Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker glede na tožbene trditve, da je bila toženčeva stanovanjska hiša s soglasjem toženca obnovljena v letih trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in toženčevega sina v letih od 2010 do konca leta 2013 in da se je za znesek vlaganj 9.700,00 EUR (sporno še 4.700,00 EUR) povečala vrednost nepremičnine toženca (torej, da je prišlo do njene večvrednosti) pri odločanju o ugovoru zastaranja ni uporabilo pravilnega materialnega prava, to je določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ in posledično ni ugotavljalo pravnorelevantnega dejstva, kdaj je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ) oziroma v zvezi z ugovorom zastaranja niti ni ugotavljalo, ali je tožena stranka sploh podala trditve o pričetku teka zastaralnega roka, ki jih je moč subsumirati pod to zakonsko določbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za zahtevano plačilo 4.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 650,98 EUR stroškov postopka v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je ugodilo ugovoru zastaranja, potem ko je ugotovilo, da so bila vsa vlaganja v nepremičnino toženca izvedena do 17. 12. 2010 in da se je v skladu z določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ) 5-letni zastaralni rok iztekel 18. 12. 2015, kar pomeni, da je tožničin zahtevek ob vložitvi tožbe 8. 4. 2016 že v celoti zastaral. 2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi sklepanja o času vlaganj in uporabe določb o zastaranju verzijskega zahtevka. Glede prvega vprašanja je zmotno štelo, da tožničine navedbe glede izvedbe posameznih vlaganj niso prepričljive, saj so bile navedbe in izpovedba tožnice konsistentne, smiselne in logične, kar bi moralo sodišče v povezavi z izpovedbo prič D. S. in I. C. ter ob dejstvu, da toženec ni uspel tožbenih navedb glede datuma prepričljivo ovreči, voditi do zaključka, da so bila vlaganja v toženčevo nepremičnino opravljena v letu 2012. Nadalje meni, da je netočen sklep sodišča, da so bila vsa vlaganja opravljena do 17. 12. 2010. Priči I. C. in D. S. sta namreč potrdila, da je bila izolacija na toženčevi hiši izvedena v letu 2012, medtem ko ostale priče konkretno o datumu izdelave izolacije niso izpovedale. Glede na to, da sodišče v dokazni oceni ni poklonilo vere I. C., D. S. pa jo je, in to glede istega vprašanja datuma izdelave izolacije, iz tega izvira nerešljivo notranje logično neskladje obrazložitve sodbe. Sodišču očita, da pri tem ni podvomilo o resničnosti celotne izpovedbe D. S., kljub temu, da je najprej trdil, da je bila izolacija vgrajena leta 2015, nato pa priznal, da ne drži, in izpovedal, da je bila narejena leta 2012, kar se povsem sklada s tožbenimi navedbami in z izpovedjo I. C. Sodišče tega neskladja ne razreši, niti ga ne naslovi. Glede na odsotnost prepričljivega dokaza o nasprotnem, o čemer ni izpovedala tudi nobena od preostalih prič, je tako edini mogoč zaključek, da je bila izolacija res narejena v letu 2012, kar pa nasprotuje zaključku sodišča, da izpovedbi priče I. C. ne pritrjuje noben drug dokaz, in posledično zaključku, da so bila vsa relevantna vlaganja na nepremičnini opravljena do 17. 12. 2010. Sodišče je še dodatno spregledalo dejstvo, da je D. S. dokazano od tožnice še v letu 2012 prejel različne zneske prav v namen vlaganj v nepremičnino toženca, do česar se tudi ne opredeli, zato je odprava izpodbijane sodbe edina možna sanacija obeh očitanih nepravilnosti. Zaradi navedenih napak v razlogovanju sodišča je sodba nerazumljiva in notranje neskladna. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da je zastaralni rok za postavljeni tožbeni zahtevek, glede na to, da so vsa tožbena zatrjevana vlaganja predstavljala zaključeno celoto, šteti šele od zadnjega vlaganja v toženčevo nepremičnino. Ker je bilo zadnje vlaganje, kot je ugotovilo sodišče, ureditev izolacije, je potrebno za relevantnega šteti prav ta datum, ki pa ga sodišče ob opisani zmoti v sklepanju napačno oceni. V namen popolne ugotovitve dejanskega stanja je torej nujno potrebno ponovno pretehtati vse dokaze in odpraviti neskladje med dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izjave D. S. in I. C. v delu, ki se nanaša na isto vprašanje, torej datum izolacije, ter na podlagi vseh dokazov skupaj ugotoviti, da je potrebno kot relevantni čas šteti leto 2012 in ne 17. 12. 2010. Šele nato se lahko sodišče opredeli do vprašanja zastaranja, ki ga je prav tako zmotno ugotovilo. Glede na to, da iz dokazov izhaja, da je bila kot zadnja v povezanem sklopu vlaganj opravljena ureditev izolacije v letu 2012, torej ne prej kot 1. 1. 2012 (kar je ocena v največjo korist toženca), je potrebno šteti, da je tožnica ne prej kot 2. 1. 2012 pridobila pravico od toženca zahtevati vračilo vlaganj, ki bi zastaral ne prej kot 2. 1. 2017. Glede na to, da je tožnica tožbo vložila šele 8. 4. 2016, njen zahtevek ne more biti zastaran. Ne glede na navedeno pa tožnica zatrjuje, da bi moralo sodišče splošni petletni zastaralni rok šteti šele od dne razpada zunajzakonske skupnosti med tožnico in D. S. in ne od zadnjega od vlaganj v nepremičnino toženca. Tožnica je vlaganja opravila izključno iz vzgiba ureditve stanovanja na domu D. S., katerega zemljiškoknjižni lastnik je toženec. Vsa vlaganja in izboljšave v toženčevo nepremičnino, so torej njuno skupno premoženje, obseg in deleže na tem pa se lahko ugotavlja šele v sodnem postopku po razpadu zunajzakonske skupnosti. V nasprotnem primeru bi zakonec ali zunajzakonski partner, ki je v času trajanja zakona s partnerjem vlagal v nepremičnino tretje osebe, po razvezi ali po razpadu zunajzakonske zveze, do katere bi prišlo po poteku splošnega petletnega zastaralnega roka, ostal brez pravnega varstva, medtem ko vložitve pravnega sredstva še v času trajanja zakona oziroma zunajzakonske zveze od zakonca seveda ne moremo zahtevati, saj je prav nadaljevanje zveze (ne glede na dejansko posest nepremičnine) navsezadnje causa vlaganj. Sodišče bi torej moralo najprej pristopiti k ugotovitvi obstoja (in trajanja) zunajzakonske skupnosti med tožnico in D. S. kot predhodnega vprašanja in šele nato bi moralo ugotoviti petletni zastaralni rok, ki teče od prvega dne po razpadu zunajzakonske skupnosti. Glede na to, da je bilo že v več drugih sodnih postopkih ugotovljeno, da se lahko ta datum postavi v leto 2014, zahtevek ne bi mogel zastarati pred letom 2019. V vsakem primeru pa je sodišče, s tem ko ni pristopilo k ugotovitvi predhodnega vprašanja, tudi zmotno štelo zastaralni rok in na podlagi tega tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, kar predstavlja tako nepopolno ugotovitev dejanskega stanja kot zmotno uporabo materialnega zakona, ki terja odpravo izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ugovor zastaranja je ugovor materialnopravne narave, presoja njegove utemeljenosti je nujno povezana z dejanskimi ugotovitvami glede pričetka teka zastaralnega roka (in ev. prekinitve oz. pretrganja zastaranja).

6. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 48. členu (Povečanje vrednosti nepremičnine) določa, da lahko graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, od lastnika zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek); da solastninsko pravico pridobi le, če je tako dogovorjen z lastnikom in da le v takem primeru lahko zahteva izstavitev listine za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (drugi odstavek) ter da zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek). Določba iz tretjega odstavka 48. člena SPZ se torej nanaša na začetek teka zastaranja za terjatev graditelja, ki je gradil s soglasjem lastnika, za znesek, za katerega je bil lastnik obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ) in gre v takem primeru za terjatev iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Določba tretjega odstavka 48. člena SPZ je lex specialis glede na splošno pravilo o pričetku teka splošnega 5-letnega zastaralnega roka za zastaranje obogatitvenih zahtevkov ob zaključku gradnje. Pričetek teka zastaralnega roka za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino je treba presojati po tretjem odstavku 48. člena SPZ. Gre za specialno določbo, ki ureja pričetek teka zastaranja, in je, čeprav vnešena v zakonik, ki ureja pretežno stvarnopravna razmerja, obligacijskopravna.1

7. Ob zgoraj obrazloženih materialnopravnih določbah pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava (na katerega tudi sicer po določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti). Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ker glede na tožbene trditve, da je bila toženčeva stanovanjska hiša s soglasjem toženca obnovljena v letih trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in toženčevega sina v letih od 2010 do konca leta 2013 in da se je za znesek vlaganj 9.700,00 EUR (sporno še 4.700,00 EUR) povečala vrednost nepremičnine toženca (torej, da je prišlo do njene večvrednosti) pri odločanju o ugovoru zastaranja ni uporabilo pravilnega materialnega prava, to je določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ in posledično ni ugotavljalo pravnorelevantnega dejstva, kdaj je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ) oziroma v zvezi z ugovorom zastaranja niti ni ugotavljalo, ali je tožena stranka sploh podala trditve o pričetku teka zastaralnega roka, ki jih je moč subsumirati pod to zakonsko določbo.

8. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (355. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb glede na sprejeto odločitev pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno najprej odločiti o ugovoru zastaranja in nato odvisno od te odločitve odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

1 Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 174/2010