Jedro

Postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo je namenjen sodni kontroli zakonitosti in pravilnosti prekrškovnih odločb, ta nadzor pa se vrši v postopku pred pristojnim sodiščem, ki mu prekrškovni organ, če ugotovi, da so izpolnjene predpisane procesne predpostavke, zadevo pošlje v vsebinsko obravnavo, razen če pred tem že sam v korist vlagatelja zahteve namesto sodišča ne poseže v izdano odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog.

Za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva je zato pravico do dodelitve brezplačne pravne pomoči treba priznati tudi vlagatelju zahteve za sodno varstvo, če izkaže, da izpolnjuje z Zakonom o brezplačni pravni pomoči predpisane pogoje. Kršitelj je namreč v podani zahtevi za sodno varstvo dolžan navesti vsa relevantna dejstva in dokaze, ker kasneje brez utemeljenega razloga ne more več navajati novih dejstev in dokazov ter tako lahko uveljavlja svojo pravico do pravnega varstva po Ustavi RS le ob ustrezni strokovni pomoči odvetnika, v kolikor sam nima tega znanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 162/2024 z dne 6. 3. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju je z odločbo Bpp 162/2024 z dne 6. 3. 2024 odločil, da se tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne ugodi in se njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne kot neutemeljena.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 5. 3. 2024 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Ministrstva za notranje zadeve, Policijske postaje Ptuj, z dne 2. 3. 2024. Tožena stranka je zavzela stališče, da v skladu z določbo 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ne gre za sodni postopek, saj lahko v zadevi sodnega varstva prekrškovni organ odloči sam s tem, ko preizkusi zahtevo in odloči v skladu s 63. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1). Prekrškovni organ bo tako lahko, glede na navedbe tožnika v zadevi, odločil, da se plačilni nalog odpravi ali nadomesti z novim. Tožena stranka je zaključila, da ni izpolnjen stvarni (objektivni) pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je tožnikovo prošnjo, kot neutemeljeno, zavrnila.

_Tožbene navedbe_

3. Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo opravil vse, kar je potrebno, da se zadeva obravnava pred pristojnim sodiščem. Po vložitvi zahteve za sodno varstvo ni potrebno nobeno aktivno ravnanje kršitelja, da pride do začetka obravnavanja zadeve pred sodiščem, saj je zgolj od prekrškovnega organa odvisno, ali bo prišla zadeva pred sodišče. Zahteva za sodno varstvo je torej nujni pogoj, da se postopek pred sodiščem, kot instančnim organom za prekrške, sploh lahko uvede. Ker sam nekoliko slabše bere in razume, je nujno potreboval pomoč odvetnika, ki si ga zaradi šibkega socialno-ekonomskega stanja ne more privoščiti, saj brez pomoči odvetnika ne zna sam sestaviti zahteve za sodno varstvo.

4. Tožnik izpostavlja, da je tožena stranka z izdajo napadene odločbe odstopila od svoje prakse v predhodnih zadevah, ko je za vložitev zahteve za sodno varstvo dodelila brezplačno pravno pomoč kršitelju (primeroma se prilaga odločba Bpp 231/2021 z dne 27. 5. 2021). Sklicuje se tudi na sklep Bpp 231/2021 z dne 1. 7. 2022, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v navedeni zadevi pooblaščencu tožnika priznala plačilo za vložitev zahteve za sodno varstvo. Citirana zadeva se v okoliščinah, bistvenih za odločitev o utemeljenosti prošnje za brezplačno pravno pomoč, ne razlikuje od konkretne zadeve, zaradi česar ni podlage za drugačno odločitev. Napadena odločitev pa odstopa tudi od prakse Upravnega sodišča RS (npr. odločba I U 359/2014), iz katere izhaja, da je bil tožnik v situaciji, ki je v bistvenem enaka predmetni zadevi, upravičen do brezplačne pravne pomoči. 5. Tožnik nadalje navaja, da je razlaga tožene stranke, da zahteva za sodno varstvo ne spada pod pojem sodnega varstva, ki ga določa 7. člen ZBPP, napačna in preveč restriktivna ter se posledično razlaga v nasprotju z namenom brezplačne pravne pomoči. Sama vložitev zahteve za sodno varstvo bi se dejansko morala razlagati v smislu namena uresničevanja pravice do sodnega varstva in brezplačne pravne pomoči, glede na to, da je za odločanje o njej pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1). Poudarja, da je zahteva za sodno varstvo edino dejanje, s katerim lahko prekrškovni organ svojo odločbo odpravi ali nadomesti, kar pa dejansko sledi šele, ko je zadeva na sodišču. Meni tudi, da je zavrnjeno zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči moč enačiti s posegom v ustavno pravico dostopa do sodišča - kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva po 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Interpretacija tožene stranke bi torej pomenila, da je navedeni člen v nasprotju z Ustavo RS. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je namreč bistveni element pravice do poštene obravnave in njen namen je zagotoviti enakost strank. Določba 7. člena ZBPP pa govori tudi o pravnem svetovanju, pravnem zastopanju in drugih pravnih storitvah, določenih z zakonom.

