčem je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje poseglo v diskrecijsko pravico disciplinskega organa. Poleg tega je tožniku neutemeljeno priznalo stroške za vložitev ugovora zoper disciplinsko odločbo, čeprav teh stroškov do konca disciplinske obravnave ni priglasil in jih tudi v ugovoru ni zahteval. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške postopka. V ostalem delu je neutemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje tožnik vložil ugovor po odvetniku, da je disciplinska komisija kot organ druge stopnje ugotovila, da ugovoru ni bilo priloženo pooblastilo in da je na obravnavi, na katero nista pristopila ne tožnik ne odvetnik, čeprav sta bila oba vabljena, ugovor zavrgla kot nedopusten. Štela je, da je ugovor vložila nepooblaščena oseba. Tožnik je s tožbo izrecno izpodbijal le odločitev disciplinske komisije kot organa druge stopnje. Zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 98. členom ZPP, na uporabo katerega napotuje 14. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) v povezavi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Zaključilo je, da bi morala disciplinska komisija tožene stranke v skladu s citirano določbo ZPP tožnikovemu pooblaščencu določiti rok za predložitev pooblastila in ugovor zavreči šele potem, ko bi rok neuspešno potekel. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V postopkih pri delodajalcu se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopke pred sodišči, pristojnimi za delovne spore. V postopku pred delovnim sodiščem se uporabljajo določbe ZPP. V spornem primeru bi morala tožena stranka po ugotovitvi, da ugovoru ni priloženo pooblastilo odvetnika, ravnati v skladu z 98. členom ZPP. S tem se strinja tudi tožena stranka sama. Vendar pa določbo napačno razlaga. Iz 2. odstavka 98. člena ZPP ne izhaja, da se sodišče prosto odloča, ali bo pooblaščenca pozvalo k predložitvi pooblastila in nato zavrglo tožbo, ali pa bo tožbo kar takoj zavrglo. Ta določba je v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZPP, po katerem mora biti pooblastilo predloženo ob prvem pravdnem dejanju. Vendar pa tudi, če ni, sodišče lahko prizna opravljeno dejanje pod pogojem, da je pooblastilo predloženo naknadno. Bistvena pa je določba 4. odstavka 98. člena ZPP, po katerem lahko sodišče tožbo, ki jo je vložil pooblaščenec brez pooblastila, zavrže (in ne zavrne, kot je navedeno v izpodbijani sodbi) le v primeru, ko pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, pooblastila ne predloži. Tožena stranka pooblaščenca, ki je vložil ugovor, ni pozvala k predložitvi pooblastila, zato tudi ni imela podlage za zavrženje ugovora. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka.

Utemeljena pa je pritožba v zvezi s stroški postopka. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep disciplinske komisije o zavrženju ugovora, kar pomeni, da bo disciplinska komisija o ugovoru šele odločala. Stroške ugovora bo lahko tožnik priglasil in bo do povrnitve upravičen le v primeru, če bo z ugovorom (ali v nadaljevanju z morebitno tožbo) uspel. Zaenkrat o ugovoru še ni bilo odločeno, zato je sodišče prve stopnje tožniku stroške ugovora neutemeljeno priznalo. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje DDV napačno obračunalo od stroškov zastopanja, povečanih za materialne stroške; DDV se obračunava na odvetniške storitve in ne tudi na materialne stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izrek izpodbijane sodbe v 2. odstavku spremenilo tako, da je znesek 53.420,00 SIT znižalo na znesek 30.460,00 SIT.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ki pa jih glede na neznaten uspeh s pritožbo krije sama.