6. V posledici navedenega tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč, podredno pa predlaga, da se odločba odpravi v celoti in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis Bpp 162/2024, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še pojasnil, da je 9. 4. 2024 s strani Policijske postaje Ptuj prejel dva dopisa z dne 3. 4. 2024, s katerima je prekrškovni organ sporočil, da njegovo zahtevo za sodno varstvo, kot neutemeljeno, zavrača in ga obvešča, da bo, v skladu z zakonom, njegovo zahtevo za sodno varstvo posredoval v odločanje pristojnemu sodišču. Kot posledica vložene zahteve za sodno varstvo se bo sedaj pri Okrajnem sodišču na Ptuju začel prekrškovni postopek, v katerem bo sodišče odločalo o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo, kar vse potrjuje utemeljenosti njegovega pravnega naziranja.

9. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da v celoti vztraja pri navedbah in odločitvi, ki je bila sprejeta v izpodbijani odločbi. Pojasnjuje še, da tožnik ni bil v ničemer prikrajšan pri varstvu njegove pravice, saj bo ob dejstvu, da je sedaj voden postopek pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, lahko ponovno vložil novo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pristojni organ pa bo o tej vlogi ponovno odločil. Predlaga, da sodišče odloči na podlagi vsebine spisa in potrdi izpodbijano odločbo.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba je utemeljena.

11. Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi vprašanje, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo prošnjo z izpodbijano odločbo zavrnila z utemeljitvijo, da pri vložitvi zahteve za sodno varstvo v prekrškovnem postopku ne gre za odločanje v sodnem postopku v smislu določbe 7. člena ZBPP.

12. Skladno s prvim odstavkom 1. člena ZBPP, je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom (drugi odstavek 1. člena ZBPP). V prvem odstavku 7. člena ZBPP pa je določeno, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

13. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZP-1 se zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ v t. i. hitrem postopku, lahko vloži zahteva za sodno varstvo, ki ima naravo sodnega varstva posameznika pred sodiščem. Zahtevo je, skladno s prvim odstavkom 60. člena ZP-1, treba vložiti pisno v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku pri pristojnem prekrškovnem organu. Po drugem odstavku 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. Nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo zavrže prekrškovni organ s sklepom (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Če ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in utemeljena, odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek, ali jo odpravi in vloži predlog pri pristojnem prekrškovnem organu, ali jo nadomesti z novo odločbo, ali izreče opomin namesto sankcije in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo (peti odstavek 63. člena ZP-1). Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1).

14. Iz obrazloženega izhaja, da ima prekrškovni organ po 63. členu ZP-1 pri obravnavi zahteve za sodno varstvo določene pristojnosti, saj je zadolžen za izvedbo predhodnega preizkusa zahteve, ima pa tudi možnost, da v izpodbijano prekrškovno odločbo, če presodi, da odločitev ni pravilna oziroma zakonita, poseže po vsebini in odločbo odpravi ali nadomesti. V primeru zavrženja zahteve za sodno varstvo v okviru predhodnega preizkusa oziroma odprave ali spremembe izpodbijane prekrškovne odločbe, zahteva ni posredovana v nadaljnje vsebinsko odločanje pristojnemu sodišču. Navedeno pa po presoji sodišča ne pomeni, da zaradi procesnih možnosti oziroma pooblastil, ki jih zakon, iz razloga procesne ekonomije, daje prekrškovnemu organu pri obravnavi zahteve za sodno varstvo v okviru prehodnega preizkusa, vlagatelj v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo po ZBPP ne more biti upravičen do brezplačne pravne pomoči. Postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo je namreč, kot nenazadnje izhaja že iz samega poimenovanja pravnega sredstva, namenjen sodni kontroli zakonitosti in pravilnosti prekrškovnih odločb, ta nadzor pa se vrši v postopku pred pristojnim sodiščem, ki mu prekrškovni organ, če ugotovi, da so izpolnjene predpisane procesne predpostavke, zadevo pošlje v vsebinsko obravnavo, razen če pred tem že sam v korist vlagatelja zahteve namesto sodišča ne poseže v izdano odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog. Namen brezplačne pravne pomoči je, da se dostop do sodnega varstva omogoči tudi socialno šibkejšim. Za učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva je zato pravico do dodelitve brezplačne pravne pomoči treba priznati tudi vlagatelju zahteve za sodno varstvo, če izkaže, da izpolnjuje z ZBPP predpisane pogoje.1

15. Sodišče je zato, v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki bo morala ob upoštevanju stališča sodišča, zavzetega v tej sodbi, ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 16. Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo predlogu tožnika, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari tako, da odloči, da je tožnik upravičen od brezplačne pravne pomoči. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, ker je treba pri odločitvi o tožnikovi vlogi upoštevati še druge zakonske pogoje, presoja katerih pa ni predmet odločitve v tej zadevi. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.2 Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki v obravnavani zadevi niso izkazani.

**K II. točki izreka:**

17. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku upravnega spora zastopal pooblaščeni odvetnik, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR. Navedeni znesek je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

18. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

19. Sodišče še pojasnjuje, da ni odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse, saj je tožnik oproščen plačila sodne takse že na podlagi samega zakona, in sicer na podlagi šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), saj gre za postopek dodelitve brezplačne pravne pomoči. 20. Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-13, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Stališče, da je tudi v postopku v zvezi z vloženo zahtevo za sodno varstvo vlagatelju mogoče priznati pravico do brezplačne pravne pomoči, izhaja tudi iz sodb Upravnega sodišča RS II U 347/2023-9 z dne 12. 1. 2024 in I U 359/2014 z dne 18. 3. 2014. 2 Prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021. 3 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.